Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
7°C
JUTRI
17°C
1°C
Oceni objavo

Pohod Barjanov po dolini Glinščice

V četrtek, 28. novembra, smo se Barjani  zbrali  v pričakovanju še enega  lepega pohodniškega  dne, saj je bilo napovedano čudovito vreme. Krenili smo proti zahodu.

 »O, presenečenje!« Toda kmalu nam je naš vodnik Milan razkril skrivnost: » Peljemo se na ogled doline Glinščice.«

V Kozini smo zapustili avtocesto na nekdanjem mejnem prehodu Krvavi potok, prečkali mejo in v vasi Pesek izstopili.

 

Najprej smo se spustili skozi zanimiv gozd, poln kotanj, domovanj divjih prašičev in nadaljevali po  trasi nekdanje železnice Kozina – Trst. Trasa železnice, ki  je zaprta za promet, nam je ponudila čudovit pogled v dolino reke Glinščica. Kmalu smo zapustili sprehajalno in kolesarsko pot ter se začeli vzpenjati na kraški rob imenovan Stena. Razgled je bil zelo lep; občudovali smo prekrasne barve še vedno žarečega ruja, v pomladanskem času pa kraški rob zažari kot naravni botanični vrt.

 

Odprl se je pogled na prepadne stene kanjona, tudi do 300 metrov v globino. Za tako čudo je poskrbela narava s tektonskimi premiki, ki so v kraško planoto vrezali razpoko. To pa je v milijonih let še poglobila reka Glinščica, ki je  v fliš in apnenec vrezala slikovito zajedo.

 

Na razglednem robu pod vasjo Jezero smo si ogledali prelepo dolino: bogato arheološko najdišče s starorimskim vodovodom, tu je potekala trgovska pot s soljo in začimbami, številni mlini, božja pot, železnica, plezalna šola, prirodoslovne posebnosti….

 

Po ozki in strmi poti smo se spustili v Boljunec. Del poti z urejenimi kamnitimi stopnicami je bil lažji. Prečkali smo reko Glinščico, ki izvira v Sloveniji, nedaleč od vasi Klanec pri Kozini in kmalu po izviru prestopi državno mejo. Reka Glinščica je dolga 12 km in se v morje izliva v Italiji. Čeprav je  kanjon Glinščice dolg le dobra 2 km, je prava zakladnica zanimivosti in naravnih lepot.

 

Tudi v Boljuncu imajo stavbo z imenom »peglezn« tako kot v naši Ljubljani. Ogleda vredno je lepo urejeno in obnovljeno naselje s periščem, kjer so domačinke prale perilo tržaški gospodi še v prejšnjem stoletju. Ko so leta 1972 pripeljali v Trst prvi pralni stroj, ga niti niso hoteli uporabljati. Perilo so perice ob petkih  pobrale pri družinah v Trstu, cule zavezale in na svitkih na glavah prinesle domov, ga označile z barvno prejico, namakale v lugu, kuhale s pepelom in izpirale na periščih v rečici Glinščica. V sosednjih vaseh so bili doma peki, ki so pekli kruh za Trst in perice zalagali s kvalitetnim pepelom za pranje perila.

 

Na rečici je bilo postavljenih kar nekaj mlinov, ki so služili predvsem za mletje začimb, drog in žita, ki so prihajale po morju iz tržaške luke. S soljo in vsemi mletimi izdelki so zalagali Evropo.

 

Ob poti proti cerkvici nas ob desni strani spremlja starorimski vodovod. V prvem stoletju so Rimljani napeljali 14 km dolg vodovod do središča Trsta, ta pa je oskrboval mesto s pitno vodo.

 

Vzpenjali smo se po vznožju Kraškega hriba, kjer stoji Marija na Pečeh t.i.»Marija na šodru« po poimenovanju Zimzelenega Karlija.  Cerkvica, zgrajena 1267, je najstarejše svetišče v dolinski občini. Legenda pravi, da jo je dal sezidati Karel Veliki, kjer je hotel biti tu pokopan. Red bratov Najsvetejšega Zakramenta je v listinah med drugim imel tudi zapisano pokoro za preklinjanje, grešnik je moral bos romati k tej cerkvici.

 

Malo nad cerkvico je razgledišče Comicijev turn. Posvečen  je ustanovitelju plezalne šole Emiliu Comiciju, ki je kot  prvi italijanski plezalec premagal šesto stopnjo.

 

Nadaljevali smo pot do štirideset metrskega  slapu Supet, ki označuje prehod med flišno in apnenčasto podlago. Najznačilnejša posebnost doline je opazni prehod med celinskim predalpskim in sredozemskim podnebjem. Značilno je, da je pri istih višinah zaradi vpliva sonca in burje tudi 10 stopinj razlike.

 

Še malo in spet smo prečkali reko  Glinščico v vasici Botač. V tej soteski so v 16. stoletju mleli številni mlini. Do pred nedavnega je bil tukaj mejni prehod med Italijo in Slovenijo, kar dokazuje obmejna hišica.

Nato smo se povzpeli  na nasprotno stran kanjona in spet v hrib do opuščene železniške proge Trst – Kozina. Danes je to zelo priljubljena kolesarska in sprehajalna pot s številnimi predori, vklesanimi v navpične stene kanjona.

 

S čudovitimi vtisi, bogati za novo pridobljeno znanje in prijetno utrujeni smo v zgodnjih večernih urah prispeli domov.  Hvala vodniku Milanu za tako skrbno pripravljen pohod, videli smo veliko.    

                                 

Zapisala:     Metka Krašovec

Fotografije: Andreja Mole

Oglejte si tudi