Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sobota, 03.12.2016

jasno
Ponoči se bo postopno pooblačilo. Zjutraj bo marsikje megla ali nizka oblačnost. Jutranje temperature bodo od -5 do -2, na Primorskem okoli 5 stopinj C.
-5°C | 5°C
nedelja, 04.12.2016
-4°C | 5°C
ponedeljek, 05.12.2016
-5°C | 6°C
torek, 06.12.2016
-5°C | 9°C
sreda, 07.12.2016
-5°C | 5°C
Opozorila
Petek, 2.12.2016 ob 17h
Dodatnega opozorila ni.
-5°C
5°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Obvestila Ostalo

INSTINKT - intervju


OSTALO

| |
25.09.2013      12:11
A A

INSTINKT - intervju


Konvencionalna definicija instinkta pravi, da je instinktivno delovanje prirojeno, nehoteno, ki sili človeka ali žival k določenemu ravnanju. Ali drugače geslo, ki ga v savinjskih alpinističnih krogih asociativno povežejo z imenom prvenstvene smeri zavidljive težavnosti Marka Mavharja in Mirana Šumaka v južni steni Mrzle gore. 110 m alpinistično smer sta plezalca civilizirala in s pomenljivim imenom ovekovečila 22. maja 2013 po petih urah tehnično zahtevnega plezanja. Stisk roke, ki jo Marko vselej vzneseno ponudi, človeka obogati s številnimi krepostnimi spoznanji. Močan stisk z vedrim obrazom in iskrivim pogledom napolni sleherni život in krajino z življenjsko energijo, ki jo prekine šele občutek hrapave roke od neštetih prijemov grobe raskave skale. Markove značajske črte radovedne in neustrašne rane mladosti so logično nasledstvo našle v plezanju in alpinizmu, kjer se je bera prvenstvenih vzponov ustavila pri številki 18 ob družbi 13 težjih ponovitev VII. do VIII. težavnostne stopnje. Štiriindvajsetletni krajan Nove Cerkve je od leta 2009 nepogrešljivi član Alpinističnega odseka Grmada iz Celja, alpinist ter pripravnik Gorske reševalne službe Slovenije.


"Običajno je še prostor tam, kjer je stena najbolj previsna in težavna."
"Običajno je še prostor tam, kjer je stena najbolj previsna in težavna."
Deli:

Zakaj »instinkt« ?

Smer sodi med moje najtežje prvenstvene. Plezanje na meji padca zahteva popolno koncentracijo na plezanje samo. Vnaprej moraš predvideti posamezen gib, kajti napačna izbira te vrže iz ravnotežja, kar posledično pomeni padec, ki se lahko v slabem varovanju (krušljiva in nerazčlenjena skala, kjer ni možno urediti vmesnega varovanja) usodno konča. Nek del stene, ki še nikoli prej ni bil preplezan, pa je čista uganka za prvega plezalca, saj ne veš ali bo stena ponujala dobre oprimke in ali bo možno zabit kakšen klin. Previsna stena te še toliko bolj ovira pri iskanju novih prehodov, saj onemogoča pogled naprej. Tukaj pride na vrsto instinkt, ki je poleg razuma in intuicije zame kot temeljni kamen življenja. Čut, da je pot, ki si jo izbral, prava in da verjameš v njo, je neprecenljiv zaklad, ki ga človek lahko ima. Mnogo je zgodb, ki pripovedujejo o pravi izbiri v pravem trenutku. To lahko pripišemo našemu instinktu, in ravno ta me je usmerjal na pravo pot navzgor proti soncu, da se nisem razbil v neusmiljenih ploščah, ki so bile videti kot brušen spomenik.

 

Potipati » deviško« skalo ima pri plezalcih svojstven mik, je vstop v nedotaknjen svet dejanje, ki predstavlja vrhunec plezalnega izkustva?

Občutek, ko prvič stiskaš hrapave oprimke v steni, ki še nikomur pred tabo niso služili, je res posebno doživetje, ki ga lahko razume le alpinist; človek, ki išče težave in je srečen, če jih najde ter premaga pravijo. Pionirji alpinizma so pred sabo imeli steno, ki je še ni preplezal človeški rod, le redki gamsi so si poprej utirali pot po ozkih policah skozi svet vertikale. Če bi danes vsako preplezano smer zarisal na sliko, bi videl, da je stena prepletena kot pajkova mreža in bi s težavo našel prostor za novo smer. Običajno je še prostor tam, kjer je stena najbolj previsna in težavna. Potrebno je zbrati zadosti poguma, da si upaš prestopiti iz utrjene poti na pustolovsko potovanje, kjer nikoli ne veš kaj te čaka. Za takšna dejanja moraš imeti visok nivo psihofizičnih sposobnosti, ki pa jih ne pridobiš tako zlahka.

