A nabritost je očitno del njegovega vsakdana, saj v pogovoru natrosi še, da medalja in krogla nikoli ne zadeneta pravega. »To sem sam res večkrat dejal, zato pravim, da bi to morda moral reči tudi zase,« spet hudomušno pristavi. Njegova vesela nrav pride na plan tudi, ko beseda nanese na povsem resne stvari. Na primer, ko se pogovarjava, kakšno je bilo gasilstvo včasih, kakšno je danes. »Zdaj je čudovito delati, ko imam vodo s sabo. Včasih pa nisi imel kaj narediti, kot lahko le gledal, kaj bo še zgorelo. Skorajda smo k hiši prišli kot 'cimermani', ko postavijo 'smrečko na rušt'. Smešno, a žal resnično. Kot je nekaterim smešno tudi, ko nekje gori kot bakla, mi pa začnemo hišo polivati. Pa nas včasih kdo vpraša, pa zakaj tam polivamo, če drugje gori. Da se ne bo še to vžgalo, razložimo. A včasih je ljudem gasilsko taktiko težko razložiti.« Mirnega spanca gasilci, ki so na intervencijah, nimajo. Sploh Janc, ki je po letih predsedovanja zadnja leta poveljnik Prostovoljnega gasilskega društva Vojnik. »Ko po deseti zazvoni telefon, že veš, da ne bo nič dobrega. Potem poskušaš priti čim prej, ker tistega, ki pride zadnji na intervencijo, že vsi postrani gledajo. Če pa vedno prideš prvi, te pa policaji imajo pod drobnogledom, da slučajno sam ne zažigaš. Tudi to se je – a ne v našem društvu – že dogajalo. Poznam nekoga, ki je sam zažigal, potem pa je hodil gasiti,« pristavi.
Prva nagrada – domine
In čeprav sam vsak svoj prosti čas, kolikor ga pod poveljstvom Karla Erjavca še ostane, spet nagajivo doda upokojenec, nameni delovanju društva, mu niti malo ni žal. »Če bi ta čas kam drugam vložil, bi se morda bolj obrestovalo. A vendar, denar pa spet ni vse. Mi smo pač socialistični otroci,« pravi. Tudi v gasilstvu so sicer tako lepi kot slabi trenutki, a njegov recept je, da si slabih pač ne smeš preveč jemati k srcu. Na koncu tako ali tako ostanejo v spominu le lepi trenutki. »Spomnim se, da starša nikoli nista imela dovolj denarja, da bi hodili na morje, zato sem preko gasilcev hodil v gasilske kolonije. Tam sem enkrat kot najboljši mladi gasilec dobil za nagrado domine. Ne morete si zamisliti, kako sem bil vesel in ponosen,« pravi višji gasilski častnik. Precej hitro bo poskušal pozabiti zadnji avgustovski dogodek, ko je pri izdelavi nadstreška pri gasilskem domu kot zrela hruška zgrmel na tla. Dela je namreč v društvu vedno dovolj, ljudi pa premalo. »Na papirju je okoli 230 članov, ko je delo, pa je na voljo le kak ducat ljudi. Takšni časi so. Prej smo delali osem ur na dan, pa ti je ostalo še veliko časa v dnevu. Danes gredo v službo ob sedmih, domov pridejo ob sedmih zvečer. Saj še domačih ne morejo dobro videti, kje je šele potem kakšno društvo. So sicer tudi izjeme, ki so delavni tako v službi kot tukaj.« »Enako velja za mladino. Njih je kar veliko, a ne toliko kot pred desetletji, ko ni bilo televizije, računalnikov. Kot osnovnošolci so še zelo dejavni, ko pridejo v srednjo šolo, pa jih le malo ostane pri gasilcih,« doda.
Nogometaš, skakalec, dirkač in Florijan
Vendarle se pa prav vse v njegovem življenju ni vrtelo le okoli službe in gasilcev. V mladosti je bil Adolf nogometaš, pa skakalec Skakalnega kluba Vojnik. »Ko smo se leta 1969 v enem tednu trije polomili, je šla ta kariera le še navzdol. Pa še zim ni bilo več pravih. Tam, kjer danes poteka Modrijanova pot, smo Vojničani gradili skakalnico, vanjo vložili že veliko dela, a je potem nismo dokončali. Pravih zim ni bilo več, sredi zime smo se sončili pri Devici Mariji,« se spominja. »Potem sem malo drsal, malo dirkal z avtokrosi, veliko sem v hribe hodil. Je bilo kar pestro. Doma včasih niso vedeli, kje sem. Po ves teden me niso videli. Ko se oženiš, se pa vse hudo konča,« spet šaljivo doda, a hkrati pristavi, da žena, ko je šlo za gasilce, nikoli ni gledala na uro. Za kaj drugega pa bi znala biti huda. Očitno je bila tudi z njegovo navijaško kariero popustljiva. Janc je namreč tudi ustanovni član rokometnih navijačev Florijanov. »Enkrat nas je Drago Kasesnik skupaj spravil. Ravno tu v Vojniku smo imeli ustanovni zbor, sestanke pa potem na Ostrožnem. To je bilo kakih 30 let nazaj. Bilo je lepo, zanimivo, včasih naporno. A če ne bi bil pri Florjanih, ne bi nikoli videl Pariza, Barcelone. Auf, to so bili časi,« pomenljivo doda. Zdaj najraje navija za svoja vnuka. Navija, da bosta čim prej dovolj velika, da bosta lahko stopila v gasilske čevlje. Sta »pravi material« za gasilce, vprašam? »Morda sta zdaj še preveč živahna. Drugo leto pa bi najstarejši morda že lahko prišel v naše vrste,« zaključi Janc.
Rozmari Petek
Foto: Matjaž Jambriško
