»Meta je sicer lepo slovensko žensko ime, ampak naše društvo se tako imenuje zaradi priljubljenega zelišča, ki pomirja, sprošča in hladi,« je na vprašanje, zakaj takšno ime, odgovorila predsednica društva Marija Žerjav. To ime društvo s ponosom uporablja 11 let, v žigu društva pa njihovo trdo delo simbolizira kruh. »Včasih je društvo vključevalo članice iz občin Celje, Štore in Dobrna. Meta pa je beseda s štirimi črkami, ki so predstavljale skupaj z Vojnikom te štiri občine. Tudi to je ena obrazložitev o imenu našega društva.«
Aktivnosti na mnogih področjih
Društvo se povezuje z mnogimi društvi v občini in regiji. Leta 2012 so članice uspešno organizirale Srečanje kmetic Slovenije, vsako leto pa se na različnih lokacijah srečujejo in si izmenjavajo izkušnje tudi predsednice sorodnih društev. Večina članic med drugim skrbi za zgledno urejenost svojih kmetij oz. zunanjost hiše, še vedno pa najdejo čas za razvedrilo, predvsem za svoje družine. V okviru društva poleg upravnega odbora deluje tudi dramska skupina, ki na humoren način opisuje in uprizarja prizore iz vsakdanjega življenja. Kmalu bodo uprizorile novo dramsko igro. Letošnja ima še posebej izviren naslov Priprava na koline. Ob takšnem naslovu vsebine igre zagotovo ni treba predstavljati. Dejavna je tudi pevska skupina. »V letošnjem letu imamo v načrtu tudi razstavo ročnih del in kulinaričnih dobrot, tečaje za peko krofov, delavnico za izdelavo mil itd. Za dobro počutje in pridobivanje novih izkušenj se bomo tudi letos odpravile na strokovno ekskurzijo, tokrat v sosednjo Avstrijo, kjer si bomo ogledale t. i. semensko banko avtohtonih sort zelenjave. Velika želja nas vseh je, da sobotna tržnica v Vojniku čim bolj zaživi in da jo ljudje sprejmejo za svojo,« razmišlja o načrtih za prihodnost gonilna sila društva.
Narava je največje bogastvo
Narava članicam predstavlja največje bogastvo, zato se trudijo, da zanjo zgledno skrbijo in jo spoštujejo. »Delo na rodni zemlji je fizično naporno in zahtevno. Kmetijstvo pokriva ogromno področji, ki bi jih morali dobro poznati. Skoraj tako, kot da bi morali imeti več poklicev. Ukvarjamo se namreč s poljedelstvom, sadjarstvom, gospodinjstvom, nego starejših, administrativnim delom, ki ga je vedno več. Smo neke vrste multipraktiki, ki imajo mnogo funkcionalnosti. Veliko nam seveda pomeni, če zemlja obrodi, kar je največje zadoščenje. Narava vrača, kar ji damo, in nam predstavlja tudi največji vir prehrane za družine.«
Preveč skromne in premalo samozavestne
»Želimo si, da bi bilo delo kmetice enakovredno delu zaposlene ženske. Naše delo je prevečkrat premalo cenjeno. V zadnjih letih se je sicer trend v prid kmetijski dejavnosti spremenil na bolje, kar nas zelo veseli,« še poudari tudi vojniška občinska svetnica v mandatnem obdobju 2014–2018. To, da so večkrat preveč skromne in premalo samozavestne ter ambiciozne, odkrito in iskreno priznajo, zavedajoč, da so ženske v veliki večini pač takšne. »Poosebljamo tradicionalne vrednote, o katerih tako zelo radi govorimo, vendar nanje mnogokrat pozabljamo. Medgeneracijsko sožitje, družina, poštenost, delavnost, spoštovanje tradicije in ohranjanja narave. Vse to so vrednote, brez katerih bi bilo življenje prazno.«
Iznajdljivost in marljivost
Poklic kmetice je zahteven in obenem zelo drugačen in specifičen. Predstavlja pristen stik z naravo, izkustvo vremenskih neprilik in škode, ki lahko pomeni tudi neuresničitev načrtov, fizični napor, velikokrat prihaja do nesoglasij in slabe volje, tako kot na marsikaterem delovnem mestu. Posebno vrednost pa imajo tradicionalna kmečka opravila, ki so različna glede na letne čase, in še bi lahko naštevali. »Pri vsakem poklicu so prednosti in slabosti. Za to delo moraš biti še posebej iznajdljiv in marljiv, zato si želimo, da se čim več mlajših odloči zanj in da se naše društvo pomladi. Modrost in izkušnje starejših ter mladostna zagnanost lahko delajo z roko v roki, če je le volja. Vse se da, če se hoče,« še poudari Žerjavova. Tok sprememb je močan, zato lahko z njim uspešno tekmujejo le tisti, ki imajo v življenju zastavljene jasne cilje, spoštujejo preteklost in so kos izzivom prihodnosti.
Tjaša Podergajs
Foto: osebni arhiv, Matjaž Jambriško