 

V alpinizmu so že od samega začetka koreninijo različni nazorski imperativi in ideološki momenti. Četudi je gorniku malo mar za kategorične okvirje, se v njih nezavedno »ujame«.  Kako se zrcali alpinizem v tvojem dojemanju sveta? Je prišlo do bistvenih sprememb v spoznanju od prvih korakov navpik? Plezaš po angleški filozofiji, ker so gore pač tam ali … začutiš nekakšen klic gora?

Vsakdo, ki je obiskal gorski svet in ga videl v vsej svoji veličini, je za vedno navezal stik s tem idiličnim okoljem. Gore imajo že od nekdaj močno vlogo v zgodovini človeštva. Ljudje so verjeli, da na gori prebivajo bogovi, duše umrlih, zato je ta kraj še danes tako mističen. Že od samega začetka imam do gora poseben odnos, ki se je do danes le še poglobil. Pravijo, da si tukaj najbližje Bogu. Mati me velikokrat okarajo, češ da me nikoli ni v cerkev. Ali niso gore najlepša katedrala, kjer se človek lahko sreča z Bogom?

 

Mika me zaobiti vprašanje o dojemljivosti bližnjih in okolice do tovrstnega početja. Sam menim, da bi takšna vprašanja morala biti izbrisana iz obličja človeškega uma, kajti že s samim vprašanjem podžigamo prevladujoča mnenja o samomorilskih nagnjenih plezalcev in alpinizem tlačimo  v  »tabuizacijo«. Saj poznaš ljudsko modrost: »Gora ni nora, nor je tisti, ki gre nanjo.« Vseeno bi želel tvojo pomoč.

Takole bom rekel. Sam nisem bil ravno ljubitelj zelenjave, dokler nisem začel okušati, kako dobra je, povrhu vsega tega pa je še zdravilna za telo. Podobno je z gorami. Tisti, ki še niso zašli v ta čudež narave, ne vedo, kako je. Izoblikovali so si neko izkrivljeno podobo o gorah, čemur je v veliki meri botrovala televizija in strah pred neznanim. V resnici pa so gore čudovito okolje za rekreacijo, ki je v današnjem življenjskem tempu nujno potrebna za človeka. Ni lepšega kot to, da se družinica odpravi na izlet v gore. Tudi plezanje v gorah ni nikakršen tabu, le da je od pohodništva malce bolj psihofizična naporna dejavnost. Legendarni avstrijski alpinist Messner je dejal: »Postavite potencialnega samomorilca v steno, pod katero sika tisoč metrski prepad. Naredil bo vse, da bi preživel«. Zanimivo je dejstvo, da je vzrok za razne nesreče s smrtnim izidom v gorah vedno tičal nekje drugje, bodisi v pomanjkanju izkušenj ali opreme, vendar skoraj nikoli v samomorilskem nagnjenju. Ko sem nekje v steni, sredi previsov, se prebijam proti vrhu, je v meni želja po življenju najmočnejša! Kar pa se tiče ljudske modrosti, pa vemo, da so »norišnice« v dolinah in ne v gorah.

 

Kdaj se je v notranjosti izoblikoval cilj postati alpinist?

Verjetno se me bo vsak sošolec iz osnovne šole spominjal, kako sem »poplezaval« po drevesih in drogovih v šolski telovadnici. Vpliv okolja pa je deloval name šele ob koncu srednje šole, ko me je pater Branko Cestnik povabil v Kamniško-Savinjske Alpe. Še danes sem mu hvaležen, saj mi je pokazal druga nebesa. Lepota in mogočnost gora, ob kateri dobi človek občutek majhnosti, me je popolnoma zasvojila do te mere, da sem mu počasi iz poti uhajal na brezpotja in strmine. Sam sem si kupil plezalni pas ter nekaj vrvi in tako sem bil nared za prvi vzpon čez markanten greben Kozjeka, ki se lepo vidi iz Socke. Zraven se mi je pridružil še Tadej Kračun in tako sva oba odkrivala lepote nekoristnega sveta. Za čuda se nisva pobila. Leto kasneje sva se vpisala v alpinistični odsek v Celju. Tam pa me je pod svoje okrilje vzel izkušen alpinist Andrej Palir, ki je prvič peljal plezat danes največjega mojstra alpinizma v slovenskem in svetovnem merilu Frančka Kneza. Naučil me je, da je alpinizem več kot samo šport, ampak kot način življenja. Sedaj spoznavam, kako malo je potrebno, da je človek srečen, in kako skromne stvari polepšajo celo življenje. Alpinizem kot plezanje je najboljši aparat za spoznavanje samega sebe.

