Davno tega je Ivan Cankar v spominih na svojo rojstno hišo zapisal: »A sedaj ni na onem mestu ne petelina ne zelenih oken in ne bele hišice, samo razvlečeno kamenje, tu pa tam poraščeno s pusto travo in osatom…« Štiri leta po velikem požaru na »klancu siromakov« so hišo znova pozidali, to pot novi gospodarji. Trave in osata po sicer majhnem dvorišču pa se vse do današnjih dni ne prvi ne drugi niso uspeli rešiti. Vremena so se »Kranjcem« letos še posebno pooblačila in plevel še izdatneje zalila. Tako sem se v vročih poletnih dneh že v drugo spravil nad hitro rastočo zeleno tapeto skromnega dvorišča za Cankarjevo spominsko hišo. Potrpežljivo sem pulil koprivo za koprivo in v potu svojega obraza hrepenel po sosedovih pregrešno hladnih sladolednih kepicah, kar mi nič hudega slutečemu izpod korenin skoči majhen zelen plošček. Premajhen za rimski zlatnik, preveč pravilnih oblik za delo narave. Previdno sem podrgnil stranici skrivnostne najdbe in izza nesnage se mi je v obraz zarežal cesarsko-kraljevi dvoglavi orel, pod sramežljivo enico pa je bilo komajda razbrati letnico 1893. Nenadoma sem se spomnil Janezovih oz. Ivanovih besed: »O veliki noči ali o božiču sem imel krajcar, premoženje, s katerim sem natanko in skrbljivo ugibal, kaj da bi z njim...« Na hitro sem se posvetoval s stričkom »Guglom« in razočaran prišel do zaključka, da žal nisem našel skritega Cankarjevega krajcarja. Krajcarji so šli iz prometa ravno leta 1893. V rokah sem držal njegovega naslednika »hellerja«, avstrijski kovanec najmanjše vrednosti v obtoku dvojne monarhije. Vreden je bil pol starega krajcarja, sto »hellerjev« pa je dalo eno krono (pol starega goldinarja). V ogrskem delu dvojne monarhije so jim rekli »filler«, med Slovenci pa se je zanj udomačilo več imen, od uradnega vinarja do beliča in novčiča. Za novčič si tisti čas lahko postal lastnik petine kokošjega jajca ali prav tolikšnega deleža dnevnega časopisa. Upanje, da bi ga izgubil prav sloviti Cankar, je kopnelo toliko bolj, kolikor sem odkrival siromašni stan tedaj že petošolca ljubljanske realke. Iz svojega bivališča na šentflorjanski ulici je še januarja pisal sestri, da ni »mogel najti ni jednega krajcarja v mojih jednajstih žepih.« Če bi morebiti prodal tisto enodejanko, ki mu jo je zavrnil Ignacij Borštnik, bi vinarje trosil levo in desno, tako pa se je moral zadovoljiti z vodilno vlogo skrivne dijaške »Zadruge«, prvim objavljenim besedilom v prozi v dijaški prilogi Mahničevega Rimskega katolika, prvim feljtonom v Slovencu ter prvo pesmijo v Ljubljanskem zvonu. Med počitnicami se je kot po navadi vračal na Vrhniko, k družini, ki je tedaj gostačila na Stari cesti 13. Doma je z veseljem priskočil na pomoč »človekoljubnemu dacarju«, Ivanu Grudnu, pri njegovih vizionarskih podvigih olepševanja Vrhnike. Ravno tega leta so namreč v Močilniku odkrili kapelo sv. Antona Puščavnika. Ali je kdaj zašel tudi v goste k Mariji Polanšek, ki je tedaj že skoraj deseto leto bivala v hiši, zgrajeni na pogorišču Cankarjevega domovanja, ni znano. Bo pa tja za stalno romal več kot stoletje skriti zaklad - drobni belič/vinar/novčič iz Cankarjevih dni.
Damjan Debevec, Foto: DD
