V uvodnem nagovoru je predsednik ZB NOB Vrhnika Janez Kikelj predstavil tragični zgodovinski dogodek in ob koncu poudaril: »Okupator k nam ni prišel z dobrimi nameni, prišel je podjarmiti narod, ki se je stoletja obdržal na teh tleh. Niti streljanje talcev, ustrahovanja, mučenja in požigi niso ustavili želje slovenskega naroda po svobodi. Izreden dokaz svobodoljubja in narodne zavesti je tudi družina Kucler z Drenovega griča, ki je za svobodo dala 7 življenj: mati kot talka v Gramozni jami, oče je bil ustreljen pred domačo hišo, 5 od 10 otrok pa je padlo v partizanih. V času krvave 2. svetovne vojne je na naših tleh pod eksekutorskimi streli okupatorja padlo skoraj pet tisoč ljudi. Tukaj navajam le podatke za slovensko ozemlje, ki je bilo v času prve Jugoslavije poimenovano Dravska banovina, torej brez Primorske. Italijanski okupator je v dobrih dveh letih okupacije nelegalne »Ljubljanske province« postrelil 1.821 ljudi (od tega jih je bilo kar 1.592 usmrčenih v tako imenovanih ˝očiščevalnih akcijah˝), nemški pa v vseh letih vojne 2.860. Talci so bili tisti, ki so bili najbolj nemočni. Ponižani, utrujeni, dotolčeni. Bili so nepotrebne žrtve, žrtve le v histerično veselje podivjanih fašistov in nacistov. Tu, na tem mestu, je usmrtitev talcev vodil poročnik elitnih italijanskih alpinov, ki so bili izurjeni za bojevanje v gorovju in ne za eksekucije! Na njegov ukaz so 12. februarja 1943 pod streli padli: Ivan Rob, Jožef Rodič, Jurij Jager, Jožef Pelko, Alojz Udovič, Franc Turk, Janez Vadnjal, Alojz Makovec in Janez Strojan. Ko pogledam prapore veteranskih in domoljubnih združenj, si najbolj srčno želim, da je njihovo število dokončno, da za prapori veteranov iz leta 1991 ne bo nobenega več, da je ta zgodovinsko-vojaška pot našega naroda končana, da smo končno svoji gospodarji, na svoji zemlji. Nobene vojne več, nobenega spopada, naredimo konec tudi medsebojnemu prepadu in mržnji! Slovenke in Slovenci smo skupaj močnejši!«

V svojem slavnostnem govoru je vrhniški župan Stojan Jakin odločno povedal: »Po nekih raziskavah, ki so se zaključile v preteklem letu, je II. svetovna vojna v Sloveniji povzročila najmanj 97.450 žrtev, kar je tedaj predstavljalo 6,5% vseh prebivalcev. Ta številka ni majhna. Ne glede na to, kako so nekateri prebivalci pojmovali boj za svobodo in na kateri strani so se posledično borili, je tako visoko število žrtev za takšen narod kot je naš, tragedija. Zato je prav, da globoko v nas živi spomin na tiste, katerim dolgujemo zahvalo za to, kar danes imamo. Prav je, da se poklonimo njihovem spominu. Spomnimo se vseh tistih, ki jim je življenje ugasnilo v bojih v naših gozdovih, v taboriščih in ječah. To so bili očetje in matere, sinovi in hčere slovenskega naroda! Vedeli so, da klečeplazenje in klanjanje okupatorju pomeni konec slovenskega jezika in naroda, zato so se pogumno uprli. Slovenski upor nima primere v celi Evropi! Okupator pa se je, kako strahopetno, spravil nad nedolžne prebivalce in jih ob pomoči domačih izdajalcev zapiral in moril. Tudi kot talce. Duh upora je ponovno zavladal med nami leta 1991, ko smo se enotni odločili, da bomo našo prihodnost in prihodnost naših otrok vzeli v svoje roke z osamosvojitvijo Slovenije. Tudi tedaj so bile žal potrebne žrtve in tudi nanje mora spomin ostati živ.

Po dvajsetih letih pa vse kaže, kot da imamo spomin zlate ribice, nekateri pozabljajo na grozote in se na vse kriplje trudijo, da bi slovenski narod pozabil na vse žrtve, hočejo ga ponovno skregati in, tokrat predvsem v interesu velikega kapitala, uničiti vse, kar je bilo pridobljeno s krvjo. Vendar se ne damo!

Naša naloga je, da ohranimo spomin nanje, predvsem pa da obranimo vrednote, za katere so dali svoje življenje. To lahko storimo le tako, da današnjo norijo zaustavimo in ljudem povrnemo njihovo dostojanstvo. Vem, da te ne bo lahka naloga, saj se je črv nesoglasij in nasprotij že pregloboko zaril. To je jasno razvidno od hitrosti, s katero si elita, ki je na oblasti podreja vse ključne inštitucije v državi. Vključno z represivnimi organi in sodstvom na vseh nivojih. Ampak obupali ne bomo! Enako so razmišljali tudi naši predniki, ki so se uprli. Naj njihova smrt ne bo zaman!«

V kulturnem programu so z recitacijami pesmi Ivana Roba in Karla Destovnika Kajuha nastopili Matevž in Nejc Smrtnik, ter Marjetka Orel, svoja občutja pa so podali tudi svojci ustreljenih in drugi gostje. (jk)