Vriskovi iz Melborna v Avstraliji

Ko sem pred nekaj leti z Veselimi Štajerkami "vandral" po Avstraliji, sem obiskal tudi našega rojaka Tonija Vriska, ki si je blizu Melbourna ustvaril lep in topel dom. Z ženo Anico, hčerko Katarino in vnukom Tomažem živijo v lepo urejeni hiši z živo pisanim vrtom eksotičnega sadja in nam skoraj neznanih rož. Toni je zelo zanimiv človek, zato sem prisluhnil njegovemu pripovedovanju o tamkajšnjem življenju, o njegovih začetkih v tujem svetu, o mnogih dogodivščinah, srečnih naključjih …, pa vse do današnjih dni, ko že kar nekaj let uživa v krogu svoje družine zaslužen pokoj. Najbolj me je pa pritegnila zgodba iz njegovih mladostnih let, to je od takrat, ko je zaradi stiske v domovini začel razmišljati o poti za boljšim kruhom v tuji svet. Takrat se mu še sanjalo ni, da ga bo njegova usoda popeljala v daljno Avstralijo, v deželo Aboriginov (domorodcev), kengurujev in koal.

Toni se je rodil maja l. 1934 kot nezakonski sin pri Vriskovih v Ivenci. Svojo rano mladost je preživel pri Vriskovih, Adamičevih in pri raznih sorodnikih ter znancih. Usoda mu zaradi tega, ker je bil nezakonski otrok, ni prizanašala in se je moral sled tega nenehno seliti. Živo se še iz otroštva spominja vojnih časov, ko je opazoval kolone vojakov, tankov in vojaške tehnike, ki so se valile mimo hiše v Ivenci. Spominja se, kako je v poletnih mesecih najraje posedal pred Vriskovim in Videnškovim mlinom in zvedavo opazoval velika mlinska kolesa. Spominja se tudi jezu na potoku Tesnica pri Vriskovem mlinu, kjer se je s prijatelji v toplih mesecih kratkočasil s kopanjem in raznimi igricami.

Osnovno šolo je obiskoval v Vojniku, tik pred vojno slovensko, med vojno nemško, po osvoboditvi pa ponovno slovensko. Njegova velika želja je bila, da bi se po osnovni šoli izučil za mehanika. Ker te možnosti ni imel, je leta 1950 odšel v celjsko brigado v Novi Beograd in se tam začel učiti za strojnega ključavničarja in končal šolanje na Fužinah v Gorskem Kotarju. Mladeniču pri skoraj dvajsetih letih, to je na začetku zrelih in ustvarjalnih let, se je zaradi krutega spoznanja, da svojega doma nima, porodila drzna misel o begu v neznani - tuji svet. Kmalu se je peš, preko hribov in dolin, podal do Libelič na Koroškem, da bi ilegalno prestopil mejo in v Avstriji našel pot v širni svet. Ni imel sreče, prijela ga je mejna policija in ga poslala v celjski zapor. Po treh mesecih zapora je bil odpuščen in se je za nekaj mesecev zaposlil kot strojnik v gradbeni firmi Beton. Iskal in našel je začasno zaposlitev tudi v Delnicah, nato v Ogulinu in zaradi slabih možnosti za redno zaposlitev v domačih krajih ponovno načrtoval pot v tujino. Skupaj s prijateljem sta kar tri dni peš iskala varno pot proti Libeličam in preko državne meje v Avstrijo. Tokrat jima je uspelo. V Velikovcu sta se predala policiji, ki ju je najprej napotila v Celovec, nato pa Lienz v zbirni center za tujce. Tam je spoznal mlado Medžimurko Anico in se z njo leta 1956 tudi poročil. Tega leta se jima je ponudila priložnost za pot v neznani svet Avstralije in mladoporočencema v želji po boljšem življenju odločitev zares ni bila težka. Iz Trsta sta se, iz tovorne v potniško predelani ladji, podala na skoraj mesec dni dolgo potovanje v Avstralijo. V Avstraliji so se v tistem času ponujale odlične možnosti za delo in mnogo je bilo takih, ki so zaradi ekonomskih razmer v » starem svetu« iskali prav tam svoj boljši kos kruha. Še posebna priložnost je bila za pridne in poštene ljudi, zato sta se Toni in Anica kaj kmalu postavila na svoje noge in si ustvarila odlične pogoje za lepo življenje, pa čeprav tako daleč od rodne grude.

Več kot pol stoletja je že od takrat, ko sta Toni in Anica zapustila svoji rojstni domovini in si tam daleč pod ekvatorjem ustvarila toplo ognjišče. Kljub veliki oddaljenosti nista pozabila na kraje, kjer jima je v rani mladosti tekla zibel in se zato večkrat kot lastovici vračata v rojstni kraj. Tudi letos julija sta Toni in Anica ponovno obiskala sorodnike in znance v Vojniku in v Dolnjem Mihajlovcu v Medžimurju, kjer je rojstni kraj Anice.

Vsem Vriskovim, tam daleč v njihovi drugi domovini Avstraliji, želimo, da bi bili še dolgo zdravi in uspešni ambasadorji Slovenije in da bi se pozdrav ob letošnjem slovesu »Na svidenje!« resnično kmalu uresničil.

Toniju, Anici, Katarini in Tomažu pošiljamo lepe pozdrave vsi tisti, ki vas imamo radi.

Jože Žlaus