Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sreda, 07.12.2016

jasno
Ponoči bo pretežno jasno, po nekaterih nižinah bo nastala megla. Na Primorskem bo začela pihati šibka burja. Najnižje jutranje temperature bodo od -8 do -3, ob morju ter v krajih z burjo okoli 3 stopinje C.
-5°C | 6°C
četrtek, 08.12.2016
-5°C | 11°C
petek, 09.12.2016
-5°C | 13°C
sobota, 10.12.2016
-4°C | 12°C
Opozorila
Torek, 6.12.2016 ob 16h
Dodatnega opozorila ni.
-5°C
6°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Kultura

Svetovljani so bili rojeni na gradu Lemberg


KULTURA

| |
02.10.2013      14:28
A A

Svetovljani so bili rojeni na gradu Lemberg


Ob 800-letnici prve pisne omembe gradu Lemberg je lastnik Franci Zidar razkril nekaj svetovno znanih imen, ki so svoje dni živeli prav v Lembergu, ter tako končno sinonim za ta grad iz »strahotnih mučilnic« spremenil v nekaj pozitivnega.


Franci Zidar obiskovalcem z veseljem razlaga, kako poteka obnova gradu.
Franci Zidar obiskovalcem z veseljem razlaga, kako poteka obnova gradu.
Deli:

Veliko gradov je bilo v Vojniku, ohranjen je le še eden. Kot je videti, bo ta pod sedanjim lastništvom še dolgo kljuboval zobu časa. Odkar je lastnik gradu Franci Zidar, je grad vidno začel spreminjati podobo. Obnovljen renesančni hodnik je sploh nekaj posebnega, že iz regionalne ceste pa je moč razpoznati nov, bleščeč zid, ki ga je s pomočjo edinega prebivalca, ki še biva v gradu, zidal prav lastnik Zidar. Ob tem, ko kupe kamenja počasi ponovno sestavlja skupaj, pa obenem sestavlja tudi zgodbe, ki so živele na gradu. Kot na primer Wolfgang Hannibal von Schrattebach, svetovljan, kardinal, vicekralj neapeljskega kraljestva, pooblaščenec avstrijskega cesarja in še bi lahko naštevali, ki se je 12. septembra 1660 rodil prav na lemberškem gradu. „Na gradu niso bile le železne device, skrivni rovi. To so zgodbe, ki so del skoraj vsakega gradu. Človeštvo je bilo pač zmeraj neizmerno inovativno pri mučenju človeka. Še dandanes je, spomnite se le na Gvantanamo. A na gradu so bila tudi rojstva, naseljevali so ga pomembne družine,“ poudarja Zidar.

 

Kako ste sploh odkrili povezavo z omenjenim kardinalom?

»Ko sem gledal zapisnike, ki so nastali ob denacionalizaciji leta 1945, sem zasledil tudi dva metra visoko sliko Schrattenbacha. Nato sem ugotavljal, kaj hrani celjski muzej in počasi začel odkrivati nova dejstva. Njegov brat je na primer pokopan v Novi Cerkvi, pa tega menda nihče ne ve, čeprav ima nagrobnik na fasadi cerkve (še dva druga lastnika gradu imata na cerkvi nagrobnika). Nato počasi sestavljaš zgodbo, preverjaš rodovnike. Ta družina, na primer, je imela veliko gradov: preboldskega, Stolpnik na Vranskem, Ojstrico nad Taborom, skratka šest gradov, vključno z vojniškim, lemberški grad pa je bil takrat njihov sedežni grad. Raziskujem, kje je bistvo, do kam je segalo to življenje, kaj so pomenili ti ljudje tudi v Evropi.«

 

Kako boste nadaljevali, gradili odkrito zgodbo?

»Poskušal bom vzpostaviti sodelovanje s celjsko škofijo, do škofije v Olomucu, kjer je deloval in kjer imajo o njem ohranjeno vse mogoče, ter skupaj z drugimi muzejskimi hišami pripraviti predstavitev ne le Schrattebacha, ampak še koga, ki je zaznamoval ta grad. Najzahtevnejši del, če govoriva o fazah obnove gradu, še vedno ni končan. Bistvo teh prvih sedmih let mojega dela je bilo v tem, da spremenim odnos do gradu iz nekaj, kar je umazano, nevredno, na cesti … Vse, kar je označevalo 800 let življenja v gradu, se je uničilo. V to lepo lupino se je naselilo zlo, slabo, umazano itd. Skozi to se je krepil odnos politike, kulture do gradu. To je miselni vzorec lokalne in širše politike. Samo rezultat začenja to spreminjati, ne pisanje elaboratov, ne neko klepetanje o tem, kaj smo in kaj nismo. Kot nejeverni Tomaži smo. Ta prva faza ne pomeni toliko fizičnega napora, temveč intelekturalnega napora, iznajdljivosti, kako ljudi prepričati, da to je nekaj vrednega.

