Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za četrtek, 08.12.2016

jasno
Popoldne bo precej jasno z nekaj prosojne koprenaste oblačnosti. Ponekod po nižinah bo še megleno. V višje ležečih krajih se bo krepil zahodni veter, ki pa bo le redkokje segel do nižin. Najvišje dnevne temperature bodo v krajih z dolgotrajno meglo okoli 0, drugod od 5 do 10 stopinj C.
-6°C | 12°C
petek, 09.12.2016
-6°C | 12°C
sobota, 10.12.2016
-6°C | 12°C
nedelja, 11.12.2016
-5°C | 9°C
ponedeljek, 12.12.2016
-2°C | 11°C
Opozorila
Četrtek, 8.12.2016 ob 13h
Dodatnega opozorila ni.
-6°C
12°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Obvestila Ostalo

Streljanje talcev v Novi Dobrovi pri Zrečah ......


OSTALO

| |
24.03.2013      12:46
A A

Streljanje talcev v Novi Dobrovi pri Zrečah 9. marca 1944


Le kdo ne pozna Stanka Mernika, ki skupaj z ženo Nežo stanuje v upokojenskem bloku na Kerševi ulici 5 v Vojniku. Prijatelja sva že vrsto let in tako mi je dobro poznana tragedija, ki je prizadela njegovo družino med drugo svetovno vojno. V nadaljevanju podajam tragično zgodbo Mernikovih fantov (po domače Ramšakovih) iz Padeškega vrha, tako kot se dogodkov iz tistega časa spominja Stanko.


Slika 6: Spomenik talcem v Zrečah – pokopališče Zrečah (foto: Zdovc Marko)
Slika 6: Spomenik talcem v Zrečah – pokopališče Zrečah (foto: Zdovc Marko)
Deli:

Stanko se je rodil na svojem domu 12. aprila 1931 v Koroški vasi nad Zrečami očetu Juriju in mami Neži v hiši številka 20, po domače pri Martjakovih. Bil je drugi po vrsti izmed petih Mernikovih otrok. Najstarejši je bil Jurij (1929), drugi je bil Stanko (1931), tretji Anton (1933), četrti Avgust (1937) in zadnja, peta, je bila hči Marica (1940). Slovensko osnovno šolo je skupaj z brati obiskoval v kraju Gorenje nad Zrečami, in sicer od leta 1938 do 1941. Po okupaciji tedanje Jugoslavije aprila 1941 so na šolo prišli nemški učitelji, ki so poučevali v nemškem jeziku. Leta 1943 so partizani šolsko poslopje zažgali in tako je bilo zanj in za njegove brate konec šolanja. Ostali so doma na kmetiji, kjer so pomagali pri delu na kmetiji in v gozdu. Kar so potrebovali za preživetje, so si sami pridelali. Zavedna slovenska kmečka družina je bila med vojno steber opore partizanom in partizanskemu boju na Pohorju. Vendar nemška okupacija za slovenski narod ni pomenila nič dobrega, kar so med vojno občutili tudi Mernikovi. Oče Jurij je bil aktivist in član odbora Osvobodilne fronte v kraju Gorenje nad Zrečami. Stanko pa je redno z vozom dostavljal hrano partizanom. Velikokrat jim je bil tudi za vodnika in jim je kazal varno pot po gozdovih in brezpotjih Pohorja. Njegov stric Anton Mernik, ki je bil doma v kraju Gorenje nad Zrečami kjer kje imel gostilno, je bil med prvimi aktivisti v svojem kraju. V njegovi hiši so se zbirali aktivisti in partizani. Še posebej rad je imel Stanko svojega strica Franca, ki je bil doma iz vasi Božje nad Zrečami, saj je bil njegov birmski boter. Tudi Franc je velikokrat pomagal partizanom s hrano in obleko.

