Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za četrtek, 08.12.2016

jasno
Popoldne bo precej jasno z nekaj prosojne koprenaste oblačnosti. Ponekod po nižinah bo še megleno. V višje ležečih krajih se bo krepil zahodni veter, ki pa bo le redkokje segel do nižin. Najvišje dnevne temperature bodo v krajih z dolgotrajno meglo okoli 0, drugod od 5 do 10 stopinj C.
-6°C | 12°C
petek, 09.12.2016
-6°C | 12°C
sobota, 10.12.2016
-6°C | 12°C
nedelja, 11.12.2016
-5°C | 9°C
ponedeljek, 12.12.2016
-2°C | 11°C
Opozorila
Četrtek, 8.12.2016 ob 13h
Dodatnega opozorila ni.
-6°C
12°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

Pater Branko Cestnik: V Italiji sem se ......


INTERVJU

| |
21.11.2014      10:11
A A

Pater Branko Cestnik: V Italiji sem se vzgajal v zelo širokem, odprtem duhu


Klaretinec pater Branko Cestnik je naš občan dobro desetletje. Pot njegovega šolanja in delovanja ga je z rodnega Ptuja skozi Maribor, Rim, Madrid in Milano pripeljala nazaj v Slovenijo in leta 2003 na Frankolovo, ko je kot župnik prevzel župniji Frankolovo in Črešnjice. Kot izredno ustvarjalen in uspešen občan je letos prejel najvišje priznanje občine Vojnik, zlati vojniški grb, saj je poleg dušno pastirskega poslanstva in temeljite obnove vseh cerkvenih objektov na Frankolovem ogromno svoje energije vložil v delo z mladimi, rezultati njegovega dela so vidni še na mnogih drugih področjih. Občanom in širši javnosti je dobro poznan tudi po najrazličnejših medijih, v katerih se redno pojavlja kot pisec, komentator in kolumnist.


Branko Cestnik, zlati nagrajenec občine Vojnik v letu 2014
Branko Cestnik, zlati nagrajenec občine Vojnik v letu 2014
Deli:

Predpostavljam, da vas občani Vojnika kar dobro poznajo. Nam lahko še malce predstavite svojo mladost?  

Izhajam iz kmečke družine iz Hajdine pri Ptuju, moje otroštvo je zaznamovalo kmečko življenje, očeta sem izgubil pri 10 letih, ubila ga je strela. Srednješolska leta so bila kar viharna. Najprej sem hodil na vojaško gimnazijo v Ljubljani, kjer so me po letu in pol izključili (bil sem »žleht«), potem sem se prepisal na ptujsko gimnazijo. Tudi te nisem končal, ker sem imel s šolo in ona z mano težave, bolj disciplinske kot učne. Vmes sem fizično delal v tovarni opeke in popravljal zamrzovalne skrinje pri enem podjetniku. Praktično sem bil ves ta čas v nekem intenzivnem duhovnem iskanju, ki se je zaključilo tako, da sem se kasneje vrnil v cerkev za razliko od mnogih vrstnikov, ki so jo po birmi zapustili. V meni je dolgo, 3 do 4 leta, zorela želja po duhovniškem poklicu, leta 1987 sem stopil h klaretincem in šel študirat v Rim.

 

V Sloveniji je le za vzorec redovnikov iz reda sv. Antona Marije Clareta. Zakaj ste izbrali ravno to misijonsko družbo?

Ko sem iskal, kje bi postal duhovnik, sem imel v mislih le, da moram postati redovnik. Škofijsko duhovništvo me ni nagovarjalo, čeprav sem imel zelo dobre izkušnje z domačim župnikom. Privlačili so me manjši, apostolski redovi (lazaristi, jezuiti, klaretinci), ne pa velike »božje kasarne«. V času iskanja sem pogosto zahajal v Kartuzijo Pleterje in tam duhovno spoznaval molitveno življenje. To obdobje mi je dalo veliko, in ker sem poznal že enega patra klaretinca, je odločitev padla. V Sloveniji ta red ni imel študentov, zato sem moral na študij v Rim. Novo mašo sem pel leta 1995, dve leti kasneje sem magistriral iz mladinske pastorale. Že pred zaključkom magisterija sem služboval v Milanu, kjer sem bil eno leto kaplan. Delal sem na zelo urejeni, napredni župniji, v bistvu je bila ideal župnije za današnji čas.

 

Je bila vrnitev v Slovenijo vaša želja? Kaj ste počeli, preden ste prišli na Frankolovo?

