V četrtek, 26. septembra 2013, smo imeli Barjani v programu pohod po Krekovih stezicah na Dolenjskem. Ker so voditelji pohoda ugotovili, da po teh stezicah "zdaj raste grmovje in zelene trave", so svoje misli obrnili proti rezervni varianti, Poreznu, tam pa je bilo napovedano kislo vreme. Tako je padla odločitev, da bo izlet bolj zgodovinoljubsko obarvan, v deželo Vaške situle in na Zasavsko Sveto goro.
Po enourni vožnji čez Drenov grič in nato mimo Ljubljane ter ob Savi smo morali najprej v Vačah popiti kavo. V naselju smo si ogledali še fosilno morsko obalo, kamnito oziroma brečasto steno na prostem z luknjami od školjk in podobnih živali, iz časov pred kakšnimi 130 ali 110 milijoni let in novejšim nadstreškom iz bobrovcev. Okolica stene je slavna po odličnih domačih slivah, ki jih v tem času lahko nabiraš kar med travo.
Nato smo se odpravili proti središču najznamenitejših izkopavanj v Sloveniji, kak kilometer oddaljeni vasi Klenik. Tam so bili doma kleni kopači, ki so pred dobrim stoletjem najprej na svojo pobudo in za svoj žep, kasneje pa v službi vojvodinje Mecklenburške z Bogenšperka izkopavali po okoliških pobočjih ostaline iz časov pred tremi tisočletji, iz obdobja ilirske halštatske kulture. Med temi ostalinami je daleč najslavnejša dobro ped visoka bronasta vedrica z bogatimi reliefnimi okraski – Vaška situla. Original hranijo v Narodnem muzeju Slovenije, bolj po sreči kot po skrbnosti: ker pač domačinu najditelju ni uspelo doseči dovolj visoke cene pri tujem kupcu. V Kleniku stoji nekajkrat povečana kopija vedrice, pod orehom, ki ravnokar zori.
Iz Klenika smo se podali proti grebenu Zasavske Svete gore, najprej po odprti cesti, nato po gozdni cesti in na koncu še po stezi v strmino, nekaj časa celo "med prepadi in zajlami". Planinski smerokazi ti za to pot priznajo uro in pol, vendar ti korak zadržujejo table z opisi izkopavanj. Evo ene od zgodb s tabel, ker se sliši zelo aktualno: Omenjena vojvodinja je svojo zbirko najdb zapustila dedinji, ta pa ni imela kakega odnosa do njih in jih je skušala čim hitreje spraviti v denar. Slovenska oblast, deželni stanovi, je že takrat, še pod avstrijskim mentorstvom, znala skrbeti, da v proračunu ni zastajal kak denar, zato je morala ponudbo dedinje zavrniti in ji je dovolila, da je zbirko razprodala v širni svet. E, tako – naša tradicija dobrih gospodarjev sega daleč nazaj.
V gozdu kakega posebnega sadja ni bilo, tistih nekaj marel ob poti pa med našimi gobarji ni uspelo vzbuditi kake bojevite vneme, ampak je sprožilo samo nekaj gobarskih zgodb ("meter med očmi" in podobno). Rožice pa so prostor in čas prepustile zgodovini in arheologiji. (Edina izjema je dvobarvna rožica podlesni črnilec, ki pa, kot nam je zabičala Elica, ni resje, čeprav bi si to ime laže zapomnili.)
Na grebenu stoji romarska cerkev znotraj mogočnega obzidja nekdanjega protiturškega tabora. Na hišah okoli obzidja so si dali duška domači naivci in spomeniško varstvo je pri tem trdno mižalo, zato estetsko občutljivejšim osebam obiska ne gre priporočati. Je pa med ženskim delom odprave navdušene klice sprožilo nekaj kipov možakarjev, morda zato, ker so visoki manj kot meter, imajo trpeče obraze in so v kletkah.
V bližnjem nekdaj knapovskem planinskem domu smo se okrepčali. Zato smo pot nazaj v Vače prehodili bolj kot ne v dremežu. Sem in tja je koga predramila bogata ponudba jabolk in hrušk ob cesti. Avtobus je pa na poti proti domu nekoliko spominjal na spalnico.
Zapis: Uroš Aleksič
Foto: Andreja Mole
