Logo MojaObčina.si
DANES
13°C
7°C
JUTRI
19°C
6°C
Oceni objavo

Pasja zgodba

Sem mešanček, majhne rasti, darilo moji gospodarici ob 70-letnici. Zdaj sem dopolnil že sedmo leto. Povedal vam bom zgodbo, ki jo podoživljam skupaj s svojo gospodarico, ki jo imam zelo rad. Skupaj sva skoraj ves čas. Na verigo moram takrat, ko ne morem zraven po opravkih ali kamor koli, kjer pač ne smem biti prisoten.

Pa saj se nekako sprijaznim; malo sem žalosten, glavico stisnem med šapice in počakam na fotelju zunaj pod streho. Medtem se potolažim, ko opazujem mimoidoče ljudi, ki mi pogosto privoščijo kakšno prijazno besedo, kar mi zelo godi. Kakšna prijazna soseda me razveseli s priboljškom, ki ga dobim kar čez ograjo. Včasih pristopi k meni tudi otrok, me poboža, lepo prigovarja … Zgodi se, da me tudi odklenejo z verige, in takrat hitro naredim krog po vasi. Saj veste, prilika dela tatu. Verjetno ne bi smel, a čisto pozabim, da me je kdo že kdaj poškodoval, ko je vrgel kaj vame, da je zelo bolelo. A še bolj me boli, ko je potem moja gospodarica zelo žalostna.

 

No, veste, pred petimi leti ji je obstalo srce. Takrat je tudi meni komajda še bilo. Z njeno družino sem trepetal za njeno življenje in upal, da bova spet skupaj. Hvala Bogu, hitra pomoč in njena neizmerno močna volja sta ji vrnili življenjske moči. Kako sem bil vesel, ko sem jo zagledal doma! Čuval sem vsak njen, takrat tako okoren in nezanesljiv korak, prežal sem na vsak njen gib. Počasi sva začela delati prve korake okoli hiše. Potem sva postajala čedalje pogumnejša in začela najprej s kratkimi sprehodi, potem z malo daljšimi. Sedaj pa, ko je lepo vreme, počasi prehodiva vse okoliške poti. Joj, kako sva oba zadovoljna.

 

A vedno ni tako idilično. Včasih, ko greva mimo kakšne hiše, naju kregajo, da vznemirjava njihovega hišnega čuvaja … Zgodilo se je že, da so nama grozili, da ne smeva hoditi po določenih poteh. Če greva po hribčku, me gospodarica spusti s povodca, ker sem pač prehiter in bi jo lahko potegnil za sabo, da bi padla. Pa se zopet najde kdo, ki ji grozi, da jo bo prijavil, češ da sem potepuški pes. Veste, potem je moja gospodarica tako vznemirjena in žalostna, da ne more spati. Razmišlja, kako je starejši človek vsakemu v napoto, kako nehuman je odnos nekaterih ljudi ne samo do živali, narave, ampak tudi do sočloveka. Po taki neprespani in obupni noči sem tudi jaz žalosten, saj sem kriv za take pripetljaje … Pa tako lepo skrbi zame, da mislim, da sem v raju.

 

Povedati vam moram še to, kako neizmerno uživam, ko moja gospodarica ureja vrt, cvetlične gredice, ko kosi zelenico. Takrat opazujem vsak njen gib, kako le zna narediti vse tako, da je njena hiška sredi vasi obdana z lepimi grmički, cvetočimi rastlinami, prekrasnimi plezalkami. Sedaj, ko bo začela narava počivati, midva ne smeva obstati. Krepiti morava srce in tudi dušo. Prosim vas, ljudje, bodite strpni do naju. Nikomur nočeva nič žalega, samo miru in svežega zraka si želiva, ki nama ga ob cesti včasih manjka. Predvsem takrat, ko pod oknom parkirajo avtomobile s prižganimi motorji, ko hrup moti nočni mir, ko kdaj tudi kakšen človek opravlja svoje potrebe pod oknom naše hiše. Moja gospodarica pravi, da mora pač vsak malo potrpeti. Pa je tiho, saj veste, življenje obrača, usoda obrne … Modra gospa, vam pravim.

 

To je podoživljanje stvari, ki sem jih obelodanil zaradi tolike nestrpnosti med ljudmi. Ko nekatere ljudi na podeželju moti vsak hov hov, mijav, mu, kikiriki … Včasih me je pošteno strah takšnih ljudi, ki kar čakajo, da bi tako ali drugače »raztrgali« sočloveka, soseda, znanca. Taki ljudje znajo hudo gristi. Jaz pa znam zagristi le v dobro klobaso ali bogato kost in biti zvest prijatelj dobremu človeku.

 

Hvala, da ste prisluhnili moji zgodbi. Povem vam, življenje je vendarle lepo, če ga živiš tako, kot se ponuja samo!

 

Marija P. Kovač

 

 

Oglejte si tudi