Ga. Pungertnik, povejte nam, prosim, kaj o svojem otroštvu, starših in izobraževanju.

Moja rojstna vas je Razdelj pri Novi Cerkvi, kjer še danes živita moja zlata starša in dve od štirih čudovitih sestra. Tam sem preživljala tudi prvih šest let svojega otroštva. Nato sem zaradi prirojene očesne bolezni, njena posledica je bila slepota, morala na šolanje v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljano. Tako zame kakor tudi za mojo družino je bila ločitev travmatična. Toda človek se vsemu privadi in danes sem vesela, da sta moja starša takrat sprejela to odločitev. V Ljubljani sem končala osnovno šolo, v Centru slepih v Škofji Loki še srednjo (smer administrator) in nato na Pedagoški gimnaziji v Ljubljani dopolnila izobrazbo do pete stopnje. Izbrala sem študij defektologije na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in ga leta 1999 tudi uspešno zaključila.

Kakšna je vaša poklicna pot? Na katerih področjih delate?

Moja prva poklicna želja je bila, da s svojimi izkušnjami in znanjem pomagam ljudem, ki ne vidijo. Zato tudi odločitev za ta študij in prve zaposlitve na tem področju. Tri leta sem delala kot učiteljica oz. vzgojiteljica slepih in slabovidnih otrok v Zavodu, ki sem ga tudi sama obiskovala kot otrok. Šest let sem delala kot izvajalka programov za pomoč družinam s slepimi in slabovidnimi otroki ter kasneje oslepelim osebam pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. V tem času sem bila tudi članica Sveta vlade RS za invalide in članica nekaterih drugih delovnih teles na področju socialnega in invalidskega varstva. V akciji Slovenka leta so me predstavili predvsem kot borko za pravice invalidov. Toda moja prizadevanja so bila vedno dvosmerna. Družba naj ustvari pogoje, invalidi pa naj se aktivno vključijo v družbo, seveda vsak po svojih zmožnostih. Zato sem vedno zagovarjala tiste programe in oblike pomoči, ki omogočajo neodvisno življenje in so prilagojeni specifičnim potrebam posameznika. Pri svojem delu sem vedno uživala, predvsem takrat, kadar sem bila v stiku z ljudmi, katerih življenjske zgodbe so me vedno nagovarjale. Zato sem se kasneje, ko sem že bila zaposlena pri jezuitih v Ignacijevem domu duhovnosti na Poljanah v Ljubljani, kjer delam še danes, odločila za nadgradnjo študija. Najprej iz teorije izbire, metode svetovanja za pomoč ljudem, kasneje pa še iz duhovnosti na Teološki fakulteti v Ljubljani in iz duhovnega spremljanja v okviru izobraževalnih programov, ki jih ponujamo v Ignacijevem domu. Tako me je poklicna pot peljala od slepih k tistim, ki si želijo delati na svoji duhovni in osebnostni rasti. Seveda svoje znanje in izkušnje še vedno rada delim s tistimi, ki slabo vidijo ali ne vidijo, v okviru delavnic in osebnega svetovanja. Moja poklicna pot je torej botrovala tudi temu, da sem ostala v Ljubljani, kamor se je s celjskega konca preselil tudi moj mož. Tu sva si ustvarila dom, ki ga je z veseljem napolnil najin sin Marko – zdaj ima že 12 let. 

Katere vrednote so vam v življenju pomembne? Imate dovolj časa za družino?

Družina je zame velika vrednota. V današnji družbi jo nevarno zapostavljamo. Hiter tempo življenja, pehanje za zaslužkom, kariero, lovljenje umetno napihnjenih norm so po mojem mnenju največji sovražniki družine. Tudi sama se moram vedno znova opominjati, da mora biti družina na prvem mestu. Na družinskih odnosih temelji celotna naša družba. Težko si predstavljam, da bo nekdo, ki je odraščal ob starših, ki jih je komaj kdaj videl, nikoli pa zares občutil, da jim je dragocen, lahko skrbel zanje, ko bodo ti ostareli in obnemogli. Starševske ljubezni ne more nihče nadomestiti, še tako dober nadomestek ne. To lahko povem iz lastnih izkušenj odraščanja v zavodu. Gre za naravne zakonitosti, njihovo neupoštevanje nas žal že krepko tepe. Današnje družine so vse preveč obremenjene. Žal dostikrat tudi po svoji krivdi. Starši preveč nasedamo normam, ki smo jih v družbi umetno ustvarili. V dostikrat že kar bolestni skrbi, da ne bi izstopali iz povprečja, da naš otrok ne bi bil v čem prikrajšan, delamo škodo tako sebi kot otrokom. Pozabili smo, da je vsak otrok osebnost zase, da je prvo otrokovo delo igra, da zasičenost z vsemi mogočimi dobrinami ni ljubezen, da mora biti odpovedovanje sestavni del vzgoje … Sama sem hvaležna tako za svojo primarno kakor tudi za sedanjo družino. Zavedam se, da je to velik dar. In vsi, ki ta dar imamo, smo dolžni po svojih močeh skrbeti za tiste, ki ga nimajo.

