Območje nekdanjega samostana Bistra, pozneje gradu, je bilo leta 1999 razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena. A na tem prostoru, ki mu pritiče najvišja stopnja spomeniškega varovanja, najdemo tudi objekte brez kakršnegakoli varuha oz. skrbnika. Najbolj v nebo vpijoč je seveda kozolec toplar na severnem delu obravnavanega območja (poleg mosta čez Bistro), ki že nekaj let proti nebu moli svoja rebra. Inicialke na opečnem stebru pričajo, da ga je dal leta 1901 za potrebe svojega razvijajočega se gospodarstva postaviti bistriški gospod Franc Galle. Po drugi svetovni vojni je bil nekaj časa malo ljudski, potem od Ljubljanskih mlekarn, zdaj pa le še od lesnih črvov in druge živahne favne našega Barja. Do zadnjega strešnika so ga ljudje uporabljali za skladiščenje bal in drugih dobrin, vzdrževal pa ga je koncern sonca, dežja in snega. No, kot trenutno kaže, po naslednjem obisku snega tudi ne bo več kaj prida vzdrževati. Država bi seveda takoj pristavila lonček, ko bi se menjal strešnik, zanj pa najverjetneje ne bi dala niti beliča. Kataster pravi, da je kozolec od Ljubljanskih mlekarn, te pa pravijo da njihov ni. Zdaj se govori, da bo nekdo vse skupaj kupil, a komu bo plačal kupnino, ostaja skrivnost.
Nekoč je bilo središče družbenega dogajanja
Na drugem koncu Bistre, umaknjen pred pogledi z glavne ceste in dovolj oddaljen od ušes domačinov, da jih hrup veselic ne bi motil med večernim ave in nočnim krepčilnim počitkom, stoji drug, sicer manjši, a vendarle za sodobno zgodovino Bistre pomemben objekt. Hišica ob bistriškem nogometnem igrišču je botrovala prenekateremu pomembnemu dogodku na teh koncih – od slovitih nogometnih tekem do raznih praznovanj ob veselih jubilejih. Zanj je še do nedavnega skrbelo Športno društvo Žaba Bistra, danes pa ga že načenja zob časa (beri vandalov). Društveni entuziasti, ki so se preobjedli škodoželjnih očitkov sokrajanov, dodatno pa jih je ujezilo še domnevno nedelo vodstva, so namreč dvignili roke in hiška je dobila nove upravljavce iz vrst barjanske favne. Da le ta vendarle ne bi dočakala podobne usode kot gozdarska hiška nad Bistro, o kateri danes skorajda ne najdeš več sledu, daje kanček upanja nakup dotičnih zemljišč s strani občine Borovnica v lanskem letu. Zdaj se bo moral najti le še primeren vzdrževalec.
Namesto zapornic kup železa
Zanke državnih predpisov seveda niso ustvarjene za lovljenje tistih, ki materialno dediščino prepuščajo propadu. Proti vodi in vetru je težko spisati kazensko ovadbo, zato pa toliko lažje proti tistemu, ki se loti kakršnihkoli vzdrževalnih del. Na bistriških izvirih so že v časih, ko še niti idej o kakih agencijah, uradih in podobnih ustanovah za zaščito voda ni bilo, poleg Galletov gospodarili Koblerji. Po neslavnem koncu obdobja ljudskega gospodarjenja so zgledno obnovili svoje premoženje – od lesenih zapornic do male hidroelektrarne. Ko pa so se pred kratkim lotili še popravila spodnje zapornice, ki jo je že dodobra izpodjedla voda, jim je težka roka zakona hitro dala vedeti, da za vzdrževanje njihove lastnine v novem družbenem redu ne zadostuje več nekaj porumenelih listin, temveč bodo za kakršnekoli posege potrebovali še kako prikolico ali dve elaboratov, projektov, soglasij in druge papirne obtežitve arhivskih polic. Zapornice zdaj lepo propadajo dalje, voda pa brezskrbno teče, kot je vedno tekla. Na srečo pa lastnik še ni vrgel puške v koruzo.
Danes podrtija – jutri prenočišča
Čez križev pot, od Poncija do Pilata državnih uradov pa se je pri prenovi gostilne Bistra in njene okolice že prebila Marta Bajc. Starodavno gostišče si je povrnilo nekdanjo slavo. Naslednji projekt Avtotrade-a pa naj bi bila prenova hiše pred samimi vrati grajskega kompleksa, z aktualno hišno številko Bistra 3. Nekoč menda bivališče poslov pri samostanskih in pozneje grajskih naj bi v bližnji prihodnosti svoj zanikrni videz zamenjalo za urejena prenočišča, ki bodo Bistri prinesla novo dodano vrednost. Ovir na poti do tega cilja seveda ni malo, ena večjih je tudi zanemarjena državna cesta.
Elektrarna z novo streho
Po Koblerjevi je lani prvi del zunanje prenove vendarle dočakala še Galletova mala hidroelektrarna. Le to je leta 1911, potem ko je tod porušil pred tem stoječi mlin, dal zgraditi gospod Galle. Pred dvema letoma jo je s sponzorskimi sredstvi Elektra Ljubljana od Galletovih odkupil Tehniški muzej Slovenije, nakar so zamenjali močno dotrajano strešno kritino, medtem ko so druga obnovitvena dela (fasada itd.) zaradi trenutnih finančnih zmožnosti še na čakanju. Za ta nadvse zanimivi primerek tehniške dediščine, ki ga poganjajo vode naravnost iz Cerkniškega jezera in v električno omrežje še vedno v povprečju dovaja od 20 do 25 kW električne energije, ima TMS pripravljen program za šolske skupine, a veliko oviro predstavlja dostop iz osrednjega grajskega kompleksa. Možnosti sicer so, a tičijo v dogovorih z lastniki zasebnih zemljišč, kot tudi manjši investiciji.
Damjan Debevec, Foto: DD
