Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za ponedeljek, 05.12.2016

delno oblačno
Dopoldne bo povečini oblačno, na jugovzhodu bodo sprva možne rahle padavine. Popoldne se bo delno razjasnilo. Več oblačnosti bo predvsem v južni in jugozahodni Sloveniji.
-3°C | 6°C
torek, 06.12.2016
-5°C | 10°C
sreda, 07.12.2016
-3°C | 6°C
četrtek, 08.12.2016
-5°C | 10°C
petek, 09.12.2016
-4°C | 10°C
Opozorila
Ponedeljek, 5.12.2016 ob 8h
Dodatnega opozorila ni.
-3°C
6°C
delno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

Tone Ovtar - misijonar, srebrnomašnik


INTERVJU

| |
07.05.2012      11:14
A A

Tone Ovtar - misijonar, srebrnomašnik


Tone Ovtar, duhovnik lazarist in misijonar, je v prebujajočem se pomladnem času preživljal svoj dopust v domačih logih. Ker ima za sabo že 25 let mašništva, je tokratne počitnice okronal s srebrno mašo v domači župniji, med svojimi. Čeprav polno “zaposlen” z obiski in drugimi dopustniškimi obveznostmi, si je vzel čas in nam približal delček svojega življenja in delovanja v deželi, kjer kraljujeta mraz in žal tudi revščina.


Tone Ovtar (na sredini) z bratom, sestrami in mamo
Tone Ovtar (na sredini) z bratom, sestrami in mamo
Deli:

Bi se nam na kratko predstavili, kljub temu da vas večina prebivalcev naše občine pozna ali je že vsaj slišala za vas?

Po rodu sem Frankolovčan, tu sem preživel tudi vsa kratkohlačniška leta. Izhajam iz verne delavsko-kmečke družine, bil sem predzadnji v četici 6 otrok. Danes je na domu le še mama (oče in najmlajši brat sta že pokojna),  gospodarja na domačiji pa je nasledil eden njenih vnukov. Moji brat in sestre z družinami živijo ne prav daleč od doma, mene pa je pot peljala v širni svet.

Zadnjih 10 let sem 4.200 km oddaljen od rodnega gnezda in zahvaljujoč razvoju telekomunikacij  je tudi moja vez z domačimi zelo močna.

 

Kdaj se je v vas prebudila želja, da postanete misijonar?

Že v osnovni šoli. Takrat je na Frankolovo večkrat prihajal duhovnik Franc Jereb iz Celja. Pri pridigi nam je pripovedoval izredno zanimive zgodbe iz Kitajske, in ob njih sem dobil idejo, da bi tudi sam lahko postal misijonar in tako odšel na Kitajsko. Ker je Jereb pripadal redu lazaristov (v šali: ki lazijo okrog), sem verjetno tudi to »kopiral« od njega. Za delo v misijonih sem ravnatelja našega reda zaprosil že v 2. letniku študija teologije.  Ker Kitajska takrat še ni bila odprta, sem se  v mislih že videl na Madagaskarju, vendar sem moral kasneje zaradi zdravja idejo opustiti.

 

Je bilo to za vas razočaranje ali morda nov, drugačen izziv?

Razočaranje? Ja in ne. Ker  je zdravje eden osnovnih pogojev za misijonsko delo, ki je lahko zelo zahtevno, sem po končanem študiju prvih 7 let kot duhovnik delal v Sloveniji. Najprej sem služboval v Šentjakobu, istočasno sem pomagal še v Šmartnem ob Savi, nato sem bil pri Sv. Jožefu nad Celjem. Zaradi želje iti v misijone na Madagaskar, kjer je že bil slovenski misijon, sem se nameraval posvetiti učenju francoščine. Zamikala me je Francija, dejansko pa sem potem krajši čas v Londonu izpopolnjeval angleščino. Takrat me je moj red zaprosil, da bi za eno leto odšel v Kanado, v Winnipeg (mestu bi zaradi mraza bolj pristajalo ime »zimipeg«). Ker so želje reda sovpadale z mojimi, sem ponudbo sprejel in tam ostal 3 leta, nato sem delal še v Torontu nadaljnja 4 leta. To sicer ni bilo misijonsko poslanstvo, saj sem duhovnikoval pri slovenskih izseljencih. V Kanadi sem opravil tudi magisterij iz teologije in takrat tudi uradno zaprosil za misijone.

 

In … so bile takrat vaše želje po delu v misijonih uslišane?

Ker Kitajska še vedno ni bila odprta, sem bil pripravljen iti kamorkoli, čeprav sem »ciljal« na Etiopijo. Dobil pa sem ponudbo za Rusijo, kjer sta že delovala 2 naša duhovnika. Ruski škofje so namreč po padcu komunističnega režima prosili za pomoč različne redove po svetu, ker so bili ljudje 80 let (od oktobrske revolucije do leta 1991) brez duhovne oskrbe. Niti pomislil nisem, da bi rekel ne. To je bil zame pravi izziv, saj Rusija ni katoliška dežela, nisem poznal njenih prostranstev niti kulture, še manj jezika, le mraza sem že bil vajen.

 

Je Rusija misijonska dežela? V katerem mestu oz. območju delujete?

