Če so udeleženci merilo, potem so ti dnevi ali teden prijaznosti največji ali najuspešnejši, saj se jih je v teh treh dneh udeležilo več kot dvesto, če ne tam okoli 230.

 Bili so otroci, veliki in majhni, celo najmanjši, star le okoli tri mesece, pa njihovi starši, vzgojitelji in učitelji in tudi tisti naključni, ki so se pridružili našemu zadnjemu dnevu na gozdni učni poti Modrijanov.

 Kako lepo mi je bilo slišati od marsikoga, da je Modrijanova pot lepa, da so bile družine že večkrat na njej, kar mi je povedalo, da se je GUMP, kot radi rečemo, "prijel", in prav je tako.

 Naj povzamem program teh dni prijaznosti do živali, ki se je začel že z dnevom prijaznosti do živali v januarju, ko nam je ga. Jadranka Juras predstavila knjigo Večna Treblinka. Začeli smo sicer s temo, ki nas je pretresla zaradi ravnanja z živalmi po vsem svetu, a zaključili smo jo prav optimistično in veselo na naši gozdni učni poti, na katero smo vsi zelo ponosni in jo imamo radi.

 Prvi dan tega tedna se je odvil na OŠ v Vojniku, in sicer z učenci nižjih razredov, nosil pa je naslov Kužika Kala pripoveduje, kdo smo živali in kako za nas poskrbeti.

Ga. Darja Žnideršič z ranča Kaja in Grom je s svojim prav prisrčnim nastopom skupaj z g. Rokom Krajnikom, veterinarjem, prikazala, kako smo lahko prijazni do živali, še zlasti tistih, ki so drugačne od drugih, recimo jim invalidi, in kako poskrbimo za njih.

Kužika Kala, ki je oslepela v nesreči, je živ dokaz, kako lahko takšna žival normalno živi z nami in nam dela veselje, seveda tudi mi njej z primerno nego in prijaznim ravnanjem.

Včasih, pa tudi danes velja  prepričanje, da je najboljša rešitev uspavanje, da žival ne bo trpela. Kakšna zmota! Kakšna nepravičnost! Tudi žival ima pravico do življenja, pa čeprav  kot invalid.

Zahvaliti pa se moramo Društvu za pomoč živalim iz Velenja, posebej ga. Melani in ga. Poloni, pa še ga. Andreji, ki so omogočile prijetno druženje otrok in živali.

 Pa smo pri zadnjem dnevu prijaznosti do živali, ki je bil najlepši. Še vreme nam je bilo naklonjeno, saj nas je sonček spremljal vso pot od Florjana do Tomaža.

 Tako velike skupine  in tako pisano sestavljene g. Marko Zdovc ni vodil še nikoli; res so bili v ospredju otroci, a tudi njihovi starši so slišali marsikaj zanimivega o drevesih in gozdnih živalih.

 Gozdne živali, šest jih je bilo, in sicer ježek, mravljica, sova, srna, veverica in zajček, je predstavila ga. Darja Žnideršič tako čudovito, da se ji moramo še enkrat zahvaliti za njeno sodelovanje. Hvala, ga. Darja, čudovita oseba ste, polna poguma in topline. Prijetno mi je bilo z vami, kako šele otrokom, ki ste jih spodbujali in učili, kdo so naši gozdni prijatelji.

 Da pa je lahko ga. Darja predstavila živali, so njihove dvojnike naredili otroci in vzgojiteljice vrtca Mavrica v Vojniku. Hvala vam, veliko ste pripomogli k promociji tako GUMP-a kot živali ob njej. Brez vas in seveda vaših otrok in njihovih staršev bi nas bilo kar krepko manj na poti, a prepričana sem, da je bilo druženje in pohod prava zanimiva dogodivščina za vse nas.

 Ko smo prehodili to dolgo pot, pa smo se okrepčali na planinskem domu na Tomažu, kjer nas je čakala obilica čaja in dobrot, ki so jih spekle pridne roke iz Turističnega društva Vojnik. Najlepša hvala vam v imenu otrok in seveda organizatorjev. Enaka hvaležnost gre tudi Planinskemu društvu Vojnik, ki nas je prijazno gostil v njihovi hiši.

 Tako pa smo prišli do konca poti in tudi 7. tedna prijaznosti do živali. Bilo je nepozabno in zanimivo tako za otroke kot za nas organizatorje.

Še enkrat iskrena hvala vsem, ki ste kakor koli doprinesli k uspešni izvedbi teh treh dni, v eni sami želji, da se srečamo spet naslednje leto in da, kar je še pomembneje, so naši otroci dojeli pravilen odnos do živali, tako domačih kot gozdnih. Imejmo jih radi tako, da skrbimo za njih in jim pustimo živeti.

 Na koncu pa naj dodam še moj pogled na vso zgodbo o letošnjem tednu prijaznosti. Predvsem je bil lep in prisrčen, zato pa tudi uspešen, ker smo sodelovali vsi. Lepo je, če več društev izpelje projekt, vsak po svojih močeh,  ne glede na KS, če se vključi ustanova, kot je vrtec Mavrica. Na tak način lahko nekega dne združeni in močni  izpeljemo res nekaj velikega.

Upam, da bo to kmalu in res veliko.

 Hvala in ... bodimo prijazni! Le to šteje v naših življenjih, a žal radi pozabljamo na to vrlino, ki to pravzaprav sploh ni. To je naša narava, ki jo prinesemo s sabo na svet. A  roko na srce, to pot ne tačko, znamo ceniti to našo naravo, ki ji rečemo prijaznost. Naj je bo veliko med nami vsemi.

MILA KOČEVAR

IZVIR