Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sobota, 10.12.2016

jasno
Ponoči bo pretežno jasno, ob morju bo lahko občasno nizka oblačnost, po nižinah v notranjosti bo nastala megla. Najnižje jutranje temperature bodo od -7 do -2, ob morju in v višjih legah od 2 do 7 stopinj.
-6°C | 11°C
nedelja, 11.12.2016
-6°C | 8°C
ponedeljek, 12.12.2016
-2°C | 10°C
torek, 13.12.2016
-2°C | 4°C
sreda, 14.12.2016
-4°C | 7°C
Opozorila
Petek, 9.12.2016 ob 18h
Dodatnega opozorila ni.
-6°C
11°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

Srebrni vojniški grb


INTERVJU

| |
28.03.2012      6:31
A A

Srebrni vojniški grb


V sanjah se ni videl na čelu doma upokojencev. Ni Vojničan, čeprav v Vojniku preživi več časa kot kakšen »avtohtonec«. Ni družboslovec, čeprav zna prisluhniti socialnim stiskam ljudem in jim pomagati. Ni kulturnik, pa vendar vrata na široko odpira ljubiteljski kulturi. Direktor Špesovega doma upokojencev Dragan Žohar je Celjan, gradbenik s strojno izobrazbo, ki je pred več kot desetimi leti povsem po naključju »zagreznil« v naši občini. Lani, dve leti pred deseto obletnico obratovanja Špesovega doma, se mu je občina oddolžila s podelitvijo srebrnega grba.


Deli:

Prvo logično vprašanje. Kako ste kot gradbinec, ki je delal predvsem v tujini, sploh našli Vojnik? Kako ste »padli« v zgodbo gradnje doma upokojencev?

»Jaz župana takrat niti nisem poznal. V celem Vojniku nisem poznal nikogar. Edina zveza z Vojnikom je bila, da sem se, tako kot mnogi stari Celjani, včasih norčeval na račun bolnišnice (Wimbledona). Celo zgodbo je zakrivil moj pokojni sosed Boris Pikl, ki je župana poznal še iz časov, ko je bil ta zaposlen v banki.

Borisa sem enkrat povabil, naj gre z mano v Rusijo. Ko je videl tempo dela, me je vprašal, koliko časa mislim, da bom to še zdržal. Mi smo namreč takrat gradili bolj zahtevni objekt, zato sem mu že vnaprej povedal, da čez dan ne bom imel časa zanj. Opazoval me je in dobil vtis, da človek tega ne more vzdržati dlje časa. Pa je rekel, zakaj pa ne bi tega počel doma. Ampak, takrat, ko smo iz propadle Kovinotehne šli vsak po svoje, sem imel v sebi neki strah, da bom doma s strani domače oblasti omejevan. Ravno zato sem ustanovil podjetje v Avstriji. Mimogrede, strah je bil neupravičen. Nisem računal, da bi imel doma realne možnosti za samostojen podjetniški nastop. Rekel sem mu, da se ne bom nikomur prilizoval zato, da mi bo dal kak posel. 'Saj ti ni treba,' je odgovoril in pojasnil, da ima prijatelja, ki ne najde pravih ljudi, da bi se lotili enega projekta. 'Saj te nič ne stane, če poskusiš. Boš videl, je fajn možakar, pošten.' No, tako sem prišel v to zgodbo.«

 

Koliko let pa ste bili v Rusiji?

»Kakšnih 20 let. Zdaj tam nič več ne delam.«

 

Pa bi še?

»Bi, če bi se pokazala kakšna zanimiva priložnost. A stvari ne pridejo same domov. Moraš se angažirati, moraš biti tam, prisoten. Z ženo sva izračunala, da sem bil letno 150 dni na večdnevnih poteh. Ko smo se tukaj angažirali, v Rusiji v enem letu nismo pridobili niti enega posla.«

 

Ste si kdaj predstavljali, da boste kdaj vodili dom upokojencev?

»V sanjah ne. Ker občina sama ni izpolnila pogojev donatorja, sem se v zgodbo vključil kot gradbinec. (Mimogrede, v gradbeništvu je veliko strojnikov. Smo bolj natančni, mi merimo v milimetrih, gradbeniki pa v centimetrih.) Cilj je bil, da izpeljemo naložbo in stvar zgradimo, potem pa sem pričakoval, da se bo našel nekdo, ki mu bomo to predali, se ustrezno poplačali in se umaknili. Tako pa smo, tudi zaradi nepoznavanja specifike dejavnosti, vedno bolj lezli v dejavnost samo. Ko so se pokazale njene neprijetne značilnosti, je bilo že prepozno. Takrat ni bilo več mogoče dati rep med noge in pobegniti.«

 

Nekako pobeg niti ni v vašem značaju, se mi zdi.

»Tudi to. Obenem bi me umik takrat tudi drago stal. Pač, ni se dalo, zato smo morali začeti plavati. To počnemo še danes.«

 

Plavate in »skačete« v vodo. V mislim imam vašo nadstandardno storitev – dializni center.

»To je res neka posebnost v slovenskem prostoru. Bivanja in dialize pod eno streho, razen bolnišnic, ne nudi nihče. Za starostnike je to velika prednost, saj jim je, če bivajo v domu, večkrat na teden prihranjen neprijeten transport na dializo in nazaj. Ta simbioza je prednost. Je pa res tudi, da število bolnikov raste počasi.«

 

V Vojniku ste želeli izpeljati še eno zgodbo – naseliti Štolnarjev hrib.