Vaše življenje sta v neki meri zaznamovali slepota in vera v Boga. Verjamete tudi, da ste se z namenom rodili slepi. Povejte nam kaj več o tem.

Prepričana sem, da ima vsak človek na svetu svoje poslanstvo. To je skladno z njegovimi lastnostmi in talenti, s katerimi je obdarjen. Temelj sreče in dobrega počutja v lastni koži je, da se dobro spoznamo, se sprejmemo takšne, kot smo – z vsemi svojimi prednostmi in pomanjkljivostmi – ter na tem gradimo svoje življenje. Tarnanje in žalovanje za tistim, česar nimamo in morda nikoli ne bomo mogli imeti, nam le jemlje moč, veselje in upanje. Toda pot do tega spoznanja je dolga. Tudi pri meni je bila. Ko pa sem enkrat sprejela slepoto kot sicer res ne najbolj prijetno okoliščino, ki me bo spremljala vse življenje, sem spoznala, da je tudi iz nje moč potegniti kaj dobrega. Ljudje smo družbena bitja. Drug od drugega se učimo, drug drugemu smo ogledalo in drug drugega bogatimo. Če bi bili vsi enaki, to ne bi bilo mogoče.

Katere programe izvajate v Ignacijevem domu duhovnosti in zakaj so pomembni?

V Ignacijevem domu duhovnosti, kjer sem zaposlena, izvajamo različne izobraževalne programe za osebnostno in duhovno rast: duhovne vaje, vaje ob koncu tedna in enodnevne duhovne programe za določene skupine ljudi. To so žalujoči, moški, zakonci, razvezani, ovdoveli. Osebno tudi spremljamo ljudi na njihovi duhovni poti. V času, ko v domu ni programov, oddajamo sobe različnim gostom, ki si želijo nastanitev v zares lepo urejenem domu (ima šestnajst sob in dve kapeli). Glavni program, ki ga vodim skupaj s p. Ivanom Platovnjakom, je Šola odpuščanja. Gre za celoletni program, ki vsebuje dva vikenda, štiri enodnevne delavnice, domače delo po pripravljenih navodilih in osebno spremljanje. Namenjen je vsem, ki si želijo osebnostno in duhovno rasti, izboljšati odnos do samega sebe in do drugih, tistim, ki trpijo zaradi različnih ran, ki jim preprečujejo, da bi zaživeli. Drugo moje področje, ki ga sicer šele začenjamo, je pomoč zakoncem, ki se soočajo s preizkušnjo invalidnosti ali dolgotrajno boleznijo. Ljudje smo danes utrujeni, prenapeti, raztreseni med mnoštvo stvari, nimamo pa časa zase in za odnose. Pomembno nam je, da smo močni, neodvisni, samostojni. Vse to vodi v lažen občutek samozadostnosti, kar končno pripelje do osamljenosti in odtujenosti, celo od odtujenosti od samega sebe. Ne upamo si biti ranljivi, krhki, zato ves čas igramo nekaj, kar v resnici sploh nismo. Vse to nas utrudi. Z omenjenimi programi ljudem pomagamo, da si upajo biti v stiku s seboj in Bogom, ki ga danes vsi tako potrebujemo, a si tega ne priznamo.

Omenili ste program Šola odpuščanja. Kako se naučiti, da bomo znali odpuščati in sprejemati stvari tako, da bo prav za vse in nobenemu v škodo?

