Logo MojaObčina.si
DANES
13°C
7°C
JUTRI
19°C
6°C
Oceni objavo

Župan, ki ne pozna brezdelja

Iz samostana v banko, iz banke na občino, iz občine – nikamor! Dolgoletni župan Benedikt Podergajs še kot upokojenec »na polno« dela in živi za kraj, v katerem je celo življenje živel.
V letih, odkar izhaja občinsko glasilo, smo predstavili že marsikaterega znanega občana in nagrajenca občine. Vedno je imel svojo besedo v glasilu tudi dolgoletni župan, vendar ta nikoli ni bila namenjena njemu, temveč občanom. Za izkaznico »župan osebno« nikoli ni bilo ne primernega časa, ne prostora, ne moralne osnove. Tokrat, po dobrem letu, odkar ne sliši več na ime »župan«, predstavljamo Benedikta Podergajsa kot letošnjega prejemnika zlatega grba.

Sedaj, ko je uradno upokojenec, ga je še težje ujeti, kot ga je bilo prej. Na dan končno usklajenega termina je opravil že kup obveznosti (nekaj kot svetnik, nekaj kot predsednik Gasilske zveze Dobrna–Vojnik), čakala ga je še ura verouka, usklajevalni sestanek za letošnjo novost Božični Vojnik, še delo v enem odboru in snemanje oddaje zaradi praznika planinskega društva se je obetalo, na koncu pa še vaje moškega pevskega zbora.


Za začetek se ustaviva pri tistem najnovejšem – projektu Božični Vojnik. Kaj to pravzaprav bo in kakšno vlogo imate pri tem?

»Na kratko, dal sem idejo, zdaj pa sem zraven 'namočen', če se malce pošalim. Gre za velik projekt, gotovo enega največjih, zato je treba pomagati organizatorju Turističnemu društvu Vojnik. Ideja je nastala spontano. Razmišljal sem, kako dati poudarek lučkam, ki so v eni ulici krasno svetile. V drugi državi sem videl kičasto okrašeno domačijo z milijonom in pol lučkami ter razmišljal, kako bi to nadgradili. Turistično društvo je idejo sprejelo in začelo delati.«


In kako bo videti Božični Vojnik?

»Škoflekovo in Preložnikovo ulico ter vse, kar se dotika cerkve, tudi oba parka ob cerkvi, bomo napolnili z jaslicami, ki jih bodo naredila društva in posamezniki na dvoriščih. Vključili bomo šole, vrtca, društva iz drugih krajev občine in od drugje. Poleg jaslic na dvoriščih pripravljamo tudi razstavo jaslic v novem Domu sv. Jerneja. Obenem bodo vsak konec tedna prireditve, vmes tudi otroške delavnice. In še, svetila bodo pri nas enobarvna, bela, da ne bodo ulice preveč kičaste.«


V zadnjem času ste bili precej zasedeni tudi z ustanavljanjem katoliškega društva, menda celo prvega v Sloveniji.

»Tako je videti. Cerkvene skupine, dva zbora, skupine za delo z mladimi, starejšimi bomo poskušali združiti pod eno streho. Pripravljali bomo predavanja, dogodke, prireditve. Za Božični Vojnik bo ta dvorana od 18. decembra do 3. januarja že povsem zasedena.«


Imate ob vsem tem (no, vsega še niti naštela nisva, kot denimo gasilske zveze, Rdečega križa, cerkvenega zbora) sploh kaj časa za »tradicionalna« upokojenska dela, kot je denimo varovanje vnučka?

»Torki so namenjeni temu, pa še kdaj se kakšna ura najde. Drugače pa imam res precej obveznosti. Zelo me zaposlujejo planinski krožki po šolah, ki sem jih začel koordinirati. Vodim in zagotavljam vodnike, pomagam pri načrtovanju izletov za šolo v Socki, Novi Cerkvi (ta šola je praktično cela 'planinska'), Frankolovem, v Vrtcu Danielov levček. Le matična šola samostojno vodi planinski krožek, pa še za te bi si želeli, da bi se priključili planincem. Mladim planincem želimo pokazati dvoje; prvič, da zmorejo. Otroci ne vedo, da lahko hodijo, kar je zastrašujoče. Druga stvar je, da jim pokažemo lep del narave. Otroci so neverjetno dovzetni za te stvari.«


Tudi verouk učite?

»To je pa kar huda izkušnja. Včasih sem bil, pošteno povedan, jezen na učitelje, ker sem jih ob pol enih popoldne že srečal, ko gredo iz šole, jaz pa sem denimo takrat šele prišel iz Ljubljane in sem šel spet delat na občino. Zdaj, ko sem začel učiti verouk, sem jih začel spoštovati. Vsa čast, da do pol enih sploh zdržijo. Otroci so se spremenili. V mojih časih otroci pri verouku skoraj pisnili nismo, zdaj pa … Najprej malo zamudijo, potem te čaka umiritev, ker pridejo izmučeni, lačni, žejni, nervozni, povsem raztreščeni. Poskušaš jih umiriti na vse načine, da so sploh sposobni slediti. Drugo leto mi je pri tem že malce lažje. Prej sem mislil, da sem avtoriteta, a sem figo. Preden te začnejo sprejemati kot človeka, je dolga pot.«


Ste si kdaj, ko ste še sami hodili k verouku in v šolo, predstavljali, da boste nekoč župan?

»Nisem. Sam sem bil celo rahlo proti samostojni občini. V tem nisem videl smisla, ker sem premalo poznal stvari. Zato sem bil skeptičen do nove občine. Ob volitvah za župana in občinske svete je tekel samoiniciativni referendum, na njem sem glasoval proti občini. Na drugi listi sem bil pa izvoljen za župana. Potem smo se vrgli v delo, da se je kar kadilo. Kje vse sem iskal informacije, da sem sploh lahko sestavil proračun … Dobesedno nisem imel pojma!«


Kaj ste pa hoteli postati, ko ste bili še otrok?

