»Tihotapstvo in kontrabantanje ni eno in isto, kot si mnogi napačno predstavljajo,« je začel predavanje etnolog in novinar Milan Trobič, ki je doktoriral iz omenjenih tem, sicer pa je tudi avtor monografij Furmani, Po Krpanovih sledeh in Še vedno na prepihu. Pri tihotapstvu gre za večje organizirane skupine, največkrat celo oborožene, ki čez mejo tihotapijo večje količine blaga. Lahko bi dejali, da gre že za organiziran kriminal. Pri kontrabantstvu pa gre navadno za posameznike ali manjše skupinice, ki tihotapijo le »drobnarije«, zaslužek pa je skromen. Obe obliki sta dosegla vrh po vzpostavitvi rapalske meje leta 1920, s čimer se je meja med kraljevinami Italija in SHS pomaknila do današnje Planine. Naselja ob meji so tedaj zaživela v vsej svoji veličini, saj so predstavljala nabavna in prodajna središča, ljudje pa so postali pravi mojstri v »švercu«, poslužujoč se nadvse domiselnih ukan. Tiste kontrabantarje, ki so jih graničarji ujeli, so za dan ali dva zaprli v zapor, tihotapce pa lahko tudi za več let. Konec druge svetovne vojne je prinesel bolj zaprto mejo, je pa zanimivo, da se je ravno v tem času dogajalo največje organizirano tihotapstvo – kar z vlakovnimi kompozicijami - v izvedbi OZNE oziroma kasneje UDBE. A kaj kmalu so tudi gmotne razmere v novi domovini in draž zahodnih izdelkov, kot so na primer kava, čokolada ali kavbojke, pripeljale do tega, da se je »kontrabantanje«, ki mu tedaj niso več dejali tako, pač pa »šverc«, nadaljevalo.

Najbolj znameniti »švercar« je vsekakor Levstikov literarni junak Martin Krpan, ki naj bi bil doma z Vrha na Blokah. Njegov »dvojnik«, ki po postavi in opravi ni prav nič zaostajal za »originalom«, je v družbi cesarja in ministra Gregorja obiskal predavanje in s kratkim dramskim vložkom dal piko na i večernemu snidenju.