Srečno naključje in najsrečnejši ljudje

Adam je preko prijateljev izvedel za organizacijo IAESTE (http://iaeste.si/), ki slovenskim študentom omogoča opravljanje prakse po vsem svetu. »Ob prijavi sem moral izpolniti obrazec, na katerem sem po številkah izbral, v katerem delu sveta bi najraje opravljal prakso. In jaz sem na prvo mesto postavil Južno oz. Latinsko Ameriko. Glavni razlog bi težko opisal. Mogoče so me pripričali ravno njihova kultura, temperament, jezik … Večkrat sem tudi prebral, da kljub revščini in dokaj veliki stopnji kriminala v Južni Ameriki po raznoraznih raziskavah živijo najsrečnejši ljudje.« In ravno to nasprotje ga je tako fasciniralo, da se je želel prepričati na lastne oči. Kolumbija se je po njegovem mnenju izkazala kot srečno naključje, saj je prošnje pošiljal tudi po drugih državah Južne Amerike.

Nove delovne izkušnje

Na Univerzi Quindio (Universidad del Quindio) v mestu Armenia je pomagal pri načrtovanju krmilja elektromotorja. »Nalogo sem opravljal povsem samostojno. Imel sem proste roke.« Kolumbijski študijski sistem je zelo podoben ameriškemu. »Imajo t. i. študentske kampuse, kjer je vse na dosegu roke. Živel sem pri profesorju, kjer sem imel svojo sobo. Do fakultete sem prišel peš v pičlih petih minutah,« se Adam spominja svojih prvi dni v Kolumbiji. S profesorji, sodelavci, predvsem pa z mentorico se je zelo dobro razumel. Kadarkoli je kaj potreboval, so mu takoj priskočili na pomoč.

Preprostost in domačnost

Najbolj je Adamu ostala v spominu domačnost in preprost način življenja tamkajšnjih prebivalcev. »Vsi so se zelo trudili, da bi se tam počutil kar najbolj domače. Vabili so me na kosila, zajtrke, večerje, piknike, izlete ... Večkrat sem moral koga tudi zavrniti, da je ostalo še kaj časa za druge želje«. Adam si ni predstavljal, da je njihova gostoljubnost tako pristna. Po njegovem mnenju, v tej deželi fraza Moja hiša je tvoja hiša resnično drži.

Španščina, zamujanje in pogajanja za nižjo ceno

Kolumbijci angleškega jezika ne obvladajo, zato se je bil Adam prisiljen pogovarjati tudi na druge načine. »Če ni šlo drugače, sem pričel kriliti z rokami. Po navadi sem bil uspešen in sem dosegel, kar sem želel.« Težkega sporazumevanja se je sčasoma navadil in se hitro učil španski jezik. Za to deželo pa je zelo v navadi tudi zamujanje. »Ob mojem prihodu naj bi me čakali v glavnem mestu Bogota. Kot je za njih značilno, seveda niso bili točni. Ker do takrat še nisem znal popolnoma nič špansko, sem lahko le čakal in upal, da se pojavijo. Kasneje sem spoznal, da je zamujanje nekaj čisto normalnega in se ga hitro navadiš,« nasmejano doda. Navadil pa se je tudi pogajanj za nižjo ceno in jutranjega pozdravljanja. Povsem ob koncu njegovega potovanja mu je že primanjkovalo denarja. »Karto za medkrajevni prevoz sem večkrat kot tujec dobil ceneje ali pa celo zastonj. To se pri nas redko zgodi,« še doda.

Dežela, ki jo preprosto vzljubiš

Adam je s prijateljem, ki ga je spoznal med opravljanjem prakse, odšel tudi na enomesečno popotovanje po deželi. "Deželo sva odkrivala od skrajnega juga - Leticia, deževnega pragozda, do skrajnega severa ob Karibskem morju – Cartahena in Santa Marta. V Leticii sva našla lokalnega vodiča, ki naju je popeljal v osrčje džungle, kjer smo štiri dni živeli samo od dobrin, ki so nam bile na voljo.« Ta izkušnja mu je še posebej ostala v spominu, saj je jedel kobilice, lesne črve, lovili so ribe ipd. Udeležil pa se je tudi t. i. duhovnega očiščenja, posebnega obreda pri duhovnem poglavarju. To je bila zanj zagotovo ena najboljših kolumbijskih izkušenj. Adam bi ob daljšem prebivanju v Kolumbiji najbolj pogrešal letne čase, ki jih tam ni. In vino, ki je pri njih zelo redko. Vreme se razlikuje samo po tem, ali dežuje več oz. manj. Sonce skozi vse leto vzhaja in zahaja ob isti uri. V tej državi se tudi ogromno pleše (salsa, bachate, vallenata). Adam je zato v času obiska veliko plesal. »Postal sem pravi plesalec, imel sem tudi nekaj učnih ur,« se skromno pohvali.

Nevarno je samo, da si ne želiš oditi domov

Kolumbija je na četrtem mestu po količini proizvedene kave. »Obiskal sem plantažo kave in spremljal celoten proces. Kavo sem vzljubil, čeprav je prej niti nisem pil,« pove navdušeni popotnik, ki je z nasmehom na obrazu pripovedoval tudi nogometu, ki je najbolj razširjen, pa o njihovih nacionalnih jedeh, svežih naravnih sokovih vseh vrst in drugih kulinaričnih posebnostih (bandeja paisa ipd.). Če imaš v sebi vsaj malo avanturistične popotniške krvi, te ta raznolika dežela zagotovo prevzame. »Zame je to dežela, kjer se pije najboljša kava in kjer šteje nasmeh in odprtost več kot karkoli drugega. Dežela, ki ti hitro zleze pod kožo in te ne pusti ravnodušnega na nobenem koraku. Ljudi združuje predvsem strast, pa najsi bo to v družini, v ljubezni, med prijatelji ali pa v karieri … Za konec pa dodaja, da "Kolumbija že dolgo časa ni več nevarna država, kot je v to zmotno prepričanih veliko ljudi, nevarno je samo, da si ne želiš več oditi«. Adamov obisk v Kolumbiji zato zagotovo ni bil zadnji.

Tjaša Podergajs

Foto: osebni arhiv Adama Koštomaja