25. maj 2017 ob 19.30
Velika dvorana SNG Maribor
Gostovanje Baleta Narodnega gledališča Brno
BLACK AND WHITE
Labodje jezero za 21. stoletje
Produkcija Narodno gledališče Brno
(Národní divadlo Brno)
Glasba Peter Iljič Čajkovski
Koreografija in režija Mário Radačovský
Scenografija Marek Hollý
Kostumografija Patricia Barker
Projekcije Michael Auer
Praizvedba: 4. maj 2012, Grand Rapids Ballet, Michigan (ZDA)
Premiera na Češkem: 20. marec 2015, Gledališče Mahen
Spomladi 2012 je koreograf in umetniški direktor Baleta Narodnega gledališča Brno, Mário Radačovský, ustvaril koreografsko noviteto, ki jo je poimenoval Black and White (Črno in belo). Njegova plesna kreacija, ki jo je pripravil za michiganski Grand Rapids Ballet, se uvršča med prave koreografske uspešnice, ki so bile uprizorjene tako v Evropi kot Ameriki.
Black and White (Belo in črno)
Ideja, da bi nekdo ponovno ustvaril ali predelal klasični balet, kakršno je denimo Labodje jezero, v sodobno plesno formo, je za mnoge težko sprejemljiva ali celo nezamisljivo dejanje. Tako se na prvi pogled zdi malce kontroverzno, celo drzno, za nekatere pa popolnoma blasfemično, da si je koreograf Mário Radačovský upal spreminjati najsvetlejši dragulj klasičnega baletnega repertoarja. Toda zakaj ne?
Black and White je v svojem bistvu pravzaprav sodobna adaptacija te »paradnega konja sredi baletne konjenice«, Labodjega jezera, ki velja ob boku repertoarnih uspešnic številnih mednarodnih gledališč, kot so Giselle, Hrestač in Trnuljčica, brez dvoma za enega najpogosteje izvajanih in občudovanih baletov po svetu. Različica v koreografiji Radačovskega, ki je doživela izjemen uspeh v ZDA, pa se od klasičnega fantazijsko-pravljičnega izvirnika razlikuje predvsem v tem, da upodablja in reflektira sodobni svet. Koreografska postavitev si prizadeva, da bi prvenstveno mlajšim generacijam gledalcev razkrila nekoliko drugačen pogled oziroma življenjsko perspektivo, ki kljubuje vsem tradicijam, s tem pa v vizualnem smislu transformira izvirno Labodje jezero. Znano je, da se v klasični postavitvi zgodba baleta osredotoča na figuro balerine, ki tudi sicer dominira v predstavi, še posebej v dualni razprtosti med kontrastnima vlogama bele in črne labodje princese, Odette in Odile. Kakorkoli že, v tej postavitvi je pripovedni tok sklenjen okrog Princa Siegfrieda, ki prestaja težko življenjsko obdobje, saj se spopada s težko kronično boleznijo (rakom). Včasih zadošča le sekunda, pa se življenje obrne v popolnoma drugo smer. Je bela barva zares barva nedolžnosti, ali pa je nemara še bolj nevarna in smrtonosna kot črna? Nekatere kulture smatrajo črno barvo v primerjavi z belo za veliko bolj predvidljivo. Vse je odvisno od tega, kako gledamo na neko stvari: hočeš nočeš doživljamo vse primarno skozi optiko belega in črnega, in prav črnina nas paradoksalno lahko spodbudi k temu, da se bolj zavedamo naše (življenjske) poti …
Črno ali belo?
Protagonistovo zgodbo je navdihnila koreografova osebna življenjska izkušnja, o kateri je Radačovský povedal naslednje: »Izkušnja, ki me je zaznamovala, je bilo moje dolgotrajno bivanje v bolnišnici na Nizozemskem, kjer so mi najprej postavili diagnozo za raka, nato pa so me tam še zdravili. Iz svoje sobe sem imel direktni pogled na jezerce ob temeljih bolnišnice, na katerem so plavali labodi. Takrat sem se začenjal zavedati, kako relativna in izmuzljiva je naša svoboda in kako se je moja realnost takrat neprimerljivo razlikovala od popolne svobode in lepote labodov. To je bil obenem tudi trenutek, ko sem spoznal, da želim ustvariti svojo lastno različico Labodjega jezera. Včasih je dovolj le trenutek, le delček sekunde in ena slaba novica, ki ti za vedno spremeni življenje. Siegfried tako išče samega sebe v lepoti in pravičnosti ter v skorajda popolnem bitju, kakršno je labod. Prav tako kot Princ iz klasičnega baleta se tudi v tej koreografski stvaritvi sooči z izbiro: bo prevladalo belo ali črno?