Kot se spominja Stanko, so v Skomarju v začetku leta 1944 Nemci ujeli partizanskega kurirja, pri katerem so našli razne dokumente. Na osnovi zaseženih dokumentov je okupator izvedel obsežno akcijo odkrivanja ljudi, ki so pomagali partizanom. Preoblečeni v partizane so gestapovci prišli do Antona Mernika. Misleč, da so partizani, se je Anton z njimi spustil v pogovor in tako so ga aretirali. V Koroški vasi pri Kuglerju (po domače) so isti dan aretirali tudi Jožeta Kropeja. Oba so zvezali in pretepali. Odpeljali so ju v mariborske zapore. S to aretacijo pa je padel sum tudi na ostale Mernikove fante. Brat Jurij je šel brata večkrat obiskat, saj mu je nosil sveže perilo. Nekega dne, ko je bil v Mariboru, so ga doma iskali gestapovci. Preiskali so hišo in gospodarsko poslopje. Ker niso ničesar našli, so domačim naročili, naj se naslednji dan zglasi na žandarmerijski postaji v Zrečah. Ko je prišel domov, so mu domači povedali, kaj se je dogajalo, ko ga ni bilo doma. Niti slutili niso, kaj se jim pripravlja. Usoda je hotela, da so na posestvu Stankove družine, ne da bi se tega zavedali, nudili dom gestapovskemu agentu, ki je Nemcem naznanil, da Mernikovi sodelujejo s partizani. Judežev glas je povzročil, da so Stankovega očeta naslednji dan aretirali in odpeljali v zapor in na zaslišanje v Vitanje. Tisti, ki ga je izdal, pa je šel skupaj z njim na žandarmerijo v Zreče. Na začudenje domačih pa se oče domov tisti dan ni vrnil. Kot se spominja Stanko, je bil oče devet dni zaprt v zaporu v Vitanju, kasneje pa so ga odpeljali v zapore v Maribor. Informacijo o tem, da je bil zaprt v Vitanju, jim je predal eden izmed domačinov, ki je bil prav tako kasneje zaprt v tistem zaporu in je videl, da je bilo na steni zapisano, da je bil Mernikov Jurij tam devet dni zaprt ob slabi hrani. V dneh po očetovem zaprtju so imeli pri Mernikovih koline, pomagal pa jim je tudi tisti, ki je spremljal njihovega očeta na žandarmerijo. Jurijevi ženi je omenil, da bi mu lahko nekaj hrane odnesel v zapor. Žena mu je pripravila cel nahrbtnik hrane in pijače. Kmalu zatem se je po Zrečah govorilo, da so tiste dni žandarji v Zrečah proslavljali in pili na Jurijev račun. Informacija, da je na delu izdajalec, je tako prišla tudi do partizanov. Eden izmed njih se je preoblekel v nemškega oficirja in odšel na dom tistega izdajalca. Rekel mu je, da ga nemška vojska ne bo plačevala za to, da bo sedel doma na toplem. Ta pa mu je odgovoril, da bo še povečerjal in se potem odpravil na teren. Gospodarja pa, da je tako in tako že naznanil in da je že zaprt v zaporu. Partizani so ga še tisti dan ustrelili. Kot se spominja Stanko, so tisti dan partizani ustrelili še enega sodelavca okupatorja v Planini nad Zrečami.

Nemci so kmalu prišli aretirat še strica Franca na dom v kraju Božje nad Zrečami. Stanko se spominja, da sta ga dva orožnika peljala mimo njihove hiše v Koroški vasi v smeri Zreč. Kot se spominja Stanko, je potem strica v Zreče peljal le eden izmed orožnikov. Drugi orožnik pa naj bi šel iskat domačina Franca Črešnarja, ki pa je še zadnji hip uspel zbežati in si je tako rešil življenje. Stanko se spomni, da so ljudje znali povedati, da si tudi čevljev ni imel časa obuti in je kar bosonog zbežal na varno. Franca so, prav tako kot Jurija, najprej odpeljali v zapore v Vitanje, kjer so ga po pripovedovanju Stanka grozovito mučili. V zaporu je z lastno krvjo na steno zapisal: ''Toliko krvi mi je že steklo od mučenja.'' Iz Vitanja so ga prestavili v zapore v Maribor. V zaporu so zapornike pretepali in na nepredstavljive načine mučili. Ko je Francu v zapor prišla žena Lojzka, da bi mu predala sveže perilo, ji je ta za pas zataknil listič, na katerem so bile zapisane strašne metode mučenja. Na zaslišanjih, ki so si vrstila dan za dnem, so jim na telesih ugašali ogorke cigaret, z razbeljenimi kleščami so jim vlekli prste na razgret kuhalnik, pulili nohte s prstov ipd. Franc je vedel, kakšna usoda ga čaka, in je tako ženi na malem lističu poleg metod mučenja zapisal tudi to, da naj lepo vzgaja sina Ludvika in hčerki Marico in Cvetko, saj se ne bodo več videli.

Vzrok za streljanje talcev je bila nemško maščevanje zaradi ustrelitve okrajnega vodje Štajerske domovinske zveze (Steirische Hematbund) Zreče in člana nemške kulturne zveze ''Kulturbund''  Avgusta Pukla in njegove žene Erike (po domače Gruntnar) iz Loške gore pri Zrečah, ki so ju partizani ustrelili 9. novembra 1943.

Okupator se je znesel nad slovenskimi rodoljubi zjutraj 9. marca 1944. Talce so s tovornjakom pripeljali iz Maribora. V Novi Dobrovi pri Zrečah so jih blizu cerkve postavili v vrsto in jim zavezali oči. Kot se spominja Stanko iz pripovedovanja očividcev, si je njegov stric Anton prevezo uspel sneti, nato pa je vzkliknil: ''Živela nova Jugoslavija!'' Kmalu zatem so odjeknili streli in dvajset talcev je padlo. Tistim, ki niso umrli takoj, je zločinska roka namenila strel v tilnik. Domačini so lahko le nemo in z grozo opazovali njihovo početje. Tudi Mernikov, po domače Ramšakov oče in hči Francka sta bila med njimi. Talce so nato na starem pokopališču v Zrečah pokopali v dveh jamah. Po izvedbi smrtne kazni je okupator po vaseh izobesil zlovešče plakate (oznanila), na katerih so bila imena vseh ustreljenih talcev, pod njimi pa je bil podpis odgovornega za izvedbo zločinskega dejanja, vodje oborožene SS (Schütz Staffel) in policije za okupirano spodnjo Štajersko Erwina Rösenerja (na plakatu so bila tudi imena talcev, ki jih je okupator istega dne ustrelil v Trbovljah).

