Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sobota, 03.12.2016

delno oblačno
Ponoči se bo postopno pooblačilo. Zjutraj bo marsikje megla ali nizka oblačnost. Jutranje temperature bodo od -5 do -2, na Primorskem okoli 5 stopinj C.
-3°C | 6°C
nedelja, 04.12.2016
-4°C | 5°C
ponedeljek, 05.12.2016
-5°C | 6°C
torek, 06.12.2016
-5°C | 8°C
Opozorila
Petek, 2.12.2016 ob 17h
Dodatnega opozorila ni.
-3°C
6°C
delno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Šolstvo Osnovna šola

Tine in Zinka Lorger – neutrudna učitelja in ......


OSNOVNA ŠOLA

| |
10.10.2016      00:48
A A

Tine in Zinka Lorger – neutrudna učitelja in vzgojitelja ter zavedna Slovenca


Ko sem pred 40 leti ponovno prestopila prag Osnovne šole Vojnik, tokrat kot učiteljica, me je na hodniku pozdravil nasmejan obraz. Spoznala sem pomočnika ravnatelja Tineta Lorgerja. Kmalu sem zagledala še drugi nasmejan in prijazen obraz, to je bila socialna delavka Zinka Lorger. Bila sta zakonca, ki sta pustila na šoli, poleg Mira in Marije Klančnik in drugih učiteljev, močan pečat. A njuno življenje je bilo do takrat polno bridkih in tudi lepih izkušenj.


Torta ob praznovanju 60-letnice
Torta ob praznovanju 60-letnice
Deli:

Tine se je rodil kot kmečki sin leta 1924 v Šmarju pri Jelšah. Končal je gimnazijo, želel se je vpisati v višjo gimnazijo, a mu je vojna to preprečila. Moral bi na delo v Nemčijo, vendar se je zaposlil v trgovini in 6. oktobra 1942 so ga vpoklicali v nemško vojsko. Odšel je na Češko, kjer so ga leta 1943 pripravljali za odhod na fronto. Tako se je 19-letni Tine znašel na ruski fronti pri Ostrvu, južno od Leningrada. Pravi, da ga je spremljal angel varuh, saj je dobil tako hude ozebline nog, da je ostal v lazaretu do poletja 1944. Imel je celo to srečo, da je dobil kratek dopust, da je lahko prišel domov k svojim, a se je moral kmalu vrniti v enoto. Pri umiku je bil v bližini Blatnega jezera zadet v nogo in hudo ranjen. Spet mu je stal ob strani angel varuh. Odpeljali so ga na Sudetsko, kjer je bil že drugič in je že poznal ljudi, ki so ga spravili do čeških partizanov, kjer je dočakal konec vojne.

V Bambergu je čakal na vrnitev domov. Prišli so jugoslovanski partizani in jih nagovarjali, naj se vrnejo domov, kjer bodo zelo lepo sprejeti. V zbirnem taborišču v Münchnu je čakal do oktobra 1945. Tam je prvič slišal za poboje v domovini. Ko so prišli na mejo, je občutil drugačnost, kot so jo obljubljali. Takoj po prestopu meje so te »naši« vračajoče oropali vseh osebnih stvari. Tinetu so vzeli pisalni stroj in škornje, v Preddvoru, kjer je bil spet postanek, še vse preostalo, plašče in celo sveže perilo.

Tine se je domov vrnil 10. oktobra, kjer so ga srečni sprejeli, saj niso vedeli, da je še živ.

Pri 21 letih je začel iskati možnost zaposlitve ali šolanja. Vse življenje si je želel biti učitelj. Izvedel je za pedagoški tečaj v internatu mariborskega Državnega učiteljišča. Uspešno se je vključil in skoraj dokončal tečaj, a zaradi služenja nemške vojske ni dobil dovoljenja za pristop k izpitu. Bistvo vsega je bilo, da se ni želel vključiti v mladinsko komunistično organizacijo SKOJ. Oddaljila se je možnost zaposlitve in izpolnitev želje po poroki z Zinko Mulej iz Celja, ki jo je spoznal v internatu. Tine je bil zelo prizadet. Njegov nekdanji profesor Pec Šegula mu je predlagal, naj gre v Ljubljano do ministra dr. Marijana Breclja. In Tine je res šel. Po štiriurnem čakanju je na srečo končno prišel do ministra, mu razložil, kakšne težave ima, in minister mu je obljubil pomoč. Kljub temu, da se v Mariboru niso strinjali, je v drugem roku končno smel delati in narediti izpit. Med tem pa je izgubil šest mesecev dela in seveda šest plač.

