Kulturno popotovanje različnih generacij

Osrednja nit tokratne občinske prireditve v počastitev slovenskega kulturnega praznika je bila medgeneracijsko sodelovanje. Skozi kulturno popotovanje so nas 4. februarja 2016, v polni večnamenski dvorani podružnične osnovne šola Nova Cerkev, uvodoma popeljali Moški pevski zbor Prosvetnega društva Anton Bezenšek Frankolovo z učenko Lauro Pesjak ter Mešani pevski zbor OŠ Anton Bezenšek Frankolovo. Nadaljevali so najmlajši, otroci Vrtca Danijelov levček, mlade glasove pa so oplemenitile še ljudske pevke Taščice. S plesom in pesmijo so sodelovali otroci Vrtca Mavrica Vojnik, učenci OŠ Vojnik in Frankolovo, učitelji in vzgojitelji, večer pa so zaključili pevci POŠ Nova Cerkev in ansambel Klateži. Voditelja, učitelj Gregor Palčnik in učenka Evelina Pristovšek iz OŠ Vojnik, sta nas z veznim tekstom spomnila na pomen kulture, Prešernovega Povodnega moža in sodobne, takšne ali drugačne, »Urške« ter na ustvarjanje starejših in mlajših generacij.

Na prireditvi je, iz rok župana Branka Petreta in podžupana Viktorja Štokojnika, priznanje za življenjsko delo na področju kulture za leto 2016 prejel vsestranski kulturni ustvarjalec Jožef Žlaus. Z raznolikim delovanjem na kulturnem področju je ustvaril mozaik del, ki bo ostal v trajni promociji Občine Vojnik. Njegova galerija Piros je živahno likovno središče, infotočka in učna galerija, kjer si lahko ogledamo njegove grafike, portrete znamenitih ljudi, ilustracije in zbirke. Njegov opus sega v glasbene vode in je bogat tudi v ustvarjanju za otroke. Jožef Žlaus je avtor replike stare Valvasorjeve grafične preše z gradu Bogenšperk, na kateri izvaja tiskanje grafik; avtor maskot za pustne karnevale; izvirnih jaslic v Vojniku in po Sloveniji. Njegovo zanimanje za češko literaturo se odraža v zbirkah, zaradi katerih prihajajo v galerijo Piros in Občino Vojnik najvišji predstavniki Češke republike v Sloveniji. »Po navadi stojim na odru s kakšnim instrumentom, danes pa sem prejel v roke nekaj bistveno lepšega, prestižno priznanje,« je uvodoma povedal nagrajenec. V svojem govoru se je zahvalil tudi vsem, ki so opazili njegovo delo, in izrazil veselje, da živi v občini, ki je izredno kulturno bogata. Intervju s prejemnikom priznanja boste lahko brali v naslednji, 110. številki Ogledala.

Slavnostni govornik dr. Anton Šepetavc, ravnatelj I. gimnazije v Celju, nas je v svojem govoru spomnil na to, da je kultura eno samo veselje:

»Nocoj bi nas rad spomnil, da kultura ni nobena žalost, ampak vse prej kot to: čisto veselje je, plemenitost duha, dobrota srca, smisel življenja. Kaj je človek brez duha, kaj je človek brez srca? Kaj je človek, če v sebi in soljudeh ne zna prepoznati smisla, če ne zna začutiti žlahtnega veselja, ki nam ga že stoletja ponuja in daje kultura? Dober prijatelj mi je pred leti svetoval, naj se po Goethejevem vzoru ne jezim, ampak naj se raje čudim. In tako se zadnja leta skoraj vsak dan čudim naši vrli politiki, čudim se moralnemu razkroju, čudim plačnemu sistemu … Že od nekdaj pa sem se čudil tudi proslavam ob Prešernovem dnevu, slovenskem kulturnem prazniku. Tiste osrednje v Cankarjevem domu so bile nemalokrat bolj podobne pogrebu ali pa komemoraciji … Pravim, čudil sem se in vedno znova sem si rekel: 'Ljubi Slovenci, pa kaj smo to res mi, je to res Prešeren, je to naša kultura. Mi smo pa ja veseli ljudje – in tudi Prešeren je kljub vsem silnim problemom, ki jih je imel, znal biti tak; družaben, zabaven človek je bil. Mi se pa ja znamo družiti, prijateljevati, si pomagati, peti, plesati, jesti, piti. Mi smo pa ja prijazni, gostoljubni, delovni ljudje.' Prej sem se obregnil ob napačno razumevanje kulture in njenega osrednjega praznika. Zdaj pa moram glasno povedati še, da mi je premik, ki se je zgodil v zadnjih letih, premik iz nekdanjih žalobnih, komemoracijskih proslav v vesele, kot je ta nocojšnja v Novi Cerkvi, neskončno všeč. To je pravi pogled na Prešerna, to je pravo razumevanje kulture. Kot Slomšek v svoji pesmi išče veselje do življenja, tako ga moramo mi iskati in najti v kulturi. V sebi. Kajti kultura smo ljudje. Nocoj je bilo in še bo na tem odru veliko dobrih ljudi, mnogo talentov in med njimi veliko otrok. Nič ne bi moglo bolj kot to potrditi visokega mnenja, ki ga imam o Občini Vojnik.«