Odpuščanje je v prvi vrsti dar. Milost, ki se ji je treba preprosto odpreti. Da bi to lahko storili, moramo v sebi pripraviti pogoje. Odpustiti ne pomeni, da pritisnemo na gumb in se bo zgodilo. Tudi ne pomeni zgolj odločiti se in to hoteti, preprosto storiti in nato pozabiti. Tu dostikrat delamo napako že starši, ki od otroka, ki se je sprl s svojim vrstnikom, zahtevamo, da mu odpusti, ne da bi se resno posvetili njegovemu doživljanju krivice, ki mu je bila storjena. Soočiti se je treba s svojimi čustvi in rano, si jo priznati, ovrednotiti izgube, ki jih je rana povzročila, se odločiti, da se ne bomo maščevali, z očmi ljubezni pogledati na storilca in ga poskušati razumeti v njegovi krhkosti … Tako osvetljen ranjen odnos je treba na novo ovrednotiti in se odločiti, z njim nadaljevati ali ga opustiti. To je nenehen proces, saj v življenju drug drugemu neprestano zadajamo rane. V Šoli odpuščanja se učimo metod in tehnik, ki nam lahko pri tem pomagajo, ter se odpiramo božji milosti. 

Na Radiu Ognjišče vodite svojo oddajo. Komu je namenjena in o čem govorite?

Oddaja Luč v temi je na sporedu vsak prvi torek v mesecu na Radiu Ognjišče. Je edina redna oddaja, namenjena slepim in slabovidnim v našem medijskem prostoru. Pripravljam in vodim jo že sedemnajst let. Oddaja je na eni strani namenjena informiranju slepih in slabovidnih, še bolj pa ozaveščanju javnosti o življenju in delu slepih in slabovidnih. Sama bi bila sicer najbolj vesela, če takšne posebne oddaje sploh ne bi potrebovali. Toda, kaj hočemo, je že tako, da je kljub vsemu vedenju, ki ga danes imamo, družba še vedno polna predsodkov in stereotipov. Včasih se sprašujem, ali smo res tako zelo drugačni, da imajo ljudje že s samim pristopom do nas toliko težav. Pa si moram vedno znova žal pritrdilno odgovoriti. Odnosi med ljudmi, torej tudi odnosi do tistih, ki jih je družba označila za drugačne, niso stvar znanja. So stvar posameznikove kulture in zrelosti. Zato se bojim, da individualizem in odtujevanje, ki smo jima priča v družbi, za seboj prinašata le še več težav na tem področju. Ljudje potrebujemo tiste, ki so šibkejši od nas. Po eni strani zato, da se ob njih počutimo močnejše, po drugi strani pa zato, da ob njih lahko potešimo svojo potrebo po tem, da smo nekomu potrebni, da smo za nekoga dragoceni. Za ta občutek bi se lahko ljudje zahvalili nam.

Opišite nam svoj pogled na svet, vrednote, odnos do Boga in vere – vse to vas dela posebno. Od kod vam optimizem, ko pa smo Slovenci danes tako pesimistični in samo čakamo na boljše čase?

To, da me ljudje prepoznavajo kot takšno, mi veliko pomeni, saj mi potrjuje, da mi vsaj malo uspeva biti to, kar si želim. Trudim se spoštovati vsakega človeka in verjeti, da je vsak človek v osnovi ustvarjen za dobro. Obenem pa se zavedam, da smo krhki in ranljivi, zato se trudim razumeti tudi spodrsljaje in ne soditi. Seveda sem tudi jaz samo človek in marsikdaj mi to ne uspe. Predsednik Pahor je ob sprejemu nominirank za Slovenko leta dejal nekako tako, da tista, ki so jo izbrali ljudje, predstavlja smerokaz tudi za državo. Takrat še ni vedel, katera bo izbrana. Zelo si želim, da tega ne bi pozabil. Gluh in slep bi moral biti tisti, ki ne bi opazil v teh dneh, česa so ljudje lačni. Toliko izjav o tem, da potrebujemo luč na koncu tunela, optimizem, upanje, toplino, vero v prihodnost …, smo lahko slišali v raznih komentarjih izbora, da o smeri ne sme biti dvoma. V moji predstavitvi so bile zapisane vrednote: družina, resnica, odnosi, vera, človekovo dostojanstvo. Mislim, da nas samo to lahko reši iz stanja, v katerem smo.

Gospa Sonja Pungertnik, kdo pravzaprav ste?