 

Težje smeri, ki si jih preplezal z različnimi soplezalci v slovenskih gorah, so kopne, gre za plezanje v »skali«, kot v žargonu rečejo plezalci. Zimsko plezanje pri tebi ne dosega tovrstne veljave, ki jo ima  »skala«?

Sem plezalec, ki je povsem vsestranski, plezam glede na razmere. V kopni skali, po zasneženih strminah ter po zaledenelih slapovih. Tudi turno smučam, če je obilo snega. Res pa je, da nekako dajem prednost plezanju v »skali«, saj ga ni bolj pristnega in čistega plezanja, kot je prosto plezanje. Po zaledenelem slapu napreduješ s cepini in derezami na nogah. V kopni steni pa si pomagaš le z lastno močjo. Tukaj si le ti in stena. Ni vmesnega člena.

 

Plezanje v navezi s partnerico? Kot sem seznanjen imaš skušnjo »ljubezni v skalah«? Vlada prepričanje o škodljivih učinkih, ki jih ima tovrstno početje na blaginjo partnerske zveze?

Kakor komu paše. Nekaterim ugaja, da se partnerja ukvarjata z enakim hobijem, nekateri imajo vsak svojega. Alpinizem nam vzame veliko časa. Treba se je pripeljati do gora, sledi pristop, ki se pogosto spremeni kar v prenočitev v gorski koči, nato pa še celodnevno plezanje in je konec vikenda, ki mnogim pomeni edine dni za skupno druženje in preživljanje prostega časa. V tem pogledu je dobro, da imata partnerja enak hobi, saj tako preživita večji del gorskih dogodivščin v dvoje. Kar pa se tiče samega plezanja pa je dejstvo, da ima nežnejši del center moči v bokih za razliko od moških, kjer so roke največji vir lokalne moči. Posledično se tudi biomehanika razlikuje med spoloma. Za ženske pravimo, da plezajo bolj elegantno, ekonomično. Odlično se znajdejo v položni gladki steni, kjer je stopanje in pravilna izbira ravnotežja ključnega pomena. Moški pa raje izkušamo moč svojih rok v previsnih stenah, saj nam plezanje »na noge« ne dene prav dobro. Tukaj menim, da se morajo pri učenju plezalne tehnike manj izkušeni plezalci učiti od izkušenih plezalcev glede na spol.

 

Občina Vojnik je bogatejša za moderno plezalno steno v novi telovadnici OŠ Vojnik.  S somišljeniki se ponuja edinstvena priložnost za investicijo znanja in energije v mladi tako rekoč prvi plezalni rod v Vojniku. Združuješ prenašanje znanja na mlade s poslanstvom alpinista?

Zelo sem vesel, da imamo v naši občini plezalno steno, ki se lahko kosa z največjimi v Sloveniji. Zagotovo bo stena v veliki meri vplivala na razvoj mladih plezalcev in tukaj ne dvomim v bodoče tekmovalce državnega ali evropskega kova. Sam menim, da je športno plezanje najboljši šport za otroka v fazi motoričnega razvoja, saj vsebuje osnovno motoriko gibanja, v katerem se razvijajo skoraj vse poglavitne mišične skupine in koordinacija. V prostem času, ki ga v veliki meri posvečam alpinizmu, se najde tudi čas za treniranje mladih plezalcev, saj je potrebno deliti svoje izkušnje z drugimi, jih voditi v pravo smer razvoja. Starejša generacija mora poskrbeti za mlajšo, jih naučiti stvari, ki jih je izkušala. Le tako lahko mlajša generacija s pomočjo starejše napreduje in tako prepreči stagnacijo.

