Vojničan je pravzaprav tudi edino vino, stisnjeno iz različnih sort grozdja. Člani vojniškega vinogradnega društva so načrtno pozabili prakso svojih prednikov, ko si v en sod ali cisterno „zmetal“ vse. „Ko si takšno vino prinesel na ocenjevanje, si se domov vrnil kot 'pokropana' kura,“ poznavalsko dodajo sogovorniki. Pri Kovačevih se je v društvo prva včlanila mama Hedvika. „Ker smo pač imeli vinograd,“ pojasni. „Moj pokojni mož je izhajal iz vinogradniške družine in je na vsak način hotel imeti svoj vinograd. Ker ga ni podedoval, sva ga leta 1966 kupila sama. Vse do prvega predavanja, na katerega sem šla, smo vinograd obdelovali po starem. Iz predavanja pa sem prišla popolnoma navdušena.“ Novo pridobljeni „virus“ je prenesla tudi na sina Mirana, v katerem se je ta do konca razpasel. Najprej je ob obilni pomoči prijateljev izkopal vse stare trse in jih zamenjal z žlahtnimi sortami. Potem se je, postopoma, lotil obnove kleti, dokler ni prišel do končnega izdelka – vrhunske, sodobno opremljene kleti, edinstvene v celi občini.
V vinograd s copati
Koliko ga je nadgradnja stala, ne želi razmišljati. Se pač ukvarja z malo bolj dragim hobijem, nagrada pa so številne zlate diplome, ki krasijo njegovo gorco. „Če bi želel s prodajo vina pokriti vse svoje stroške, bi moral liter vina prodajati po 20 evrov,“ veličino kleti in Miranovega dela opiše Krašovec. Čeprav urejena (med trsi - jih je okoli tisoč - zlepa ne najdeš zeli, človek bi vanj skorajda moral stopiti v copatah, spet doda Krašovec) in po vrh vsega še izdatno ocvetličena gorca, naravnost vabi k sprostitvi, si Kovačeva le ob nedeljah lahko privoščita, da ob njej tudi malo posedita. Pa še takrat Hedvika pogostokrat izkoristi za pisanje kronike. Pravzaprav, za pisanje in urejanje kar dveh kronik. „Vsa opravila v vinogradu si vse od leta 1966 pišem v zvezek. Zraven dodam še kakšno misel, pesem ali kaj narišem. Ko sem se včlanila v društvo pa sem dobila idejo, da bi lahko pisala tudi o društvenih stvareh,“ pojasni. Sicer ni uradna „kroničarka“ društva, so pa njenega prispevka veseli vsi v društvu.
Ob vprašanju, kaj od vsega dela, ki ga terja „hobi vinogradništvo“, najraje počneta, sta Kovačeva v zadregi. „Vsak ima svoj čar,“ naposled odgovorita. Drugačen odgovor od dveh, ki sta življenje skorajda popolnoma posvetila najstarejši gojeni rastlini na svetu, niti nismo pričakovali.
ROZMARI PETEK, časnik Večer