Ustreljeni talci v Dobrovi pri Zrečah:

  1. ANTON MERNIK (1900) – KUNIGUNDA
  2. JURIJ MERNIK (1903) – KOROŠKA VAS
  3. JOŽEF KROPEJ (1906) – KOROŠKA VAS
  4. IVAN LESKOVAR (1908) – BARTOLOVEC
  5. ALOJZ KOTNIK (1919) – NOVA VAS NA BLOKAH
  6. MAKS KOROŠEC (1913) – GORNJA RADGONA
  7. JOŽEF JERNEJ (1919) – ČRNA NA KOROŠKEM
  8. IVAN FONDA (1914) – KAMENČE BRASLOVČE
  9. DRAGO BERNAT (1914) – NOVO MESTO
  10. IVAN MIKLAVC (1924) – TRNOVEC PRI MOZIRJU
  11. JURIJ MILER (1925) – BREŽICE
  12. ALOJZ ATELŠEK (1914) – POLJANE – REČICA OB SAVINJI
  13. IVAN BAŠ (1914) – KAMENČE BRASLOVČE
  14. VINCENC PIRNAT (1918) – SREDNJE JARŠE
  15. HENRIK (PAVLOVIČ 1925) – MARIBOR TEZNO
  16. ANTON ROVŠNIK (1899) – GOMILSKO
  17. ANTON ROVŠNIK (1923) – PODVRH BRASLOVČE
  18. RUDOLF SERŠEN (1915) – KAPELA
  19. ANTON ČEBIN (1920) – MALA NEDELJA
  20. FRANC TRUDEN (1926) – STARI TRG

 

Franc Mernik je skupaj s še 24 talci padel pod okupatorskimi streli dne 16. junija 1944 v Framu pri Mariboru.

 Slika 1: Jurij Mernik Slika 2: Anton Mernik Slika 3: Franc Mernik Slika 4: Alojz Kotnik

Kljub temu da so Mernikovi ostali brez očeta in obeh stricev, so še naprej pomagali partizanom. Okupatorjevega terorja pa s tem še ni bilo konec. Nemci so kasneje v okoliških vaseh pobirali moške, med njimi tudi Stanka. S še sedmimi vaščani so ga odpeljali v Oplotnico, kjer so jih zaprli v prostore osnovne šole. V dneh, ko so bili zaprti, so partizani napadli Vitanje. Iz Oplotnice je na pomoč odšla vsa nemška vojska. Ujetnike so tako prevzeli orožniki. Zjutraj, ko je bilo še temno, pa jih je na srečo glavni stražnik izpustil domov.

Dolgo pričakovana svoboda je prišla 9. maja 1945.

Po končani vojni pa je roka pravice dosegla tudi Erwina Rösenerja, ki je pobegnil v Avstrijo v Špital na Dravi, kjer so ga 17. maja 1945 aretirali Angleži. Poslali so ga v ujetniško taborišče v mesto Cineccita pri Rimu. Zaradi zločinov, izvršenih nad slovenskim narodom, je bil vrnjen v Jugoslavijo, kjer je bil 30. avgusta 1946 pred vojaškim sodiščem četrte armade v Beogradu obsojen na smrt z obešanjem. Obsodba je bila izvršena 4. septembra 1946 v Ljubljani. Za vojne zločine so mu posmrtno sodili tudi v Nürnbergu v Nemčiji (vir: Wikipedija).

 

 Slika5: Spominsko obeležje z imeni talcev Slika 6: Spomenik talcem v Zrečah – pokopališče v Zrečah (foto: Marko Zdovc)  (foto: Marko Zdovc)

 

 

 

 Slika 7: Stanko in Ludvik Mernik Slika 8: Stanko Mernik in Stane Kotnik

 - sin ustreljenega Franca Mernika (foto: Marko Zdovc) - brat ustreljenega Alojza Kotnika

    (foto: Marko Zdovc)

 

Na oltar domovine so položili svoja življenja, padli so za domovino in za svobodo, naj njihova žrtev ne bo nikoli pozabljena!

Junakom rajnim naj bo lahka slovenska zemlja!

Zapisal: Marko Zdovc (Vojnik pri Celju)

 





0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Vojnik!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Ogledalo
Številka: 113
Izšla: 08.12.2016
Poglej Pdf

Bodite prvi pri oddaji mnenja.