Sem samo človek. Z mnogo talenti, a še z več pomanjkljivostmi in šibkimi točkami. Ob prvih se učim biti hvaležna, ob drugih pa ponižna. Imam to »srečo«, da me je življenje že zelo zgodaj postavilo pred preizkušnjo, ob kateri se pač ne da blefirati. Hvaležna sem za dar vere, ki mi je pomagal osmisliti življenje. Sicer pa sem človek, ki se smeji in joče, pada in vstaja, gre malo naprej in malo nazaj in se včasih tudi zaletava z glavo v zid.

Dejali ste: »V največje veselje mi je, ko ljudje ob meni pozabijo, da ne vidim – takrat sem samo Sonja.« Med pogovorom z vami nisem imela niti najmanjšega občutka, da ne vidite. Vidite pravzaprav tiste stvari, ki so večini ostale skrite.

Če na nas ljudje gledajo samo skozi očala invalidnosti, potem se navadno zelo znižajo njihova pričakovanja do nas. Večina ljudi nas še vedno doživlja kot uboge, nesrečne, drugorazredne, nekoristne … Žal to dokazujejo tudi razlogi, ki jih nekateri navajajo v prid evtanaziji, češ, kaj pa imajo ti ljudje sploh od življenja. To, da radi živimo in da smo lahko zelo srečni, nam večina kar težko verjame. In če nekomu od nas nekaj uspe, je to bum, pa čeprav v resnici ni nič vrhunskega. Če skozi to perspektivo gledamo na dosežke invalidov, potem se zgodi, da neki dosežek visoko ovrednotimo samo zato, ker pripada takemu človeku. S tem invalidu le pomagamo ustvariti samopodobo, ki ima napačne temelje. Seveda so področja, kjer moramo oviranosti nujno upoštevati. Ne moreta tekmovati v dosežkih plavalec z obema in plavalec z eno roko. Lahko pa se povsem enakovredno kosata pesnik, ki vidi, in pesnik, ki ne vidi, saj sam vid pri pesništvu res nima pomena. Homerjevi dosežki se niso ohranili zato, ker je bil slep, ampak zaradi njihove vrhunskosti. Zato mi toliko pomeni, da me pri reviji Jana niso naredili za slepo nominiranko, ampak za nominiranko, katere ena izmed okoliščin, v katerih dela in živi, je tudi slepota. Ne gre torej za nepriznavanje ali neupoštevanje teh okoliščin, ampak za to, da jim damo samo toliko pomena, kot ga resnično imajo.

Imate kaj prostega časa ali ste zasvojeni z delom?

Bilo je obdobje, ko prostega časa resnično nisem imela. Sem deloholik po naravi pa še perfekcionist povrhu. Ti dve moji lastnosti sta bili tudi eden od predmetov dela na sebi v zadnjih letih. Z rezultatom sem kar zadovoljna. Nehala sem verjeti v zgodbe o tem, kako se moramo invalidi potrjevati, da postanemo enakopravni v družbi, in kako moramo pokazati mnogo več od drugih, če se hočemo kosati z njimi. Čeprav v samem bistvu to res drži, sem se odločila, da se te igre ne grem več. No, malo mi je najbrž pri tem pomagalo tudi dejstvo, da sem našla svoje mesto v družbi in da se ob tem dobro počutim. Moj prosti čas zapolnjujejo družina, vrt in knjige. Z možem sva vesela, da nama je na obrobju Ljubljane uspelo kupiti stanovanje z vrtom, ki predstavlja moj svobodni stik z naravo in prostor za uživanje.

Prosim, dodajte kakšen nasvet, življenjsko pravilo za svoje nekdanje sokrajane in sosede iz Nove Cerkve, za starše, sestre … Povejte tisto, kar mislite, da vas nisem vprašala, pa bi morala.

Vedno s ponosom povem, da sem doma iz Nove Cerkve, pa čeprav sem tam preživela le malo svojega življenja. Poleg domačih in sorodnikov so tam tudi moji lepi spomini na delo v župniji v gibanju Vera in luč. Z veseljem spremljam razvoj kraja in celotne občine Vojnik. Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujem vsem, ki ste pravilno razumeli mojo privolitev v nominacijo za Slovenko leta, me tako ali drugače podpirali in mi na različne načine sporočali svoje veselje in čestitke ob imenovanju. Čestitka gospoda župana in občinskih sodelavcev pa me je naravnost ganila.

Lea Sreš

Fotografije: splet, arhiv YHD, osebni arhiv Sonje Pungertnik