»Želel sem postati duhovnik in sem na tem tudi delal. Ampak rodilo se je pač to, kar se je.«


Kakšen je bil ta preskok?

»Težak. To mi je gotovo pustilo posledice.«


Koliko časa ste vztrajali?

»Bil sem pri salezijancih. Naredil sem noviciat, kar pomeni pripravo na redovniški poklic, in bil prepričan, da bom tam ostal. Kasneje sem imel določene zdravstvene težave, ker nekatere stvari verjetno niso šle z mojo naravo. Ugotovil sem, da bo treba nekaj spremeniti. Z začasnimi redovnimi zaobljubami (te so mi šteli v pokojninsko dobo) sem imel že tri, štiri leta. Bil sem pred večnimi zaobljubami, potem poti nazaj ne bi bilo več.«


Od kod pa potem iz samostana v banko?

»Vem, popolnoma nasprotno, a ponudila se je možnost zaposlitve. Začel sem kot 'čistilka', to je pri stanovanjskih kreditih, potem sem počasi študiral in lezel do vodje mestne hranilnice. Banka je bila posebna izkušnja in podlaga za občino, predvsem kar se tiče financ in dela z ljudmi. Na koncu sem bil vodja največje bančne enote Banke Celje, v kateri je bilo čez 40 zaposlenih.«


Kako so vas pa sploh prepričali, da ste kandidirali za župana?

»Težko, ker sem imel solidno delovno mesto in sem tudi že boljše zaslužil in nisem niti vedel, kaj me čaka. Prvo zmago smo sicer zelo slavili (smo sicer vsako), ampak že naslednji dan je bil popolni sončni mrk, popolni. Dobil sem svinčnik in listo svetnikov, to je vse. Ničesar nisem vedel. Delal sem v krajevni skupnosti, a ne na vrhu, da bi vse te stvari poznal. Prav tako nismo imeli prostora. Prvi dve leti je bilo zelo hudo, potem je bilo vedno lažje. Ugotovil sem predvsem, kakšen je način pridobivanja denarja.«


Včasih ste rekli, da je treba veliko v Ljubljano hoditi. Po možnosti s kakšno klobaso v torbi.

»Točno, za tisti človeški odnos. Prišel sem k tajnici ministra, pa ta ni vedela, kje je Vojnik v Sloveniji, da sploh obstaja. Potem veste, kako se je bilo težko pogovarjati. Hvala bogu, vsaj ministri so vedeli, kje je Vojnik. Marsikaj smo doživeli. Za protipoplavni projekt, ki se sedaj zaključuje, je bilo treba pet let hoditi v Ljubljano in gojiti dobre odnose, da so mi sploh povedali za projekt. Če bi se malce bolj neslano nosili, bi Vojnik iz tega projekta izpadel. Tako je nas stal 100 tisoč evrov, vse drugo je financirala država. Pa gre za več kot pet milijonov evrov vreden projekt. Na tak način smo funkcionirali, da smo iskali, iskali in prosili, pa se je izplačalo.«


Kaj bi v vseh teh letih najbolj poudarili? Kateri projekt ste si še posebej zapomnili?

»Zelo težak je bil projekt šole Frankolovo. Zanjo smo imeli denar, a se z ljudmi pod ministrom nismo mogli dogovoriti za stvari, ki so nam bile nelogične, pa še dražje so bile. Potem sem se neki večer napovedal ministru Slavku Gabru. Po petih minutah je obljubil, da bo zadeva naslednji dan urejena. Res je bilo tako. To je za nas pomenilo velike prihranke. Projekt, ki sem ga bil najbolj vesel, pa so prej omenjeni protipoplavni ukrepi.«


Bi zdaj, ko na stvari gledate že z določene časovne razdalje, kaj spremenili? Bi se pri kateri zadevi drugače odločili?

»Mislim, da ne, da ni bilo nobenega 'kiksa'. Če sem pošten, bi raje 'prišparal' pri kakšnem svetniku, da bi namesto ravne strehe kakšno normalno naredili. Danes namreč vidim, da ravne strehe za naše mokre kraje niso. Žal mi je le, da takrat, ko smo sprejemali odločitve, nisem bolj vztrajal, vendar smo delali toliko stvari in smo imeli tako slabo stanje šol, da je bilo treba res vsak evro in tolar uporabiti, da smo to stanje spremenili.«


Običajno ste grbe sami podeljevali zaslužnim občanom, zdaj ste ga dobili vi. Kakšen je občutek?

»To je bil eden težjih trenutkov v mojem življenju, a lep. Prej sem zahteval, da so slike teh zaslužnih ljudi v sejni sobi, zdaj me moti. Zahteval sem, da je bila prireditev vedno lepa, da je bila posvečena ljudem, zdaj sem želel biti bolj skromen. Nisem bil, a tako bi bilo bolje.«


Bilo pa vam je gotovo lepo, ko so vas vsi tako presenetili? Še župani sosednjih občin (bolj ali manj sosednjih) so, poleg predsednika države Boruta Pahorja, prišli.

»To pa zagotovo, lepo mi je bilo. Prej predsednika države nikoli nismo mogli dobiti v Vojnik, zato spoštovanje novemu županu, da mu je to uspelo. Ob vsem tem moram res reči, iskrena hvala za vse.«

 

Rozmari Petek

Foto: Matjaž Jambriško, osebni arhiv

Oglejte si tudi