Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sreda, 07.12.2016

delno oblačno
Ponoči bo pretežno jasno, po nekaterih nižinah bo nastala megla. Na Primorskem bo začela pihati šibka burja. Najnižje jutranje temperature bodo od -8 do -3, ob morju ter v krajih z burjo okoli 3 stopinje C.
-5°C | 4°C
četrtek, 08.12.2016
-6°C | 10°C
petek, 09.12.2016
-6°C | 13°C
sobota, 10.12.2016
-9°C | 11°C
nedelja, 11.12.2016
-5°C | 8°C
Opozorila
Torek, 6.12.2016 ob 16h
Dodatnega opozorila ni.
-5°C
4°C
delno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Kultura

Anton Martin Slomšek – nekoč za danes


KULTURA

| |
15.01.2013      10:07
A A

Anton Martin Slomšek – nekoč za danes


»Anton Martin Slomšek – prvi mariborski škof, narodni buditelj, vzgojitelj, pisec« – so besede, napisane na Slomškovem spomeniku pred mariborsko Stolnico. Poleg omenjenega je čutil versko, vzgojno, kulturno, narodnostno in teološko-pastoralno poslanstvo. S svojimi idejami je močno posegel v zgodovino slovenskega naroda. Z njim je prebujajoči se slovenski narod dobil človeka, ki naj bi priboril tisto, kar je bilo zamujeno pred tisoč leti. Slovenski narod je dobil škofa, ki je vse življenje žrtvoval le za dobrobit svojega naroda. S svojim večletnim prerodnim delovanjem je Slomšek postavil trdne temelje za slovensko neodvisnost, zato je bil in je še danes zelo spoštovana osebnost.


Piše: mag. Nataša Koražija
Piše: mag. Nataša Koražija
Deli:

Slomškova življenjska pot

 

Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi Marku in Mariji, rojeni Zorko. Bili so precej premožni, saj so imeli za takratne čase v lasti precej veliko kmetijo, oče pa se je ukvarjal tudi z usnjarstvom.

 

Slomšek je že kot otrok kazal izredno zanimanje za knjigo. Povsod jo je nosil s seboj, tudi na njivo. Takrat je na Ponikvi kaplanoval Jakob Prašnikar, ki je za vaško mladino ustanovil zasilno šolo, obiskoval jo je tudi Tonček, kakor so Slomška takrat klicali. Prašnikar je hitro odkril njegovo bistrost, zato je predlagal, da šolanje nadaljuje. Ker pa ga je oče namenil za gospodarja, se s predlogom ni strinjal, vendar je na prigovarjanje kaplana in matere naposled popustil, tako da je šolanje nadaljeval v Celju. Kot trinajstletni deček se je vključil v tretji razred klasične normalke, jeseni pa je šolanje nadaljeval v prvem razredu gimnazije. Kljub temu da mu je nemščina povzročala težave, se je odločil šolanje nadaljevati.

 

Pri petnajstih mu je umrla mama, na katero je bil zelo navezan. Njena smrt je zanj pomenila veliko izgubo. Izgledalo je, da je s tem konec njegovega šolanja, vendar je mati pred smrtjo prosila kaplana Prašnikarja, naj se zanj zavzame in ga podpira. Tako se je Slomšek  po materini smrti še bolj posvetil učenju in si leta 1819 v šestem gimnazijskem razredu prislužil prvo odliko.

 

Ker takratna celjska gimnazija ni imela dveh letnikov liceja, kot sta se takrat imenovala zadnja  dva letnika modroslovja med gimnazijo in univerzo, je moral Slomšek v Ljubljano. Tam je bil sošolec Franceta Prešerna.  Leta 1821 je vstopil v bogoslovje in bil že po treh letih, torej 1824, posvečen za duhovnika. Novo mašo je bral pri njegovem prvem učitelju Prašnikarju, ki je bil takrat župnik v Olimju pri Podčetrtku.

 

Po novi maši je Slomška čakalo še eno leto bogoslovja, nato (1825) pa je bil postavljen za kaplana pri Sv. Lovrencu na Bizeljskem. Tam nikakor ni našel skupnega jezika z župnikom, in čeprav so ga ljudje vzljubili, je zaprosil za premestitev. Po dveh letih je bil premeščen v Novo Cerkev. Tam je bilo drugače kot na Bizeljskem. Počutil se je kot doma in v starem župniku je našel odličnega sogovornika. Poleg tega je bil srečen sredi ljudstva, kateremu se je priljubil še bolj kot v prvi župniji. Začutil je, da ga potrebujejo. Vse življenje je želel ostati preprost kaplan, a ga je takratni škof Ignac Zimmerman želel imeti v svoji bližini. Predlagal mu je, naj nadaljuje študij na Dunaju, vendar ga je Slomšek zavrnil in se odločil nadaljevati začrtano pot.

 

Ko je bil kaplan na Bizeljskem in kasneje v Novi Cerkvi, se je odlikoval predvsem kot pridigar, ki ni govoril zapleteno, pač pa razumljivo tudi preprostemu kmečkemu človeku. Že v tem času je imel izoblikovan pogled na nacionalno vprašanje, kar je nakazal s svojo znamenito pridigo Dolžnost svoj jezik spoštovati. Čas dela v Novi Cerkvi se je iztekel in že so ga čakale nove naloge.

 

Leta 1829 ga je škof Zimmerman imenoval za duhovnega vodjo v celovški bogoslovnici, kjer je postal vzgojitelj mladim duhovnikom in tam ostal celih devet let.

 

Med šolskimi počitnicami je Slomšek veliko potoval in v glavnem prepešačil vso našo deželo. Seznanjal se je s slovensko zgodovino in obiskoval znamenite ljudi, ki so delovali na narodnem, kulturnem in verskem področju.

 

Po devetih letih službovanja si je Slomšek zaželel spet zaživeti med preprostim ljudstvom. Ker je bila župnija Vuzenica brez župnika, je leta 1838 zaprosil zanjo in tam postal nadžupnik in dekan. Župnija je bil v precejšnjem razsulu, zato se je lotil korenite prenove župnišča. Prav tako kot že leta pred tem se je skrbno pripravljal na pridige, ki so bile domišljene, jasne in izražene v lepem jeziku. Oskrboval je bolnike in pomagal revežem, veliko svojih moči pa je namenjal mladim, predvsem njihovi vzgoji in šolanju. Spet je zaživel življenje, kakršnega je ljubil – med navadnimi smrtniki.

 

(se nadaljuje)

 

 





0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Vojnik!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Ogledalo
Številka: 112
Izšla: 22.09.2016
Poglej Pdf

Bodite prvi pri oddaji mnenja.