Zinka, rojena 1925, je bila doma iz Celja. Med vojno je obiskovala trgovsko šolo, v kraljevini Jugoslaviji pa štiri leta meščanske šole in opravila malo maturo. Pred zadnjim letnikom jo je zaprl gestapo, ker je že od 1943 zbirala material za partizane. Po dveh mesecih zapora v Starem piskru so jo marca 1944 odpeljali v Ravensbrück, kjer je delala v tovarni letalskih delov, zbolela na pljučih, a je prepričana, da je tudi njo varoval angel varuh, da je preživela 20 mesecev internacije in se 11. avgusta 1945 vrnila domov, točno na svoj 20. rojstni dan, onemogla in sestradana, brez svojih lepih kit, saj so jo ostrigli do gole glave. Da je našla pot domov, so ji pomagali Čehi, medtem ko iz Jugoslavije ni bilo nobene pomoči, da bi se taboriščnice lahko vrnile.

Tudi Zinka se je kot Tine vpisala na pedagoški tečaj in ga uspešno končala pred Tinetom. Že v otroških letih je sanjala, da bo učiteljica. Ko je končala meščansko šolo, jo je hotela vzeti k sebi v Ljubljano krstna botra, da bi tam opravila učiteljišče, ker ga v Celju ni bilo. A je prišla vojna in vzela življenje botri in njenemu možu. Po vojni jo je na mariborsko učiteljišče napotil očetov prijatelj Fran Roš, s katerim sta bila oba Maistrova borca in sta se borila za našo Koroško. Zaradi tega je bila Zinka zelo narodnozavedno dekle. Prvo službo je dobila v Šmartnem v Rožni dolini, po poroki pa je 1947 šla za možem v Zágorje na Kozjanskem, čeprav bi bila rada ostala na Kozjanskem, saj so ji ljudje prirasli k srcu.

Zágorje je bil kraj, kjer sta Tine in Zinka pustila del svojega srca. Ko je prišel Tine v ta kraj, je bilo 139 učencev. Prevzel je tretji in četrti razred in poučeval popoldne. Na kraj se je tako navezal, da sta z Zinko po poroki oba odšla tja. Tineta so že drugi dan po poroki vpoklicali na služenje vojaškega roka. Ni jih zanimalo, da je žena noseča in da je šoli nujno potreben, saj je morala Zinka sama učiti ves dan, in sicer vseh 136 otrok. Kot nekdanji nemški vojak je moral še v jugoslovansko vojsko za deset mesecev. Ko se je vrnil, sta ga pričakali žena in hčerka Irena. Dveh sodelavk ni bilo več na šoli. Zinka je bila upraviteljica in učiteljica. A je zelo bolehala, v taborišču začeta bolezen se je razvila v tuberkulozo. Po daljšem zdravljenju jo je uspešno premagala. Osem mesecev je bil Tine sam upravitelj in učitelj, po ženini vrnitvi pa sta oba z velikim veseljem in vztrajnostjo vodila zakotno šolo, kjer sta sejala znanje z veliko ljubeznijo do preprostih in njima dragih ljudi. Rodil se jima je sin Edi. Pouk so imeli tudi ob sobotah. Prometne zveze s Celjem so bile obupne. Avtobus je peljal v Celje samo enkrat na dan, in sicer ob šestih zjutraj, zvečer ob petih pa nazaj. Do Lesičnega si moral priti, kakor si vedel in znal, tam pa se je bilo treba stlačiti v že napolnjen avtobus, ki je pripeljal iz Podsrede in Kozjega, nato je vodila pot po zelo luknjičasti cesti do Štor in naprej v Celje. Na avtobusu so bile močne vonjave cenenega tobaka, česnovih klobas, trdo kuhanih jajc, pogosto je bilo ustavljanje in bruhanje. Pozimi so težave povzročali snežni zameti, zaradi katerih so morali potniki z avtobusa in pomagali potiskati avtobus. Na avtobusu je bila takšna gneča, da se nisi mogel premakniti.

Tine in Zinka sta imela žensko kolo, s katerim sta se pogosto skupaj vozila, kar je bilo zelo naporno in nevarno. Sredi petdesetih let si je Tine kupil stari motor NSU 250 in se vozil v Lesično. A z motorjem nista mogla do šole. Kar nekaj časa sta morala pešačiti. 

V Zágorju ni bilo elektrike, vodovoda (voda je bila v 18-metrskem vodnjaku), ni bilo primernih cest, bil je čas obvezne oddaje … Velika revščina. Živeža na karte se v Zágorju ni dalo dobiti. Tine in Zinka sta pomagala ljudem s pisanjem prošenj, pritožb, znala sta stopiti v bran otrokom, ki so potrebovali pomoč, ki jim je pripadala, pa so jo želeli nekateri vplivneži porabiti zase. Župnik jima je dal v najem majhno njivo, v šolski kleti sta redila prašiča, krmila sta zajce in kokoši, na koline sta povabila svoja draga prijatelja Mira in Marijo Klančnik iz Kozjega, ki sta po globokem snegu prišla devet kilometrov peš do Zágorja.

