Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za petek, 09.12.2016

jasno
Ponoči bo pretežno jasno, po nižinah bo večinoma nastala megla.
-6°C | 12°C
sobota, 10.12.2016
-7°C | 13°C
nedelja, 11.12.2016
-5°C | 10°C
ponedeljek, 12.12.2016
-2°C | 6°C
Opozorila
Sreda, 7.12.2016 ob 18h
Dodatnega opozorila ni.
-6°C
12°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Sosed sosedu

Pater Andrzej Koch, cmf. - intervju


SOSED SOSEDU

| |
10.10.2011      15:12
A A

Pater Andrzej Koch, cmf. - intervju


Pater Andrzej KOCH, cmf. (cmf - cordis Marie filius, v prevodu: sin Marijinega srca), misijonar klaretinec, po rodu Poljak, je duhovni pomočnik v župnijah Frankolovo in Črešnjice. Pravi, da je bil »spopad« s slovenskim jezikom ob samem prihodu v Slovenijo zanj zelo trd oreh. Kljub temu se je v življenje kraja in delo župnije zelo dobro vključil in danes, po letu dni tukajšnjega bivanja, je jezikovnih preprek vse manj, njegovo delo pa je v primerjavi z samim začetkom znatno lažje.


Pater Andrzej Koch
Pater Andrzej Koch
Deli:

P. Andrej (vaše ime smo poslovenili, ker je v originalu za nas težko izgovorljivo), kakšna je vaša »osebna izkaznica«?

Doma sem na jugozahodu Poljske, v vaškem okolju, za lažjo predstavo. Moj dom je od Brna na Češkem oddaljen 100 km. Kmetije nimamo, imamo pa nekaj kokoši, mačko in psa. Mama je upokojena učiteljica, oče pa je še aktiven mizar. Imam 2 leti starejšega brata (zdaj pričakuje petega otroka), najmlajši brat pa je žal pri svojih 7 letih odšel v večnost. Umrl je v požaru domače hiše, v bistvu se je zadušil v dimu.

 

Nam lahko na kratko predstavite svoja šolska leta?

V osnovni šoli sem bil povprečen učenec, večinoma s prav dobrim uspehom in z ogromno idejami, kako ušpičiti kakšno neumnost, zelo rad sem tudi nagajal svojim vrstnikom. Ker je imel moj dedek doma zelo dobro opremljeno mizarsko delavnico in je v meni videl svojega naslednika, sem se odločil postati mizar. Ob njegovi upokojitvi so se pojavili številni kupci, ki bi želeli odkupiti stroje, vendar jih zaradi svoje namere ni hotel prodati, jaz pa sem potem res eno leto obiskoval mizarsko šolo. Nato sem odločitev postavil na glavo in presedlal v gimnazijske klopi.

 

Kakšen je bil povod za tako neobičajno spremembo šolanja, iz manj v bolj zahtevno izobraževanje?

V prvem letniku poklicne šole, sem v sebi začutil božji klic in ugotovil, da mi prvotna izbira niti slučajno ne ustreza. Svojo odločitev sem staršem, posebej pa še dedku, zelo težko naznanil, ker sem vedel, da bom zrušil njihove načrte. Na pomoč mi je priskočil brat, ki je prvi vedel za mojo novo namero. Vedel je tudi, da sem se v cerkvi zelo dobro počutil in sem jo sprejemal kot drugi dom in z enakimi argumenti sva potem skupaj seznanila preostalo družino. Želel sem postati misijonar, vendar me je bilo dolgega študija nekoliko strah. Se spominjam utrinka iz mojega mizarskega letnika, ko sem v šoli zagledal na vratih napis »TIŠINA – MATURA« in si pri tem mislil "Hvala Bogu, da mi ne bo treba delati mature!". A čez 4 leta sem bil že sam na tem.

 

Kakšna pa je bila potem usoda vaše delavnice?

Zanimiva. Moj oče je potem spremenil poklic. Do takrat je bil zaposlen kot kontrolor v proizvodnem podjetju, v tistih letih pa je podjetje prizadela kriza. Ker mu mizarstvo ni bilo popolnoma tuje in ga je imel malo že v krvi, se je postopoma učil in naučil mizarjenja, kar z veseljem počne še danes.

 

Kam vas je pot vodila po gimnaziji?

Ko sem spoznal, da me Bog kliče in sprva nisem vedel kam, sem začel iskati svoje mesto pri frančiškanih, oblatih in klaretincih. V istem dnevu sem napisal in odposlal pismo vsem trem redovom in se odločil, da bo red, ki mi bo prvi odgovoril, pravi zame. Klaretinci so bili sicer zadnji, ker pa sem se udeležil duhovnih vaj pri vseh treh, so se mi ravno ti zdeli najbolj široki in vsestranski in kocka je padla na njihovo stran. Čakalo me je 7 let šolanja, pri čemer je bila bojazen pred dolgim in težavnim študijem popolnoma odveč. Če se človek za nekaj trdno odloči, Bog pomaga. In nepopisno prijeten občutek sreče in svobode me je preveval, ko sem prvič maševal.

 

Verjetno je želja vsakega misijonarja delo v misijonih, v revnih državah tretjega sveta. Kje so vaši delovni začetki?