Moja naloga je, da to zgodbo umestim spet v nek aktualni prostor, da dodam nekaj k podobi te Slovenije in njene identitete, ker je to nekaj, kar je vredno storiti. Nič nimam in imam hkrati od tega, kot me nekateri sprašujejo. Zdi se mi vredno, da nekaj, kar je zavrženo, poteptano, vrneš v fokus tega življenja. Vem, da s tem ne bom bogat, je pa vprašanje interpretacije, kaj pa sploh pomeni biti bogat. Po moji sem že zelo bogat, krepak in močan v tem razmišljanju in vem, da delam prav. Pričakujem, da se bo krog enakomislečih širil, da se bo ta koalicija povečevala, čeprav me aktualne razmere ne prepričujejo, ampak moraš biti vztrajen, ker na koncu dobro vedno zmaga.«

 

Zanimivo, skoraj neverjetno je, da vi prav sami fizično obnavljate grad?

»Videl sem, da druge poti ni, ker s temi skromnimi denarji, ki jih imam, bi kakšna občina ali država naredila petkrat manj. Treba se je iznajti mehanizme, kako v teh pogojih narediti čim več. Grad ni moja rezidenca, ne od ministrstva ali predsednika vlade. Moj cilj je, da Lemberg postane prostor srečevanja ljudi, da postane nekaj, kar si je vredno ogledati. Že zdaj, ko se malo bolj vidi, se mnogi, predvsem tujci ustavljajo ob njem. Ponavadi takrat vržem orodje iz rok in sem za kakšno uro vodiš po gradu. Razmišljam, kako to v prihodnje urediti, že zaradi varnosti. Do pomladi bi radi uredili tudi sanitarije. Nekaj moram urediti, kamor bo obiskovalec lahko sedel in kaj o gradu izvedel. S sinom imava že malo nastavljeno eno multimedijsko zgodbo, da ne greš opeharjen z gradu. Dediščino lahko ohraniš le, če ji daš vsebino. Sicer je vse skupaj nesmiselno, saj vsak obnovljen prostor prinaša strošek. Vesel sem, da bo drugo leto ministrstvo vendarle dalo še nekaj denarja za interventne ukrepe naprej. Obenem se pripravljam na razpise, s katerimi bi prišli do evropskega denarja. Težava je namreč v tem, da je pri nas zasebna lastnina na pol stigmatizirana, kot da je to nekaj slabega. Veliko govorimo o javno-zasebnem partnerstvu, ko pa v postelji pridemo do posla, da bi imeli otroke, pa zbežimo. Takrat je, kot da je zasebna lastnina kužna.«

Ponavadi se lokalne oblasti lastništva kulturnih spomenikov celo otepajo, tudi država, ki je na primer nazadnje prodala graščino Socka. V sosednji občini Dobrna pa imamo drug primer – Vila Ružička, ki v zasebnih rokah vene.

„Osnovna težava je v tem, da smo premalo povezani, da smo preprosto egoisti. Mislimo, da smo edini na tem svetu, ne zavedamo se, da smo stopili v nekaj, pa naj bo v družinsko ali lokalno premoženje. Ni nam vse dano in vse dopuščeno! Ko zajadramo v vulgarni, brutalni egoizem, ne vidimo več stvari okoli nas, ki so dragocene, ne vidimo več ljudi okoli sebe. Veliko je lepih spomenikov, s katerimi se 'mučka'. Nenazadnje tudi s celjskim knežjim dvorcem, ki je edinstven, mi pa iz njega ne znamo narediti evropske zgodbe.

Bistvo vsake prodaje gradov bi moralo biti le v tem, da se spomenik ohrani. Če bi država imela jasen koncept, bi gradove prodala za en evro, a z vnaprej sankcionirano zavezo, kakšen mora biti. Nenazadnje je tudi po zakonu tako, da smo k ohranjanju dediščine zavezani vsi, tako država, lokalna skupnost kot lastnik, a se to zakonodajo ignorira. Težava je v interpretaciji zakona - nihče ni sankcioniran, če svojega dela ne opravi. Sam bom na primer vesel, če bo občina v svoje razvojne načrte dala oporo za razvoj gradu Lindek. Tako bi razvalina postala varna in bo, če bo dobro spromovirana, privabila dovolj ljudi.“

 

Rozmari Petek





0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Vojnik!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Ogledalo
Številka: 112
Izšla: 22.09.2016
Poglej Pdf

Bodite prvi pri oddaji mnenja.