 

Občani, ki iz različnih vzgibov obiskujejo gozdove, naletijo na »opremljene« skalne predele, ki jih plezalci imenujejo plezalni vrtci. Kakšno vlogo imajo pravzaprav vrtci v plezalni folklori? Mnogokrat je slišati očitke, ki zadevajo naravovarstvene pomisleke?

V naši občini lahko zasledimo veliko prepadnih sten ter raznih peči v soteski Belega potoka ali pa v soteski med Socko in Vitanjem in še kje drugje. Te stene, ki marsikomu predstavljajo nekoristen svet, nam omogočajo treninge za pripravo na plezanje v gorah ter aktivno izkoriščen prosti čas. Z razvojem športnega plezanja na slovenskih tleh v 80. letih je plezanje doživelo velik porast v rekreativnem športu. Zakaj pa ne, saj je danes športno plezanje postalo povsem varen šport, ki se odvija v naravi, poleg tega pa nam je odlična rekreacija, ki krepi telo in duha. Plezanje mi je priraslo k srcu ravno zaradi tega, ker pozabiš na skrbi ponorelega sveta, ki drvi v propad. Tisti moment, ko si na meji padca, ti na pamet ne pride, da bi mislil na kaj drugega, kot pa kako se bom prebil čez problem. Za nagrado pa te po preplezani smeri čaka vrh, ki je oblit z nepopisnim veseljem, saj ti je uspelo nekaj v kar si morda dvomil in to je zelo dobro za lastno samopotrditev. Žal pa si nekateri brez pravice lastijo prostor, ki je po navadi skupna dobrina, kot smo bili priča incidentu, ki se je pripetil Športnemu društvu Socka. Primorani so bili poiskati drugo tekaško progo. Zakaj? Da se lahko nekateri izživljajo nad živalmi v gozdu? Kar zmrazi me, ko zaslišim glasen pok, ki pretrga spokojno tišino narave. Kaj moremo. Nismo ne prvi in ne zadnji, ki si delimo neobljuden košček narave, apeliram pa na več medsebojnega razumevanja v prihodnje in svet bo mnogo lepši, prostora pa bo za vse dovolj. 

 

Tudi ti kdaj trpiš za nostalgio alpino cuto kot abstinenčno krizo zaradi pomanjkanja obiskovanja gora, kot pojmuje naš Tine Mihelič.  

Hja …(smeh). Skoraj ni plezalne ture, ki bi ob koncu, ko se dan počasi poslavlja, še enkrat spomnil na dogodke, ki so še pred nekaj urami bili resničnost. Če bi lahko, bi za vedno ostal tam, ujet med lepotami narave, kjer se čas popolnoma ustavi.

 

Ljudje, ki te navdihujejo?

Vsekakor so ljudje po katerih se zgledujemo, bodisi pri delu ali v športu ali pa kje drugje. Moramo pa se zavedati, da je vsak človek unikat. Lahko se učimo iz izkušenj tistih, ki so uspeli, ampak mi smo drugačni in ni zagotovila, da bo nek recept, ki je deloval na nekomu drugemu uspešen pri nas. Vsak posameznik ima svoj stil, ta pa pride do izraza, če ga je vzgajal v lastnem duhu, in tega se moramo zavedati, preden nas nekdo navdihne s svojimi dejanji ali pa s karizmo. 

 

Gorska peripetija, ki se ti je najbolj vtisnila v spomin?

Ne vem zakaj, ampak najbolj se mi v spomin vtisnejo drzne prigode, ki že skoraj izzivajo usodo, kakor hoja po robu smrti. Ena takšna se mi je pripetila v družbi patra Branka. Nekega zimskega jutra sva odšla na Okrešelj z namenom preplezati kakšno zimsko smer, vreme je bilo krasno, brez oblačka. Čudno se nama je zdelo, da nama je pri tej višini, ko bi morala že na pol zmrzovati, pošteno vroče. S turnimi smučmi sem zagrizel v nepredelan sneg, ki je bil zapadel prejšnje dni, vse do vstopa v smer, ki je vodila po nekakšnem žlebu do grebena Mrzle gore. Takrat sem še kadil. Nabašem cigaret in uživam ob spektakularnem pogledu na Kamniško-Savinjske Alpe, medtem ko Branko že prisopiha do mene. Počasi se pripraviva za vzpon, nadeneva dereze, cepine si pripraviva v roke. Naenkrat pa zaslišiva čuden zvok, ki se je razlegal za nama v žlebu. Plaz! V naglici jo popihava pod najbližji balvan, ki nama je v tistem hipu zagotovo rešil življenje. V nemoči sva opazovala, kako nama je odpihnilo nekaj opreme v dolino. Še dobro, da nisva bila midva namesto nje, kajti v najslabšem primeru bi bila zakopana pod kubiki mokrega snega. Ko je plaz ponehal, sva samo pobrala šila in kopita proti dolini.

