Tomo Križnar spada med najboljše poznavalce Sudana. Posnel je nekaj dokumentarnih filmov, kot so Nuba, čisti ljudje (govori o genocidu nad Nubami v osrednjem Sudanu), Samotne sledi, Nuba: ljudje z druge strani, Darfur – vojna za vodo ter film Oči in ušesa Boga – videonadzor Sudana.
O svojih potovanjih, izkušnjah in prizadevanjih za mir ter spoštovanje človekovih pravic pripoveduje v svojih knjigah, ki smo jih letos uvrstili na seznam branja v projektu Savinjčani beremo.
Zadnja tri leta mu pri izjemno požrtvovalnem delu, ki je postalo poslanstvo, pomaga soproga Bojana Pivk Križnar.
S svojim človekoljubnim udejstvovanjem v državah tretjega sveta je požel veliko odobravanja in priznanja različnih mednarodnih organizacij. Je eden izmed aktivistov, ki predstavljajo »oči in ušesa« grozodejstev in ki je pripravljen raziskati ter povedati resnico tudi za ceno raznovrstnih tveganj.
Leta 2015 je prejel nagrado Evropskega parlamenta »državljan Evrope« za delo aktivista, ki v najbolj diskriminiranih in revnih predelih sveta poskuša uresničevati cilje, ki jih zastavljajo evropski politiki in ki so vse prepogosto le črka na papirju.
Tomo Križnar se je pred nekaj dnevi po nekaj mesecih vrnil iz Sudana. Z njim je v Slovenijo pripotoval Victor Dimokon, borec za človekove pravice v Južnem Sudanu.
Ob fotografijah Leni Riefenstahl nam je spregovoril o zgodovini in običajih staroselcev, ki živijo v težko dostopnih Nubskih gorah. Njihov način življenja je globoko in pristno povezan z naravo. Ker ne sodijo v moderni svet, jih urbani ljudje vidijo kot primitivne, barbarske in divje. Te predstave so skupaj z neskončnimi pohlepi po naravnih bogastvih na območjih, kamor so bili pregnani, povod za genocid nad staroselskimi ljudstvi. Genocid nad Nubami svetovni javnosti ni poznan, saj v Nubske gore ni dovoljeno opazovalcem, novinarjem, niti članom človekoljubnih organizacij. Povedal je, da zadnja leta s somišljeniki, med katerimi je tudi njegova soproga Bojana Pivk Križnar, v oblegana območja tihotapi moderno tehnologijo in cenena brezpilotna letala, ki medijem po svetu omogočajo snemati in pošiljati dokaze o nasilju. Zavzema se za razglasitev nadnacionalnih naravnih parkov, ki bi tem staroselcem omogočili ostati na svoji zemlji. Tiste, ki jim ni vseeno, nagovarja, da je treba Darfur opremiti z napravami za iskanje vode in videonadzorom. Domačinom je nujno treba pomagati, da bodo lahko ostali doma in si bodo sami iskali fosilno vodo. S preostalim človeštvom jih je treba povezati z močjo medijev.
Bojana Pivk Križnar je kot učiteljica razrednega pouka med učenci izpeljala odmevno humanitarno akcijo, v kateri so otroci z zbirko osnovnih šolskih potrebščin pomagali svojim afriškim sovrstnikom, ki vsak dan bežijo pred bombniki iz svojih učilnic pod drevesi v votline in tako poskušajo preživeti brez vsakršne pomoči svetovne skupnosti. Kljub požrtvovalnemu delu pa se nič kaj dosti ne zgodi, je priznal Tomo Križnar. Množice beguncev, ki bežijo pred žejo, nasiljem in vsesplošno neperspektivnostjo čez Saharo in Sredozemsko morje, so samo odraz zunanje politike EU in ZDA, ki podpirajo lokalne diktatorje in elite v Afriki, ti pa prinašajo koristolovcem in vojnim dobičkarjem fantastične zaslužke.
Zakoncema Križnar želimo srečno pot k Nubam, ki jih bosta letos ponovno obiskala, veliko poguma in gromkega glasu, ki se bo vendarle končno slišal tudi pri tistih, ki s(m)o soodgovorni za to tragedijo.
Renata Novak