Glasba, koreografija, kostumi
V glasbenem smislu se koreografija opira na partituro Čajkovskega, ki je le na nekaterih mestih reducirana, še posebej na začetkih prvega in tretjega dejanja, medtem ko je glasbeni zapis iz drugega in četrtega dejanja ostal praktično neokrnjen. Scenografija in kostumografija se zlivata s plesnim izrazom; scenografska zasnova Mareka Hollýja je v osnovi zelo preprosta in uporablja ogledala in subtilno neonsko osvetljavo.
Koreograf je s ciljem večje plesne izraznosti opustil plesanje v baletnih čevljih oziroma v tehniki en pointe (na konicah prstov), ki lahko v kontekstu sodobnejših plesnih prvin učinkuje preveč omejujoče ter enodimenzionalno v smislu estetike fizisa in gibanja kot takega. Kostumi Patricie Barker so prav tako enostavni, usmerjeni k funkcionalnosti in v estetskem smislu podčrtujejo plesni slog.
Mário Radačovský, koreograf
Po končanem študiju in diplomi na Plesnem konservatoriju Eve Jaczove v Bratislavi se je pridružil ansamblu Slovaškega nacionalnega baleta leta 1989. V razmeroma kratkem času je postal baletni solist. Leta 1992 ga je Jiři Kylián povabil, naj se pridruži ansamblu Nizozemskega plesnega gledališča (NDT) v Haagu, toda pred tem je sprejel šestmesečni angažma baletnega solista v Narodnem gledališču v Brnu. V času plesanja v NDT je sodeloval s svetovno priznanimi koreografi, kot so (že omenjeni) Jiři Kylián, Mats Ek, Nacho Duato, Ohad Naharin, William Forsythe, Édouard Lock in številni drugi. To »zlato odobje« v Nizozemskem plesnem gledališču s svojo enkratno kreativno in umetniško atmosfero je pustilo na Radačovskem neizbrisljiv pečat, ki je kasneje prebudil njegov željo in talent za koreografiranje. Leta 1999 je sprejel nov angažma in tako postal prvak Velikega kanadskega baleta (Les Grand Ballets Canadiens) v Montrealu. Že naslednje leto se je vrnil v Balet Slovaškega narodnega gledališča kot gostujoči solist, kjer je postal tudi umetniški direktor od leta 2006 do 2010. V tem času je prav tako ustanovil Balet Bratislava, ki ga je vodil med letoma 2011 in 2013. Od sezone 2013/2014 je umetniški direktor Baleta Narodnega gledališča Brno. Trenutno nadaljuje študij koreografije na Glasbeni in baletni fakulteti na Akademiji za uprizoritveno umetnost (HAMU) v Pragi, kjer je že diplomiral leta 2015. Kot plesalec se redno udeležuje številnih mednarodnih gala baletnih prireditev, kot so Gala des étoiles v Montrealu (2000–2006), Gala Stars v Torontu (2003), World Stars Gala v Budimpešti (2005 in 2007) ter Gala Meeting v Pragi (2003–2006). Kot solist je nastopil z mnogimi vodilnimi baletnimi ansambli, med drugim s Kraljevim baletom iz Winnipega (2005), z Baletom Britanske Kolumbije (2004 in 2006), Nacionalnim baletom Kanade (2005), ansamblom Jacob's Pillow (2007). Njegov koreografski debi The Letter je nastal leta 2002 za Les Grands Ballets Canadiens v Montrealu, temu pa je sledilo še več stvaritev, kot sta denimo Inspiration (2002) in Train Station (2004). Po vrnitvi v Balet Slovaškega narodnega gledališča je ustvaril koreografije Change (2005), Meeting with a Swan (2007), Warhol (2007), 68 (2008) in Everest (2009). Za Balet Bratislava je pripravil produkcije Monos (2012), Queen (2013) in muzikal Mata Hari (2013). Veliko svojih koreografskih podvigov je Radačovský uresničil tudi zunaj Slovaške, predvsem v Kanadi, ZDA, na Češkem, v Braziliji, Romuniji in Latviji.
Odlomki iz kritik v ameriškem tisku
»Pravljica Radačovskega je nedvomno ustvarjena za 21. stoletje s popolnoma ujemajočim plesnim besednjakom.«
»Nova koreografija Mária Radačovskega je zapeljiva, očarljiva in nepozabno skrivnostna …«
»Koreografija Black and White v izvedbi Grand Rapids Baleta je umetniški dosežek najvišjega ranga.«
Fotografije najdete v spletnem medijskem središči
http://www.sng-mb.si/sporocila-za-javnost/black-and-white_press/
Alan Kavčič
Odnosi z javnostmi
Slovensko narodno gledališče Maribor
Slovenska ulica 27
SI-2000 Maribor
