Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za torek, 06.12.2016

jasno
Ponoči bo delno jasno, na jugu pa bo še zmerno do pretežno oblačno.
-5°C | 10°C
sreda, 07.12.2016
-3°C | 6°C
četrtek, 08.12.2016
-5°C | 10°C
petek, 09.12.2016
-4°C | 10°C
Opozorila
Ponedeljek, 5.12.2016 ob 18h
Dodatnega opozorila ni.
-5°C
10°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Obvestila Ostalo

In memoriam KOTNIK ALOJZ – borec Šercerjeve ......


OSTALO

| |
14.01.2014      9:14
A A

In memoriam KOTNIK ALOJZ – borec Šercerjeve brigade (1. 6. 1919–9. 3. 1944)


Pred 70 leti je v mesecu februarju leta 1944 slavna XIV. divizija v mrazu, gladu in snežnih viharjih bojevala hude boje za svoj in narodov obstoj tudi v naših krajih. Legenda o padlih junakih bo večno živela in se bo prenašala kot sveto izročilo narodovega spomina prihodnjim rodovom.


*Lojze Kotnik: rojen: 1. 6. 1919, ustreljen kot talec v Novi Dobrovi pri Zrečah dne 9. 3. 1944.
*Lojze Kotnik: rojen: 1. 6. 1919, ustreljen kot talec v Novi Dobrovi pri Zrečah dne 9. 3. 1944.
Deli:

Z opisom usode enega izmed borcev slavne XIV. divizije pa želim tudi sam dodati droben kamenček v mozaik spominov na slavne dni upora slovenskega naroda proti okupatorju. V nadaljevanju podajam zgodbo partizana borca Šercerjeve brigade Alojza Kotnika iz Nove vasi pri Blokah, ki je bil v mesecu februarju 1944 v bojih z Nemci ranjen na Konjiški gori (domnevno je bil ranjen nekje med 14. in 16. februarjem 1944, ko se je XIV. divizija prebijala skozi naše kraje, kdaj točno so ga Nemci kasneje ujeli ni poznano). Brata pokojnega Alojza Kotnika, gospoda Staneta Kotnika iz Črnuč sem spoznal leta 2012, ko sem se v Zrečah udeležil komemoracije v spomin dvajsetim ustreljenim talcem, ki jih je nemški okupator 9. marca 1944 ustrelil v Novi Dobrovi pri Zrečah. Kasneje mi je poslal kar nekaj podatkov o svojem bratu, vključno z nekaj starimi fotografijami, ki jih v tem članku povzemam, fotografije, originale hrani družina Kotnik, pa mi je prav tako prijazno dovolil uporabiti za objavo v tem članku.

Alojz Kotnik oziroma Lojze, kot so ga domači klicali, je bil rojen 1. junija 1919 v Novi vasi na Blokah v kmečki družini Kotnikovih, v kateri je bilo deset otrok. Oče Franc Kotnik (rojen 1. novembra 1876) je bil doma iz Lipsenja (zaselek Podšteberk) pri Grahovem, občina Cerknica, in je bil v času od 1908 do 1911 na delu v rudniku v Ameriki. Po vrnitvi se je poročil z Jožefo (Pepco) Lenarčič (rojeno 5. marca 1888), ki je bila doma iz Nove vasi, kjer sta zakonca kasneje tudi živela na majhnem posestvu, ki ga je oče plačal s prihranki iz Amerike, delno pa sta ga morala odslužiti. Kotnikova hiša v Novi vasi je do konca druge svetovne vojne nosila številko 41, potem pa so jo čez nekaj let spremenili na številko 23.  Lojze je bil četrti otrok, bil je zelo samosvoj in precej nagajiv fant, večkrat je rad kakšno ušpičil. Osnovno šolo je obiskoval v Novi vasi, potem pa je hodil na delo po kmetijah in k starim staršem na Lipsenj. V vojski kraljevine Jugoslavije je služil 2 leti, in sicer v Srbiji in v Makedoniji. Kot se spominja Stanko, je Lojze je služil vojsko v neki posebni specialni enoti kraljeve vojske. Vojska Kraljevine Jugoslavije je v začetku leta 1940 ustanovila specialne enote, ki so se najprej imenovale četniki. Vsaka armada (bilo jih je 5) je imela po en bataljon četnikov. Prve uniforme za nove četniške enote so bile predpisane maja 1940, julija je bilo ime spremenjeno v Jurišne enote. Uniforma je ostala enaka vse do vojne aprila 1941. Vojaki so imeli vsakdanjo in paradno uniformo. Vsakdanja se je v paradno spremenila tako, da so namesto šajkače dali na glavo kalpak. To je bila črna kučma iz ovčjega krzna, pri kateri je poseben vrh visel postrani navzdol. Pri vsakdanji uniformi so nosili šajkačo, na kateri je bil podoficirski znak, kot je bil za vse podoficirje uveden 1939. V jurišnih bataljonih so podoficirski znak na kapah nosili tudi navadni vojaki, enako kot pri graničarjih. Bluza in hlače so bile podobne kot pri planinskih enotah. Posebnost suknjičev je bil črn našitek na vsaki strani ovratnika, na njem je bil znak v obliki mrtvaške glave s prekrižanima kostema. Imeli so posebne bajonete, ki so danes po zbirkah zelo redko videni. Pomembno je vedeti, da te enote nimajo popolnoma nič skupnega s četniki, ki jih je potem med vojno vodil general Draža Mihajlovič. Ti jurišni bataljoni so bili del redne vojske. Aprila 1941 so propadli skupaj z poraženo kraljevo vojsko (vir: Janez J. Švajncer – Vojni muzej Logatec).

