In tako je po mnogih polno preživetih desetletjih, prepletenih z nešteto hudomušnimi prigodami in tudi kakšno nezgodo, domačo prav vsakemu življenju, še danes. Viktor Kovač brez glasbe ne more. Že več kot 20 let je zagnano, z določeno mero strogosti, predvsem pa z dušo neutrudno gonilo Kulturno umetniškega društva Štajerski rogisti.
Viktorju v otroštvu – preživel ga je v Lembergu pri Novi Cerkvi – ni bilo postlano z rožicami. Izšolal se je za tesarja, vendar ga je nato za volan zvabila cesta. Avtoprevozništvu je ostal zvest do upokojitve.
Že kot fanta ga je privlačila narava, zato se je leta 1971 vpisal v zeleno bratovščino. Kot vesten član velike lovske družine se je udeleževal vseh delovnih akcij, od gradnje lovskega doma, lovskih opazovalnic, negovanja gozda in življenja v njem. Deloval je v več lovskih odborih kot kinološki referent (1983–1984) in strelski referent (1984–1988), bil je tudi delavec v gradbenem odboru (1988–1990), član komisije za lovsko glasbeno kulturo pri LZS (2002–2006).
Zvestoba glasbi
A ob vseh teh funkcijah ni nikoli pozabil na ljubezen do glasbe. Že leta 1946 je začeli igrati pri godbi na pihala, ko pa je Lovska zveza Celje iskala lovske glasbenike, se je vključil med lovske rogiste, pri katerih je igral 10 let v B-izvedbi. Ta glasba ga je tako prevzela, da se je odločil ustanoviti skupino lovskih rogistov. In prav to se šteje med Viktorjevo pionirstvo, saj je z ustanovitvijo KUD Štajerski rogisti postavil temeljni kamen za izvedbo ES v Sloveniji, ki omogoča skoraj kompletno tonsko lestvic, s tem pa izvajanje zahtevnejših skladb.
Strog, a srčni vodja
Glasbeni presežki Štajerskih rogistov tudi zaradi predsednika Viktorja Kovača, ki jih je vsa ta leta predvsem z vztrajnim prigovarjanjem uspel v skupini zadržati za trdno jedro, odmevajo v tujini. Z mednarodnih tekmovanj se vsako leto znova s tekmovanj vračajo z najvišjimi priznanji. Viktor s ponosom pripoveduje o ganljivih Hubertovih mašah, ki jih glasba rogov oplemeniti do popolnosti, pohvali se z nešteto nastopi na srečanjih lovskih pevskih zborov in lovskih rogistov, raznih drugih prireditvah in tudi na lovskih pogrebih. Najbolj nepozaben nastop rogistov se Viktorju zdi v Mariboru, ko so na rdečih preprogah, v svečanih oblačilih in ob rogovski glasbi igrali ob prihodu nekdanjega papeža Janeza Pavla II. na obisk v Slovenijo.
Posebej ponosen je Viktor na 1. mednarodno tekmovanje lovskih rogistov, ki ga je na njegovo pobudo leta 2005 organizirala Občina Vojnik in na katerem je sodelovalo je 62 skupin iz 6 držav Evrope. Ponosen ne le na uspehe 'svojih' rogistov in njihovega podmladka, pač pa tudi na to, da se tekmovalcem iz tujine še danes toži po vojniški gostoljubnosti in ustrežljivosti.
Viktorju sta preplet lovstva in glasbe prinesla številne nagrade: priznanje Zveze kulturnih organizacij Slovenije – Zveze slovenskih godb (1998), Zlato Gallusovo značko od Občinske zveze kulturnih organizacij za uspešno delo v ljubiteljski glasbeni dejavnosti, priznanje LD Dobrna za vztrajno in požrtvovalno delo v lovstvu (1986), Odlikovanje z znakom za zasluge LZS (1988), odlikovanje z redom za lovske zasluge 3. stopnje LZS (2003), Plaketo LZS za dolgoletni prispevek slovenski lovski kulturi (2008).
Čeprav jih bo kmalu dopolnil 85, pa se Viktor lahko pohvali z odličnim zdravjem. To in pa dobra volja oziroma hudomušen pogled na svet ga držijo pri močeh, da še vedno največkrat sam organizira številne nastope na občinskih in lovskih prireditvah, pripravlja skupino na tekmovanja, hkrati pa je skoraj vedno sam tudi taksist. No, med rogisti se govori tudi to, da jih Viktor pride iskat kar na dom, če kakega rogista le predolgo ni na vajo … Sicer pa se Viktorju tudi ob pripovedovanju številnih pobalinskih anekdot svetijo oči, rogisti pa si namesto besed, da ostane čim več zamolčanega, med hahljanjem raje kar mežikajo.
Na jesen življenja si Viktor še naprej želi dobrega zdravja. Seveda pa v željah za prihodnost ostaja zvest tudi svoji ljubezni: upa še na kakšen uspešen podvig na bolj zahtevnih francoskih rogovih.
Ana-Marija Bosak
Foto: J. Vovk
