Najbolj zanimiva izkušnja je zame definitivno prišla z ustvarjanjem parkeljnov. Čez oči sem dobila prevezo in v popolni temi 15 minut gnetla testo. Normalna reakcija, ki je sledila, je bila, da mi je po približno petih minutah postalo slabo, saj nenadoma izgubiš vid in s tem tudi prostorsko orientacijo. Zato gre vsem slepim in slabovidnim gospodinjam izreči spoštovanje. Sploh zato, ker se je tokrat celotna delavnica izvajala brez vseh posebnih pripomočkov za slepe in slabovidne. Torej brez govoreče tehtnice in indukcijske pečice, kar kuhinja v prostorih društva sicer vsebuje. Imajo pa tudi posebne nedsreče pladnje, ki jih tokrat članice in tudi en član niso uporabili.
Takoj ko je testo dovolj vzhajalo, smo začeli oblikovati prašičke, kot nam je pokazala mentorica, in do 16. ure je bilo vse nared, ko so pričeli prihajati gostje in člani društva. Najprej sta prišli sestri iz patronažne postaje v Celju, ki sta vsem izmerili vsebnost sladkorja v krvi, holesterol in krvni tlak. Take meritve opravljajo vsake tri mesece.
Uro kasneje se je že pričelo miklavževanje za otroke, starši pa so v tem času prisluhnili predavanjem. Najprej je zbrane starše in oba gosta pozdravila in nagovorila tajnica društva, gospa Nada Močenik, nato pa še predsednik, gospod Ladi Humski. Nato je prvi spregovoril Brane But, član kabineta guvernerke 129. distrikta Lions klubov Slovenije, pooblaščenec za pomoč slepim in slabovidnim ter tudi član društva. Predstavil je pravice o olajšavah, ki so bile sprejete z novim zakonom, in pa tudi novo in najpomembnejšo pravico za otroke v šolah: pravico do spremljevalca.
Naslednji je spregovoril diplomirani psiholog Matej Žnuderl, prav tako član društva. Predavanje z naslovom Moja samopodoba je razdelil na pet delov in vsakega tudi podrobno razložil. Starši so bili več kot očitno izjemno zadovoljni, saj so prav vsi dejali, da so tovrstna predavanja izjemno koristna. Na koncu je sledila še kratka evalvacija programa. Po prebiranju vseh odgovorov ugotovim, da starši in otroci ter starejši člani izjemno cenijo delo društva, se radi srečujejo, saj se družijo s sebi podobnimi, delijo izkušnje in se veliko naučijo drug od drugega. In kot je v predavanju omenil gospod Žnuderl, gre za občutek pripadnosti, za občutek sprejetosti, kar pa je dandanes izjemno pomembno.
Nenazadnje naj omenim in poudarim, da se celoten program, ki je potek skozi ves dan, ne bi mogel izvesti brez pomoči Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, ki v večini financira programe in izvedbo le-teh, ter tudi Lions in Leo klubov Slovenije. Članici društva, gospa Kristina Podgoršek in gospa Barbara Trbovc, sta se še posebej potrudili. Gospa Trbovc je za otroke spekla kvašene parkeljne, ki so bili pravo umetniško delo, o tem ni dvoma. Gospa Podgoršek pa je oblikovala lepe košarice, v katerih smo vsi dobili bonbončke. Ob koncu prispevka pa naj poudarim še, da brez organizacije in idej tajnice društva, gospe Nade Močenik, teh dogodkov ne bi bilo. Prav tako gre omeniti predsednico komisije za aktivnost slepih in slabovidnih žena, ki deluje v okviru Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Celje, gospe Alojzije Pečnik, ki zelo suvereno pomaga in združuje ter ohranja aktivnost žena, bodisi v obliki raznoraznih ročnih delavnic, od izdelovanja advetnih venčkov do gospodinjskih delavnic.
Sara Ivaniševič