 

Kakšen je občutek, ko se »nasloniš na meglo«?

Velikokrat se mi je pripetilo, da nisem vedel, kako naprej, nazadnje v severni steni Ojstrice. Povsod gladka, previsna stena in nikjer razčlembe niti za klin, kaj šele za trden prijem, takrat alpinisti pravimo, da se naslonimo na meglo. Sila gravitacije me neusmiljeno vleče v globino. Z zadnjimi močmi lovim ravnotežje na majhni polički pod previsom in si skušam povrniti moči vsaj za nekaj časa. Klin, ki sem ga bil prej zabil, je že nekaj metrov pod mano in mi nabija adrenalin, saj vem, da ni kaj prida zapel. Če padem, se bo zagotovo izruval, če grem naprej, pa bom mogoče izplezal, torej bolje kot nič. Malo še počakam, nato pa zarinem v temno previsno poč nad mano. Soplezalec spodaj, mi podaja vrvi. Počasi in s težavo napredujem, naenkrat pa se mi odlomi oprimek in iz stene me izstreli kot iz topa. Nekako se vse premika v počasnem posnetku, vidim, kako padam. V mislih se mi odvije prizor, kako se je izruval zadnji klin in se trenutek kasneje raztreščim na polici pod previsom. Nenadoma pa me iz tistih čudnih mislih predrami močan poteg. Popolnoma izčrpan se zibljem na vrvi sem ter tja. Oči mi zrejo navzgor, s hvaležnostjo uprte v klin, v katerega sem prej dvomil. Padec je poskrbel za novo dozo adrenalina, brez pomislekov se še enkrat zaženem v kraj zločina. Tokrat se mi uspe prebiti čez težavno mesto brez padca. 

 

Zagonetnost alpinizma se odkriva skozi instinktivno delovanje človeka, ko se zoperstavi mogočnim skalnim masivom narave in, ki privre na plano v mejnih situacijah, ob občutku bližine onostranstva. Priučene veščine so le spremljevalni pojav, vsak človekov gib narekujejo prirojene danosti, ki se sprevržejo v celostno delovanje narave in človeka. Omogočen je  uvid v globoko skrite transcendentalne tako umske kot fizične sposobnosti človeka. Planinci (vedoči, da Triglav ni edina slovenska gora) in alpinisti sledijo vzvišenim ciljem, bogatijo si življenje z doživetji in opoji gorske svetinje in se mukama vrnejo v malikovalne rituale potrošništva. Vpijajoča ločnica med omenjenima skupinama je v količini sproščanja instinkta kar daje alpinistični obliki obiskovanja gora svojevrstno magičnost in nadzemeljsko draž.

Često koprnim po nostalgični sliki, četudi je docela starokopitna, da bi bil iztočni del lijaka Savinjske doline prežet z mladimi neustrašnih in predvsem pestrih značajev Markovega kova, ki bi krepili mesenost  vaškega utripa. Da bi bilo moč izpod vaške lipe videti in slišati ne samo poskočen korak mladih ljubiteljev (gorske) narave, ampak tudi zamaknjenih pogledov umetnikov vseh vrst, utrujenih pogledov kmeta, pridige vaških posebnežev, grlenega fantovskega petja, dira bosonogih otrok. V zameno pa iz udobnega sedeža vaškega »bifeja« opazujem apatično in postopajočo mladino, grozd klonov, kjer se njihovo uporništvo in drugačnost kaj hitro konča pri obleki in mladino, stoječo v  vrsti, da se poklonijo instant ponudbi novodobnih narodnozabavnih ansamblov plehkih in poneumljajočih viž temelječih na tržnih prijemih, ki domala nimajo nobenega stika več z našo presunljivo glasbeno tradicijo in folkloro. Čredi iz doline »solza« se kaj druga kot vedno znova in znova paradoksalno pridružujem.

 

Tilen Podergajs

Foto: osebni arhiv





0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Vojnik!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Ogledalo
Številka: 112
Izšla: 22.09.2016
Poglej Pdf

Bodite prvi pri oddaji mnenja.