»Etapni cilj je dosežen. Štolnarjev hrib je razparceliran, vse parcele so opremljene z vsemi gradbenimi priključki, javna razsvetljava čaka le na vključitev stikala (vendar bi zdaj osvetljevala prazen hrib). Ker je položaj v gradbeništvu omejil interes za gradnjo, prodaja ni stekla. Trenutno je niti ne poskušamo pospeševati. Nanjo gledam kot na neko naložbo, ki bi se lahko obrestovala v več smereh. Ena od teh je zgodba o energetsko varčnem kompleksu individualnih hiš. Drugi del je povezan z domom, ki je tudi lastnik parcel. S tem bi se namreč odprli možnosti, da bi v nekih boljših razmerah širili dejavnost doma v nekih višjih nivojih bivanja, s servisom in pomočjo na domu. To je malo povezano s tem, da smo pred leti na poziv občine začeli razmišljati, da bi dejavnost razširili tudi s pomočjo na domu. Najbrž bo nekoč do tega tudi prišlo. Logično je, da bi domovi v svoji bližnji okolici prevzeli tudi to dejavnost. Potni čas od stranke do stranke je jalov, ni v korist nobenemu. A trenutno je obseg uporabnikov premajhen, cena bi bila zato previsoka.«

 

Koliko hiš bi lahko tam zgradili?

»Naših parcel je 24, cel zazidljiv predel pa ima, mislim da 50 gradbenih parcel. Po zadnjih informacijah naj bi se tam gradnja že začela, kar pomeni, da se bo interes morda vrnil. A glede na trenutni položaj ni za pričakovati, da bi se karkoli na hitro spremenilo.«

 

Smo v času, ko je gradbeništvo močno na udaru. Na udaru pa je pravzaprav tudi sociala. Večkrat ste že izpostavili, da so ljudje prisiljeni zapuščati domove upokojencev, ker z doplačili ne želijo obremenjevati svojcev, ali pa svojci njihovo pokojnino potrebujejo za preživetje. Katera panoga je torej hujša?

»Vsaj v tem položaju so pri nas težave gotovo lažje obvladljive kot so pa v gradbeništvu. Vendar pa, v gradbeništvu nimaš toliko opravka z ljudmi, delež objektivnega dela je neprimerno večji. Tukaj pa je povsod človek. Nič ni objektivnega, za nič ne moreš biti prepričan, da bo vsem ustrezalo. Kar je nekomu všeč, morda drugemu pomeni poseganje v njegovo svobodo. Potem si dopovedujemo, da tukaj bivanje mora biti drugačno, saj imaš vendar 170 sostanovalcev. V večji skupini se nekatere stvari morajo regulirati, to pomeni, da se morajo prilagajati drug drugemu. Nekateri to težko sprejmejo. Sploh je boleče za ljudi, ki so okuženi s popularnimi bolnišničnimi okužbami. Po eni strani je doktrina jasna, stiki z drugimi morajo biti omejeni, razkuževanje njegovih predmetov je obvezno, ipd. Po drugi strani pa je tak človek stigmatiziran, kar je gotovo v nasprotju s človekoljubnim načinom dela. Kje zdaj najti pravo pot, da se okužbe ne bodo širile? Doma okužba lahko popolnoma izzveni in strogi ukrepi niso nujni. V domu pa so ljudje, ki imajo načet imunski sistem ter so zato bolj dovzetni za okužbe. Naš odnos do teh zadev mora biti drugačen. Če zato takšnemu priporočimo omejitev gibanja, se lahko počuti prizadetega. Upravičeno, vendar … Skratka, problemi so tudi tukaj, a niso nerešljivi. Mi smo srečni, ker je cel kup stvari, ki so odvisne samo od nas. Če si odvisen od zunanjih okoliščin, si revež. Mi pa si lahko življenje sami zelo otežimo ali pa ga sami spremenimo na bolje.«

 

Na bolje, bi rekla, se je s tem, ko ste doma, spremenilo tudi vaši družini. Z ženo sta zdaj tudi v službi skupaj. Bi dejavnost pritegnila tudi druge člane družine?

»Sin nabira izkušnje drugje in obenem končuje študij. Z ženo sva menila, da mu brez tega, da si znanje in izkušnje nabira v drugih okoljih, ne bi naredila usluge. Hčerka pa je zadnji letnik prava, zato še ni čas, da bi o tem razmišljala. Pa saj midva še nisva toliko stara (smeh).

 

Seveda ne. Namigovala sem na to, da bi morda Vojnik lahko »okužil« vse Žoharjeve in jih počasi preselil sem. Gradbene parcele imate ...

»Res ni veliko manjkalo, da bi prišla sem. V tem okolju se dobro počutim, nimam nobenih slabih spominov. Rada sva tukaj, zato sva razmišljala, da bi si tukaj naredila hišo za stara leta. A bila je bolj hipotetična možnost.«

 

Zakaj le hipotetična?

»Zato, ker nama je tudi tam, kjer zdaj živiva, lepo. Sem pa gotovo bolj Vojničan kot marsikdo drug. Tukaj preživiva več časa kot ga prespiva doma. Lepo mi je tukaj,« je zaključil sogovornik.

 

Rozmari Petek





Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Vojnik!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Ogledalo
Številka: 113
Izšla: 08.12.2016
Poglej Pdf

Bodite prvi pri oddaji mnenja.