Pred napadom agresorjev na Jugoslavijo leta 1941 je bil Alojz vpoklican v vojsko in nato zajet od Nemcev ter odpeljan v vojno ujetništvo v Nemčijo. Iz ujetništva se je vrnil v začetku leta 1942. Februarja 1942 pa so ga zaprli italijanski okupatorji in internirali v taborišče Padova, nato pa v koncentracijsko taborišče Gonars, kjer je ostal do kapitulacije Italije v mesecu septembru 1943. V taborišču se je vključil v tajno delo Osvobodilne fronte. Iz taborišča se je z drugimi interniranci vračal peš v Slovenijo. Reko Sočo so prebrodili pod Gorico in prišli v Opatje selo, kjer so prenočili. Zjutraj 12. septembra 1943 pa se je priključil partizanom. Kmalu je bil ranjen in se je zdravil v partizanski bolnišnici blizu Ribnice. Po zasilnem okrevanju je vstopil v Šercerjevo brigado, s katero se je udeležil bojev pri napadu partizanske vojske na sovražne postojanke v Grahovem, Velikih Laščah in Kočevju. Bil je hraber borec. Zadnjikrat se je Stanko s svojim bratom videl v času bojev pri napadu na sovražnikovo postojanko v Kočevju (med 9. in 12. decembrom 1943). Takrat sem bil Stanko kurir v Tomšičevi brigadi in je nesel neko pošto v štab Šercerjeve brigade. Moral bi preko strelne linije, ki so jo obvladovali domobranci. Tam je naletel na brata Lojzeta in ga povprašal, če morda ve, kje je štab Šercerjeve brigade. On pa mu je vzel pismo in ga kar sam odnesel preko strelne črte ter se kmalu vrnil nazaj s pošto za štab Tomšičeve brigade. Dal mu je tudi porcijo golaža, ki so ga prav takrat prinesli na položaj, in žlico, ki jo je Stanko potem še dolgo uporabljal, kdaj je to žlico odložil ali izgubil, pa se Stanko ne spominja več. V mesecu januarju je Lojze z svojo brigado odšel na Štajersko (pohod XIV. divizije). V zasneženi zimi je bil v hudih bojih na Konjiški gori ranjen. Po pripovedovanju borcev so ga partizani pustili pri nekem kmetu. Tam pa so ga odkrili nemški vojaki, ga aretirali ter odpeljali v mariborske zapore. Od tam so ga skupaj s ostalimi talci odpeljali v Zreče (Nova Dobrova pri Zrečah) in ga 9. marca 1944 ustrelili. Kotnikova družina je bila zavedna partizanska družina. V partizanih so bili trije bratje in ena sestra. Tri sestre pa so bile aktivistke Osvobodilne fronte (OF) na terenu. Najstarejša sestra Marica je bila zaradi tega zaprta v Italijanskem taborišču Gonars.

Ko so po vojni posmrtne ostanke talcev prekopali iz prvotnega skupnega groba z namenom da njihove posmrtne ostanke prenesejo na novo urejen prostor na starem pokopališču, so družini poslali brzojavko, kdaj se bo prekop vršil in da naj se dogodka udeležijo z namenom prepoznave Lojzeta. Tja se je odpravil najstarejši brat France. Oče mu je pred odhodom naročil, da naj Lojze počiva tam, kjer je padel in kjer je pokopan. Na domačem pokopališču pa so kasneje na spomenik napisali njegovo ime. Ko se je France vrnil domov, je povedal, da je prepoznal posmrtne ostanke brata Lojzeta, vendar se je držal očetovega navodila. Povedal je tudi, da so svojci nekega talca, ki je bil doma iz Ljubljane, njegove posmrtne ostanke prenesli v Ljubljano. Stanko se spominja, da je družina dolgo časa sprejemala pisma v zvezi z ustreljenimi talci na naslov družine Kotnik v kraj Martinjak, ker da je tak naslov menda dal Lojze Nemcem v zaporu. V Martinjaku pa so živeli le njihovi sorodniki. Domači so domnevali, da je Lojze mogoče res dal takšen naslov, verjetno zaradi tega, ker se je bal, da bodo Nemci izvajali represalije nad starši, če bi izvedeli za njihov točen naslov. Lahko pa da so takšne podatke pri njemu našli Nemci. Še več let zatem se je zaradi tega napačno navajalo, da je bil Lojze rojen v vasi Martinjak, čeprav so domači napako stalno popravljali. Dokončno se je neljuba nevšečnost rešila, ko so posmrtne ostanke talcev ponovno prekopali in jih prenesli na novo pokopališče v Zrečah.

 

Naj zaključim članek z verzom, ki je zapisan na sedanjem spomeniku talcev na pokopališču v Zrečah:

 

''Zdaj veter raznaša

besede njegove,

prisluhni natanko,

da čuješ glasove:

Lepo je,  veš, mama,

lepo je živeti,

toda, za kar sem umrl,

bi hotel še enkrat umreti!''

                                           Karel Destovnik  Kajuh

 

 

Zapisal: Marko Zdovc , Vojnik pri Celju

 

Vir:

- Ogledalo št. 93, april 2013, članek ''Streljanje talcev v Novi Dobrovi pri Zrečah''.

- Osebna korespondenca avtorja z g. Stanetom Kotnikom (Črnuče).

- Osebna korespondenca avtorja z g. Janezom J. Švajncerjem (Vojni muzej Logatec).

- Avtorjevi zapiski in fototeka.





Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Vojnik!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Ogledalo
Številka: 112
Izšla: 22.09.2016
Poglej Pdf

Bodite prvi pri oddaji mnenja.