Karliju so se sanje po letenju začele uresničevati v poznih 70. letih prejšnjega stoletja, ko se je z zmajem podal na bližnji hrib nad domačo hišo in poletel. Danes priznava: »Takrat je bilo letenje res zelo nevarno, ker so bili zmaji okorni in nevarni, fantje pa nismo imeli prav nobenega znanja. Leteli smo, kamor nas je zanesel veter, in dostikrat na trdo pristajali, tudi na najmanj primernih lokacijah. Se je zgodilo, da je kdo pripilotiral na cesto in se mu je avtomobil umaknil, sam pa sem na enem prvih poletov nameraval pristati na domačem travniku, pa se mi je na pot nastavila velika hruška in sem polet zaključil na vrhu njene krošnje. K sreči sem jo odnesel le z nekaj praskami.«

Kdor je enkrat občutil slast letenja, hodi po svetu z očmi, obrnjenimi v nebo.

Karli znanemu padalskemu pregovoru pritrjuje in pojasni: »Če me danes kdo vpraša, kakšni so občutki pri letenju, vedno odgovorim, da zagotovo lepši kot tisti, za katere je do zdaj mislil, da so najlepši.« Po začetnih in nekoliko klavrnih zmajarskih izkušnjah se je mladi mož in oče predvsem zaradi odgovornosti do družine letenju odpovedal. Želja, da bi nebo delil s pticami, pa se je vanj še bolj zasidrala. Po letu 2000 se je začel s padalstvom načrtneje ukvarjati, saj sta hčeri medtem že odrasli. Spoznal je tudi, da zaletavost in padalstvo ne gresta skupaj, in hudomušno doda, da mu je tudi žena, ki so jo njegovi začetni podvigi močno skrbeli, docela zaupala in mu ni več 'težila'. Nasprotno, družina ga je začela pri tem še podpirati.

Če se držiš pravil, je jadralno padalstvo dokaj varen šport.

V pogovoru z njim dobiš občutek, da je znal marsikoga navdušiti za ta šport, vendar pravi, da prepričevati nekoga nima smisla in poudarja: »Leti naj tisti, ki ima veselje, tisti pa, ki ga nima, naj raje vse skupaj opazuje z matere Zemlje. Sicer se je jadralno padalstvo do danes tehnološko zelo izpopolnilo, sodobna tehnologija omogoča preverjanje tako vremenskih razmer kot samega leta. Če se držiš pravil, je ta šport dokaj varen. Skoraj vsem dosedanjim nesrečam je botrovala napaka letalca, tudi sam imam takšno izkušnjo.« Z namenom organiziranega razvoja jadralnega padalstva sta leta 2003 s prijateljem Janijem Iršičem ustanovila Društvo jadralnih padalcev Kajuh Frankolovo, ki povezuje letalce iz vojniške in še nekaterih okoliških občin. Zadnjo soboto v novembru so v frankolovski telovadnici praznovali 10-letnico in javnosti predstavili jadralno letenje. Društvo, ki ga vse od ustanovitve dalje zelo uspešno vodi naš sogovornik, se je imelo s čim pohvaliti. 

»Kandidata, ki se želi vključiti v naše vrste, najprej napotimo na pot izobraževanja.«

»Letenje zahteva določeno mero znanja, ki ga pridobi v šoli letenja. V celjski regiji imamo dve šoli, izobraževanje pa obsega teoretični in praktični del. Kandidat novinec se lahko ob ugodnem vremenu že v 14 dneh usposobi za samostojen let npr. iz Konjiške gore, seveda v spremstvu in po napotkih inštruktorja. Ko opravi 50 takšnih višinskih poletov, lahko opravlja izpit za A-licenco, kar pomeni, da lahko leti samostojno. To licenco ima večina članov našega društva. Tako sta varnost in užitek letalca v zraku načeloma zagotovljena, seveda ob predpostavki, da je z razumom trdno na tleh.«

V zraku včasih moli tudi tisti, ki spodaj ne zna

»Vsakdo izmed letalcev je že kdaj na poti od vzleta do pristanka naletel na težave ali zajadral v nebodigapotrebne okoliščine, zato tisti, ki zatrjuje, da ga ni bilo še nikoli strah, laže. V takšnih okoliščinah v zraku moli tudi tisti, ki spodaj ne zna. Zato »Kajuhi« vsako leto organiziramo blagoslov padal in menim, da je edinstvena prireditev v Sloveniji. Zakaj blagoslov? Vprašal sem se, če bi ljudje pred davnimi leti leteli, če bi imeli padala. Ali bi mi leteli drugače, če bi imeli tisto, kar bodo imeli ljudje čez 1000 let? Seveda bi! To pomeni, da so vsi zakoni fizike že napisani. Prepričan sem, da vsak, če ne drugače, v svoji podzavesti čuti, da je vse te zakone in tudi vse usode vseh rodov pisala ista roka. Pa naj ta roka blagoslovi še naša padala. Letos jih je že enajstič.«

Letenje osvobaja

Trditev izhaja iz pradavnine, ko sta prvi letalec Ikar in njegov oče Dedal, slavni atenski kipar, iz ujetništva na Kreti želela pobegniti na svobodo, na celinsko Grčijo. Dedal jima je izdelal krila tako, da je na leseno konstrukcijo s čebeljim voskom nalepil ptičje perje in krila najprej sam preizkusil. Potem sta poletela oba, in ko je bilo kopno tik pred njima, je Ikarja zgrabil pohlep in je kljub očetovemu svarilu letel višje in višje, vse dokler mu sončna toplota ni stopila voska, perje je odpadlo, Ikar pa strmoglavil. Karli temu pristavi: »Nauk te zgodbe, da preveč svobode rodi pohlep, je brezčasen. Tudi danes smo temu priča, ko nas pohlep po denarju in bogastvu omami in nudi trenutno zadovoljstvo, na dolgi rok pa vodi v propad. Ikarjeva izkušnja nas padalce svari, da se moramo zavedati, kako daleč nas nebo rado sprejme in kje nam bo stopilo vosek. Zato padalcem vedno želim čimmanj odpadlega perja.«

Stvarnik človeku ni namenil življenja v kletki.

Nedvomno si je za ta šport potrebno vzeti čas sredi belega dne. Ob pomisleku, da je velikokrat treba dati na tehtnico delovne obveznosti in letenje, ima Karli takoj pripravljen prepričljiv odgovor: »Človek za preživetje potrebuje več kot le kruh in vodo. Stvarnik človeku ni namenil življenja v kletki, kajti četudi je zlata, je še vedno kletka. Je pa kljub temu včasih treba spremeniti lestvico prioritet, da je delo postorjeno, čeprav te srce in vreme vlečeta pod oblake.«

Karliju teme za pogovor ne zmanjka, kot tudi ne uporabnih idej, ki jih zna podkrepiti s tehtnimi argumenti, pa najsi bodo iz družinskega, službenega ali prostočasnega področja njegovega življenja. V glavi že ima izdelan načrt za bližajoči se čas, ko bo spregel službene obveznosti in se bo lahko bolje in več posvetil zlasti čebelarstvu, kar je na domačiji Blazinškovih že dolgoletna hišna tradicija. Ob tem pa verjame, da bo lahko v svojem športu, ki ne zahteva posebne fizične moči, še dolgo užival, tudi v smislu nadaljnjega razvoja tega področja in prenašanja znanja na mlajše rodove. Nenazadnje je prva leta svojega poklicnega življenja podobno že počel, le s to razliko, da je kot inštruktor v avtošoli usposabljal mlade voznike. Srečno!

                                                                                                               Sonja Jakop