Želimo si, da bi nam bilo lepo in življenje nam ponuja veliko možnosti obogatitve, ki jo lahko sprejmemo ali pa spregledamo. Ni  naključje, da smo sosedje z oskrbovanci Špesovega doma in da ob naših razigranih trenutkih srečamo tamkajšnje oskrbovance, ki nam velikokrat namenijo prijazno besedo ali nasmeh, ko na trenutke nemočno obstojijo in opazujejo iskrivost otrok. Začutili smo, da smo povezani in da se moramo naučiti bivati, sobivati in privzgajati otrokom vrednote spoštovanja in sprejemanja različnosti ter da so ti ljudje zakladnica znanja in topline. V tem letu bomo naše sodelovanje še obogatili in nadgradili.

Vsak mesec obiščemo slavljence, ki praznujejo rojstni dan, in jim podarimo skromna darila, ki nastanejo pod našimi drobnimi prstki. Velikokrat po razbrazdanih licih steče solza sreče, ko mala otroška dlan stisne utrujeno zgarano roko in izreče preprosto, vendar iz srca izrečeno voščilo.

V mesecu decembru smo prisluhnili pravljici, ki nam jo je pripovedovala babica v pravem pomenu besede, in ni bilo lepšega, kot sedeti ob toplem ognjišču, prisluhniti lepoti pravljice, ki nas je očarala, in skupaj ustvarjati novoletne voščilnice.

Ker pa mora decembra tudi zadišati po piškotih, smo na obisk povabili gospo Marico, ki nam je pomagala pri peki. Zaupala nam je, kako je preživljala svoje otroštvo.

Ob vsem tem razvijamo pozitiven odnos in presegamo predsodke in stereotipe do starejših. Otroci ob tem spoznavajo, da so odnosi med starejšimi in mlajšimi soodvisni.

                                                                             Romana Suholežnik in Nina Stanič z otroki