Ne označujemo je za misijonsko, lahko pa kot take označimo tamkajšnje razmere. Delujem v azijskem delu Rusije, v Nižnem Tagilu, ki leži na srednjem Uralu, v neposredni bližini meje med Evropo in Azijo. Rusija velja za pravoslavno, katoličani pa so praviloma potomci Nemcev in Poljakov, ki so bili pred II. svetovno vojno na Ural prisilno izseljeni iz Povolžja in Ukrajine. Vera je bila v komunizmu preganjana, tudi večino cerkva so takrat porušili. Redke cerkve so se kot stavbe ohranile le pod pretvezo kot klub babušk (starih mam), in iz tega se je razvila tudi miselnost, da je vera samo za babuške. Dejansko pa te babuške vere zaradi preganjanja niso upale ali znale prenašati na svoje otroke, in tako se je povezava z generacijami večinoma izgubila. Ruski narod nasploh ni neveren, vendar vere ne zna prakticirati v življenju. Ob mojem prihodu so bili v cerkvi le starejši, otrok in mladine ni bilo. Zdaj je med verniki že nekaj mladih.

 

Delate samo na pastoralnem ali tudi na socialnem področju?

Delam kot župnik, župnija je po obsegu ogromna, registriranih pa je le 81 katoličanov. Počasi  prihajajo novi, tudi mlajši, ki čutijo, da jih versko življenje lahko obogati. Katehezo in razne delavnice imam večinoma za odrasle. Občasno, ko sem bil sam, sem deloval še v 2 župnijah 340 km severneje od N. Tagila. Zdaj ti dve župniji upravlja moj poljski sobrat, tam je vernikov še manj, vendar škof želi, da smo prisotni. Pastoralnega dela nimam veliko, je pa ogromno administrativnega. S socialo se ukvarjajo sestre usmiljenke. Predvsem skrbijo za otroke iz problematičnih družin, največ pa se posvečajo tuberkuloznikom. Za to boleznijo novega tipa praviloma zbolevajo zaporniki. Mesto ima namreč še vedno 13 zaporov  (v preteklosti jih je bilo 26), razmere v njih pa so porazne.

 

Lahko opišete utrip »vašega« mesta, ljudi, njihovo kulturo?

Mesto je največje industrijsko območje na svetu, ima 380.000 prebivalcev, tu domuje težka kovinska industrija in proizvodnja orožja. Revščina je še zelo velika, standard se s Slovenijo sploh ne da primerjati, tako je nizek. Živim v bloku, ki ima 44 stanovanj, avtomobilov pa le 10. Ob mojem prihodu ni bilo niti enega, do lani v vsem mestu tudi ni bilo avtomobilskih kolon. Zelo hitro pa se je razvila mobilna telefonija, ki je poceni, kljub temu pa še marsikdo nima »mobilca«. Ljudje tudi nimajo svoje kulture, ker so se zaradi zaposlitve priseljevali v  mesto iz vseh vetrov. Zelo malo poznam urejenih družin, ogromno pa razklanih, ločenih, ki jih množično ubija predvsem alkohol. Ogromno je tudi mamil, mladim manjka življenjskega naboja in so prevečkrat prepuščeni sami sebi.

 

Ali so podnebne razmere že sibirske, glede na to da se nedaleč od mesta že začenja Sibirija?

Podnebje je uralsko, temperature pa od -42 do +32 ºC. Zime so dolge, poletja kratka. Najkrajši zimski dan se začne ob 10.30 h, konča pa ob 17.30 h, medtem ko na najdaljši dan v juniju sonce vzide ob 4.00 h zjutraj in zaide ob 23.10 h. Z deli na vrtu začnemo konec maja, takrat posadimo tudi krompir, ki pa ga moramo pospraviti v septembru, saj kasneje že zmrzuje. Tudi poleti so možne močne pozebe, npr. lani mi je 15. avgusta krompir povsem zmrznil. Tudi jaz namreč z veseljem obdelujem svoj vrt, vzgajam solato, ki je tam skoraj ne poznajo. Poleg vrtnin pa kot pridih Slovenije gojim še rože; te me najbolj spominjajo na dom, od tod si prinašam tudi semena, saj se jih tam do nedavnega ni dalo kupiti. Sicer na Uralu ni poljedelstva, pogorje pa vsebuje vso rudo, od premoga do zlata.

 

Se po dopustu težko vračate nazaj?

Sploh ne, sedaj sem tam doma. Ker delujejo v naši župniji tudi sestre usmiljenke, po nekaj dni na teden pa se nam pridruži še sobrat Adam, smo kot nekakšna družina, zlasti za večje praznike. V Rusiji sem našel svoje mesto, kjer kot lazarist delam v deželi,  kjer sta revščina in beda še zelo veliki, čeprav se počasi le nakazuje malenkosten napredek.

 

Ob vsem povedanem je zadovoljstvo na Tonetovem obrazu potrjevalo, da svoje poslanstvo z veseljem opravlja. Mi pa mu za njegov srebrni jubilej iskreno čestitamo in želimo, da mu energije za delo v dobrobit drugih ne zmanjka. “Rusija je bogata država, narod pa reven,” je še zaključil sogovornik.

 

                                                                                                           Sonja Jakop





Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Vojnik!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Ogledalo
Številka: 112
Izšla: 22.09.2016
Poglej Pdf

Bodite prvi pri oddaji mnenja.