Drži. Vedno sem sanjaril o črni celini, vendar sem zaradi takratnih potreb začel delati doma. Najprej sem bil kaplan v župniji Lodz v središču Poljske, kasneje pa v Wroclavu. V obeh župnijah sem poučeval verouk v osnovni in srednji šoli. Kasneje sem bil premeščen v Prago na Češkem, v župnijo s 25.000 prebivalci. Ko so lani tamkajšnjo župnijo prevzeli klaretinci iz Sokolova, so oba patra iz Prage premestili, dobila sva ponudbo za Španijo in Slovenijo. Meni se je slednja zdela bolj zanimiva. Vodstvo nemške province, kamor spada tudi Slovenija, je namreč iskalo nekoga, ki bi lahko prišel na Frankolovo, saj je bil p. Branko tukaj sam, kar je v nasprotju s pravili našega reda. Ponudbo sem z veseljem sprejel in tako me je poljska provinca za tri leta posodila nemški. To je kratka doba, moja želja je ostati dlje časa, vse pa je odvisno od vodstva obeh provinc.

 

Ste se tukaj že navadili? Na začetku ste omenili jezikovne ovire. Je res naš jezik tako zahteven?

Vsak začetek je težak in vse potrebuje svoj čas. Prišel sem iz velike župnije v majhno in nasploh se mi je zdelo vse nekam majhno. Zdaj sem se navadil in mi tako tudi odgovarja. Jezika sem se moral učiti pod strokovnim vodstvom in na priporočilo p. Branka je bila moja učiteljica Irena Pinter. Večino leta sva imela vsak dan eno do dve učni uri, zdaj pa se učim še sam. Vašega jezika nisem poznal, razen tega, da spada med slovanske jezike, tako kot poljski in češki. Sprva sem mislil, da je to prednost, ker je pri teh jezikih precej istih besed, ki pa imajo žal popolnoma drugačen pomen. Misliš, da razumeš, ko ti neka mama reče, da ima 4 otroke, jaz pa začudeno gledam, saj to v poljščini pomeni, da ima 4 sužnje. Vi npr. rečete »zapomni si to«, po naše pa pomeni »pozabi to«, podobnih primerov je še veliko.

 

Veliko naših besed še naglašate po svoje, tega se je verjetno najtežje naučiti?

Absolutno, to je problem številka ena. V poljščini je naglas vedno na predzadnjem zlogu, v češčini vedno na prvem, v slovenščini pa še zdaj ne vem, kje je. Se menjuje kot slovenska pokrajina, hrib-dolina, hrib-dolina.

 

Kako si delo delita s p. Brankom?

Župnijo vodi p. Branko, jaz sem duhovni pomočnik. Pastoralno delo si deliva in ga prilagajava glede na potrebe, vsa gradbena in obnovitvena dela, ki potekajo v župniji, pa vodi p. Branko.

 

Kakšni se vam zdimo Slovenci?

Slišal sem, da ste individualisti, vendar so moje izkušnje nasprotne, pozitivne. Vidim vas kot odprt in gostoljuben narod, saj so mi vrata vaših domov večinoma odprta, česar npr. v Avstriji ali Nemčiji ne doživiš. Ker želim biti v neposrednem stiku z ljudmi, včasih pomagam pri kakšnem domačem opravilu. Pred kratkim sem bil na trgatvi, pozimi pa na kolinah. Opažam, da ste delaven narod, ki nemalokrat trdo dela in to zelo spoštujem.

 

So vas farani dobro sprejeli?

Ne vem, vprašajte njih. Ko sem pred kratkim v cerkvi povedal, da imam 1. obletnico bivanja na Frankolovem, sem dobil velik aplavz, kar sem razumel, da so me že vzeli za svojega. V odnosih z ljudmi je važno le, da si človek. Jezik ni niti toliko pomemben.

 

Pridige berete ali jih prosto govorite?

Praviloma jih napišem in zdaj jezik že toliko obvladam, da jih imam za oporo. Berem jih sicer nerad, ker takrat nimam stika z ljudmi, vendar do nedavnega drugače ni šlo. Pred časom se mi je zgodilo, da sem pridigo pozabil na pisalni mizi in sem bil prisiljen prosto govoriti. Bilo je kar težko, saj še pogosto težko najdem ustrezne besede.

 

Kaj pa vaši hobiji?

Zanima me veliko stvari, celo preveč, ker vsega ne morem početi. Rad hodim v hribe in potujem. Večkrat sem bil že v Afriki, pa v Peruju, v Nepalu v Himalaji in še kje. Rad ribarim, kolesarim, berem knjige, zaigram na kitaro in zraven zapojem. Lani sem se navdušil nad jadralnim padalstvom in poletel v tandemu ter se celo vpisal na tečaj letenja. Ko sem si na vprašanje, če to res potrebujem v življenju, odgovoril z »ne«, sem tečaj zaključil že po prvih urah. Rad tudi kuham in spečem kakšno pecivo, kar je hkrati koristno, saj župnija nima gospodinje.

 

Nedvomno pomeni prihod klaretincev v naše kraje, tako za frankolovsko kot črešnjiško faro in še širše, veliko pridobitev. Predvsem pa delo p. Andreja predstavlja razbremenitev domačega župnika in njegovega sobrata, p. Branka, ki poleg vodenja župnije, opravlja še številne odgovorne naloge v celjski škofiji in slovenski Cerkvi nasploh. P. Andreju želimo, da bi se med nami počutil prijetno in domače. Najin pogovor je zaključil z besedami: »Če je Slomšek zapel: v nebesih sem doma …, bi jaz zapel: v Sloveniji sem doma.«

 

                                                                                                                   Sonja Jakop





0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Vojnik!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Ogledalo
Številka: 112
Izšla: 22.09.2016
Poglej Pdf

Bodite prvi pri oddaji mnenja.