Lepa jesen nam je letos omogočila, da se veliko gibamo na prostem. Že nekaj časa nazaj smo malčki vrtca Vransko poskušali priti do Gorice, vendar so bile poti preveč blatne za nas, ki smo še malo manj spretni pri hoji. Tokrat je ponovno padla odločitev, da gremo. Lepa jesenska idila in potke, posute z veliko suhega listja, so nam omogočili, da smo veselo in s polno energije prispeli do Gorice. Med potjo smo krepili naša čutila: tipali smo smrečje, metali listje v zrak, po njem hodili in poslušali, kako šumi, se igrali s palicami in z gozdnimi plodovi, ki smo jih našli med potjo. Na jasi v gozdu smo se malo okrepčali in se spočili, da smo zmogli pot nazaj do vrtca. Bil je velik gibalni podvig za otroke, ki so stari od enega do dveh let, in za otroke, ki imajo to »srečo«, da velikokrat med hojo uživajo v naročju staršev. Verjetno je bil to naš prvi in tudi zadnji pohod do Gorice, vendar smo prepričani, da jih bo spomladi, ko bodo zacvetele prve rožice, ponovno veliko.