Ko smo snovali koncept, nismo niti sanjali, da bo ta prireditev na Vranskem zdržala kar celih 10 let in dobila vseslovenski značaj srečanja mladih kmetov in kmečkih deklet.

Na prve kmečke igre se je prijavilo štirinajst ekip. To število je vsako leto naraščalo, tako da smo v naslednjih letih gostili ekipe v povprečju iz 40 občin. Sodelovale pa so tudi ekipe iz Niša (Srbija) in ekipa iz Italije.

Prireditev je bila zasnovana kot zabavno srečanje, saj sta ob sobotah, ko je bil večer slovenske kmečke kulinarike, igrala po dva priznana ansambla, v nedeljo na kmečkih igrah pa tudi trije.

V soboto, ko je bil večer kmečke kulinarike, so začele ekipe prihajati zelo zgodaj. Že dopoldne smo postavili  dvajset štedilnikov in elementov tako, da so imele vse ekipe enake pogoje za tekmovanje. Pripravili smo pravilnik ocenjevanja, z velikim strahom pa smo ob vsaki prireditvi pogledovali na Menino planino in ocenjevali, ali je vrh pokrit z oblaki. To je bil po navadi znak, da bodo v popoldanskem času plohe in nevihte. Zanimivo je bilo, da smo prireditev speljali v največjem deževnem vremenu. Spominjam se, da je deževalo kot iz škafa, na plesišču pa se je vrtelo polno fantov brez srajc, punce mokre, da jim je iz poletnih majic v curku tekla voda, celo dvorišče pa je odmevalo od vriskov veselja. V teh mladih je bila nabita pozitivna energija, v zraku je bilo čutiti  mladost in željo po zdravi kmečki zabavi.

Od tega trenutka me nikoli več ni skrbela Menina, saj sem vedel, da bomo s tako publiko kos vsakemu vremenu. V mraku, ko je nastopil čas za tekmovanje, so se tekmovalne ekipe razvrstile vsaka na svoje oštevilčeno tekmovalno mesto. Večina je svoje tekmovališče okrasila z od doma prinesenimi prti in prtički, nekatere skupine tudi s šopki. Lepo je bilo gledati te mlade tekmovalke in tekmovalce, ki so bili oblečeni v njihova tradicionalna oblačila. Od tega trenutka naprej je strokovno vodenje prevzela posebna ocenjevalna skupina, v kateri so bili znani slovenski gastronomi. Med njimi je bil tudi poznani pisec kuharskih knjig Ivan Ivačič.

Tekmovalo se je v peki kruha. Vsaka skupina je zamesila kruh, ki je bil poznan v okolju, iz katerega je prihajala. Za njihove krušne izdelke so se gostje skoraj stepli.

Sledilo je pripravljanje nedeljskega kosila in priprava slavnostnega pogrinjka. Pestrost receptov tekmovalcev je bila občudovanja vredna, strokovna komisija pa je obljubila, da bo izdala kuharsko knjigo DOBROTE PO KMEČKO. Žal je Ivan Ivačič, s katerim sem potem prijateljeval, preminil in do tega projekta ni prišlo. Sledila je podelitev priznanj, nato pa vesela zabava do jutranjih ur.

Ko sem se proti jutru vračal mimo bazena domov, sem iz šotorov, v katerih so spali tekmovalci, slišal samo vriskanje.

Ob 8. uri so se tekmovalci zbrali na zajtrku v osnovni šoli, sledilo je posvetovanje o kmetijstvu, nato pa priprave na popoldanske »kmečke igre«. Mladi fantje in dekleta so se v popolnem tekmovalnem žaru potegovali za naslov »slovenskega prvaka« v košnji in drugih številnih disciplinah, kot so grabljenje sena v roglo, pretakanje vina, kmečka žehta, žaganje hlodov in še v številnih zabavnih disciplinah, ki so bile ocenjevane po kvaliteti in času. Po podelitvi priznanj je vedno sledila veselica s tisoč gosti in kar stalno obljubo »drugo leto se zopet vidimo«. S hvaležnostjo se spominjam vodstva krajevne skupnosti, ki nas je v vsaki prireditvi spodbujalo, in svojih kolegov in kolegic, ki jim nobeno delo ni bilo pretežko.

Veliko let je preteklo od takrat. Mlajše generacije se tega ne spominjajo več in nekateri ne vedo, da je skulptura kmeta z vilami pod lesenim kozolcem, ki ga je izdelal  rezbar Franc Dobnik in stoji na »Osetovem vrtu«, spomenik v čast slovenskim kmečkim igram na Vranskem.

Ko sem se pred leti peljal z upokojenci na izlet v Libeliče na Koroškem na ogled njihovega muzeja o plebiscitu in ogled kostnice, je bilo zelo vroče. Na nekem kmečkem dvorišču sem videl vodovodno pipo. Ogovoril sem gospodarja in ga prosil za kozarec vode. Ta je odšel v hišo in prinesel liter vina rekoč: »Tebe pa poznam! Ti si krivec, da sem se jaz poročil.« Nato je z roko pokazal na traktor na dvorišču, na katerem je sedel kar zajeten možakar in dejal: »Vidiš mojega sina? Ta pa je »rezultat« kmečkih iger na Vranskem.«

Ko sem se pozneje usedel na svoj sedež na avtobusu, sem s tihih smehom razmišljal, koliko kozarcev vina bi dobil, če bi mi ga ponudili vsi tisti, ki so si v desetih letih druženja na Vranskem našli svojo partnerico za kmečko življenje.       

Vlado Rančigaj