Revščina v šoli je bila neznosna. Otroci so imeli doma narejene torbe oziroma bisage, v katerih so imeli najnujnejše stvari. Zvezkov si niso mogli kupiti, zato so pisali na papirnate vrečke, ki so jih morali po vsakem nakupu v trgovini lepo zložiti. Svinčnike sta rezala na pol, da sta jih lahko razdelila vsem učencem. V trgovini je dobil nakaznico, s katero je šel v Celje, kjer je v knjigarni dvignil črnilo, kredo, knjige, zvezke, pivnike, peresa ter peresnike in svinčnike. Namesto kupljenih računal so jih otroci izdelali sami iz hrastovih šišk. Dolgo so otroci nosili drva od doma, da so lahko v šoli zakurili. Tine je sam režiral igre. Šolsko pisarno je preuredil v gledališki oder. V času od 1949 do 1952 je vodil elektrifikacijo šolskega okoliša.

Čeprav je bil kraj idiličen, ljudje dobri, učenci preprosti in ljubeznivi, sta imela Lorgerjeva zaradi posameznih tovarišev težave, ker nista bila »organizirana« oz. v partiji. Ker je bil v nemški vojski, pa se je nekaterim »zdel nevaren« in je le s težavo dobil dovoljenje za lovsko puško, čeprav je prej opravil vse potrebno, da je postal lovec.

Kaj je bil vzrok, da sta se Tine in Zinka odločila, da zapustita tako priljubljen kraj in prebivalce? Razlog je bil oddaljenost od redne avtobusne proge in zelo slabe zveze s Celjem. Otroka sta zrasla in se odpravljala v srednje šole. Zato sta se 1959 odločila, da se preselita nekam blizu Celja. Preselili so se v Šmartno v Rožni dolini, kjer se jima je rodil še tretji otrok, sin Matjaž. Tine je poleg vsega postal še kinooperater, naredil je izpit za predvajanje ozkotračnega filma, žena je prevzela blagajno in prodajala vstopnice in tako so v Šmartnem dobili leta 1960 svoj kino. Zinka je mladim nudila razne tečaje RK, jih vodila, režirala igre. Skrbela je za rože in posadila z otroki v okolici šole rože in ciprese, skupaj z možem uredila vodomet, bazenček z lokvanji, skalnjak, ob igrišču so naredili ograjo. Eno leto je hodila s fotografom po vseh vaseh in zbirala podatke o življenju med vojno, popisala vse hiše in zavetja borcev, ki so se zadrževali v teh krajih. Tine je vodil obnovo šole, uredil četrto učilnico, garderobe in pisarno. V letih 1960–63 so začeli pripravo na dozidavo, in sicer dve avli s straniščem, dve stanovanji, ambulanto, ki so jo kasneje spremenili v stanovanje, šolsko kuhinjo z jedilnico in pionirsko sobo. Krajani so prispevali 70 mᵌ lesa. Organiziral je odbor za gradnjo vodovoda za šolo in kraj, kajti do takrat še vodovoda v Šmartnem ni bilo. V prenovljenem kulturnem domu so opremili šolsko telovadnico. Imeli so šolski ročni lutkovni oder, ki ga je čudovito poslikal prejšnji upravitelj Vinko Požar.

Leta 1970 se je pri Lorgerjevih oglasil Miro Klančnik, dobri prijatelj iz Kozjega, ki je postal ravnatelj v OŠ Vojnik in povabil Tineta na svojo šolo. Tine je privolil in kot ravnateljev pomočnik pomagal urediti razmere v šoli, da je postalo delo še bolj prijetno.

Zinka je prišla na šolo dve leti za njim. Ker so ji odpovedovale glasilke, ni mogla več poučevati, zato je zelo uspešno delala kot socialna delavka. Za to ni potrebovala posebne strokovne izobrazbe, ker ji je izobrazbo dalo življenje v internaciji in na zagorski šoli. Z veliko vnemo je skrbela za otroke, ki so potrebovali kakršno koli pomoč. Vsak je pri njej našel pomoč in rešitev.

V letih 1969 do 1972 sta si Tine in Zinka zgradila hišo na Prekorju, kjer sta postala Klančnikova soseda. Tine in Miro sta skupaj dočakala upokojitev na vojniški šoli. Veliko časa sta družini preživeli skupaj, saj so bili dobri prijatelji.

(Povzeto po knjigi Marjana Marinška, Tonček je prišel, ki jo priporočam v branje.)

 

Tine in Zinka sta praznovala že 69. leto poroke. Še vedno sta zelo vitalna, dobrovoljna, delovna, imata izreden spomin, ki ju veže na težke in lepe življenjske dogodke, predvsem pa imata najlepše spomine na vse svoje učence, in sta ponosna nanje, ter na učitelje, s katerimi sta preživljala zadnja službena leta. Jaz, ki sem se ob njiju učila prvih učiteljskih izkušenj, pa sem vesela, da sem ju srečala na svoji življenjski poti. Tine in Zinka, hvala!

 

Milena Jurgec

Foto: Tine in Zinka Lorger





0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Vojnik!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Ogledalo
Številka: 112
Izšla: 22.09.2016
Poglej Pdf

Bodite prvi pri oddaji mnenja.