Pot nas je vodila iz Pivke proti dolini reke Reke. Izpod železniškega mosta v Pivki se nam je odprl pogled na Brkine, z nasprotne strani – leve pa se nam je pokazala Javorniška gmota kraškega porekla. V Ribnici, majhni vasici ob Reki, se začne Vremska dolina. Tu smo zavili desno proti Divači in Sežani. Z leve strani smo lahko opazovali Reko, ki v Škocjanskih jamah ponikne, pred tem pa teče po površini dobrih 50 km. Na njej je bilo nekoč 14 mlinov in žag, ki so ljudem omogočali preživetje. Z vremske ceste smo se povzpeli v Buje, kjer nas je čakal g. Biščak. Predstavil nam je domačo predelavo brkinskega sadja, domače žganje in kise. Nato smo odšli nazaj do Ribnice in zavili proti Premu. Pod Premom smo zavili levo na kmetijo Turn, kjer smo spoznali mlade gospodarje, ki se ukvarjajo z ovčerejo in pridelavo sirov. Imeli smo priložnost, da smo poskusili domači sir, nazdravili smo z rujno kapljico v kuhinji ob ognjišču in prepevali stare slovenske pesmi. Odpravili smo se še na Ratečevo Brdo, in sicer na kmetijo, ki se ukvarja z lastno pridelavo hrane in ima več rastlinjakov cvetja. Pri njih smo se okrepčali še z okusnim kosilom. Po kosilu smo zavili na Prem, majhno križno vas, kjer z ene strani domuje grad, z druge pa cerkev, vmes teče cesta, vasi so nagnetene ob vznožju gradu in cerkve. Vas je zaradi ekonomskih razlogov precej opustela (veliko porušenih hiš).
V Ilirsko Bistrico smo šli po t. i. Reški cesti. Če pogledamo v knjigo o reki Timav, najdemo poglavje z naslovom Ilirska Bistrica – mesto mlinov in žag. To mesto je nastalo zaradi potoka Bistrica, kjer so ljudje našli trajen vir vodne energije, na katerem so zgradili številne mline in žage, ki so jim priskrbeli »denarce«. Popotnike popeljejo po starem delu mesta v tipičnem primorskem slogu do izvira potoka Bistrice. Še posebej je lep izvir Sušec, ki se pojavi ob deževnih dobah in se šopiri s svojimi bujnimi slapovi. Naš pogled zaobjame: reke in Brkine. V daljavi se vidi Čičarija. V soteski izpod gradu teče potok Bistrica. V Ilirski Bistrici so nas povabili v muzejsko zbirko Hodnikov mlin, ki je še edini ostal in ki postaja prava muzejska zbirka pod okriljem Pokrajinskega muzeja Koper. Po Cankarjevi ulici nas je pot pripeljala še do občinske stavbe v beneškem slogu, ki so jo sezidali Italijani v času, ko je to področje po koncu prve svetovne vojne po rapalski pogodbi pripadli Italiji. Stavba je bila pred nekaj leti obnovljena. Pot nas je vodila naprej za občinsko stavbo v Kindlerjev hortikulturni park. Leta 1967 je bil ustanovni sestanek hortikulturnega društva Vrtnica, kjer je g. Viljem Kindler oznanil novo obdobje v olepševanju mesta: organiziral je prostovoljce in ljubitelje narave, danes je mesto po njegovi zaslugi zeleno. Do danes sta se izoblikovala dva dela parka: Športni park Nade Žagar in Kindlerjev hortikulturni park. Slednji je poseben po svoji vsebini in je pod zaščito Zavoda za kulturno dediščino Nova Gorica. Za domačine je park lep sprehajalni prostor, primeren za vse starostne skupine. Poti vodijo na drugo stran parka, kjer se srečamo z zadnjimi metri rečnih poti Bistrice in Sušca, ki na tem delu zapuščata mesto in se kmalu pridružita »Vjlki vodi« – reki Reki, kot ji pravijo domačini. To je tista znamenita reka, ki je izoblikovala Škocjanske jame.
Na koncu smo bili prijetno utrujeni in veseli, da nam je ga. Milojka predstavila in pokazala veliko znamenitosti iz zgodovine tega lepega kraja na Primorskem. Pot nas je v poznih popoldanskih urah vodila tja, kamor se vsi radi vračamo, domov. Popestrili smo si jo s petjem in prijetnimi pogovori.
Zahvaljujem se ge. Milojki in članom društva, da smo skupaj preživeli čas, ki je naša srca napolnil z radostjo in veseljem. Vezi našega prijateljstva so spet stkale nov list v knjigi življenja; v knjigi časa, ki jo bomo še naprej bogatili z nepozabnimi trenutki.
Dragica Mirnik Amon, predsednica MDDI Celje