Iz Milana sem prišel v Maribor in na povabilo mariborskega škofa prevzel mladinsko pastoralo na škofijski ravni. To je bila zahtevna služba, z mladimi sem delal 5 let brez predaha, istočasno sem bil duhovni pomočnik v Kamnici. To je bilo fizično zelo naporno, vendar izredno lepo obdobje, ki me je preželo z mladinskostjo, posluhom za mlade, za otroke. Ko sem se s škofom dogovarjal za župnijo, so mi predstojniki v Nemčiji naročili, da ne smem prevzeti župnije v slabem materialnem stanju, ker je klaretinski red v Sloveniji že veliko vložil v obnovo enega župnišča. To sem škofu povedal, ponudil mi je štiri župnije in s p. Martinom sva si jih že malo ogledala, potem pa se je škof iznenada odločil in mi kar po telefonu sporočil: »Na Frankolovo gresta, dva sta, še Črešnjice bosta zraven vzela.« Čeprav sem vedel, da je bila to, kar se materialnih pogojev tiče, najslabša med ponujenimi možnostmi, sem brez oporekanja rekel 'da', pogovor je trajal manj kot minuto. Razmišljal sem tako, da moram pri svojih 38 letih, na višku življenjskih moči izzive zagrabiti, ne pa se jim izmikati, in tega 'da' mi ni bilo nikoli žal.

 

Po desetletju gradenj in obnov danes center Frankolovega krasijo obnovljeni cerkveni objekti in okolica. Kakšen je ključ do tega uspeha?

Gradnja je pomembno delo za kraj, vsi se boljše počutimo, če imamo lepe stavbe. Tudi sam sem ponosen na to, kar smo naredili, ni mi žal ur, dni in let za te napore. To, kar bi naj bila najbolj imenitna točka v vasi (cerkev in okolica), je bilo zelo zapuščeno in tudi ljudje so komaj čakali, da bi začeli s prepotrebno obnovo. Tako stanje je v vseh nas vzbudilo močno motivacijo za akcije, ki smo jih potem nizali eno za drugo. Tudi v Črešnjicah smo delali, vendar tam ni bilo tolikšnih potreb po obnovi. V udarniški akciji smo s farani sami menjali streho na župnišču, sicer pa so posamezni mojstri izvajali bolj specialna dela.

 

Kako ste pritegnili k sodelovanju ljudi?

Odgovornost za lepo urejen kraj in močno pričakovanje sta takrat zelo zajela ljudi. Nikoli jim nisem ukazoval, naj delajo, ampak delajmo. Sam sem bil prisoten v vseh akcijah in delal razna fizična dela. To ljudi dodatno motivira, če vidijo, da župnik fizično dela. Tudi zaupanje glede denarja je zelo pomembno in je trajalo ves čas, kar sem bil župnik. Če je zaupanje, so tudi sredstva. Nikoli nisem delal pridigarskih zgodb iz nabirk in denarja. Ljudje so racionalni, sami vidijo potrebe in jim tega ni treba vbijati v glavo. Ta mehki pristop se je izkazal za pravilnega in se je tudi obrestoval. Sam na vse gradbene zadeve gledam kot na stvari, ki gradijo objekt in skupnost. Sodelovali so vsi, čeprav nekateri nikoli ne pridejo v cerkev. Če si ljudje zaupajo, je to evangelijska vrednota, to so dobre stvari, ki so Bogu všeč.

 

Z vašim prihodom je župnija vsestransko zaživela, znali ste pritegniti tudi mladino, zlasti k skavtom.

Primarni cilj je bil, da bogoslužje postane naša skupna skrb, ne župnikova, drugi pa, da se pri verouku ustvari takšno vzdušje, da bi otroci radi prihajali – danes smo ena redkih župnij, kjer večina otrok še hodi k verouku. Na dekanijski ravni smo začeli s skavtsko dejavnostjo in danes imamo stabilno in eno večjih skavtskih skupin v Sloveniji. Sam sem kot skavt začel v Italiji, brez prekinitve pa nadaljujem v slovenskem prostoru. Od leta 2001 vsako leto vodim izobraževanja za skavtske voditelje na državni ravni. To so obsežni in zahtevni projekti s študenti. Zame je to delo tako pomembno, da sem si zadal zaobljubo, da bom sodeloval, dokler bom mogel. Preko skavtov sem se naučil, da župnija ni moja meja, da bi se vanjo zaprl. Je pa delo z mladimi zelo naporno, vedno manj so pripravni za prostovoljstvo. Pri otrocih teh težav ni, problem nastane v srednji šoli, ko se 'izgubijo', težko se zavežejo kaki dejavnosti za dlje časa. Skavtstvo je za voditelja zelo zahtevno vzgojno delo, to ni žuriranje. Voditelji morajo veliko delati na sebi, da skrbijo za moralno podobo samega sebe, da obvladajo skavtske veščine in jih potem znajo prenašati na mlajše. Med novostmi iz tega obdobja so tudi 3 zakonske skupine, ki se dobivajo na Frankolovem, ljudje prihajajo iz različnih župnij in dekanij. Pri njih imam sicer vlogo duhovnega asistenta, mi pa pomenijo pridobitev za mojo osebno rast. Šele v teh skupinah sem se začel srečevati s svojimi vrstniki, saj sem bil prej ves čas orientiran na delo z mladimi.

  

Vaše pridige in nagovori so sprejemljivi za vse, ne glede na versko prepričanje.

Zelo težko je postaviti mejo med verujočim in neverujočim. Tudi nevernik je dober človek, če sledi nečemu dobremu. Tudi ne priznavam meje nedeljnik – nenedeljnik. Seveda mi je žal, da ljudje ne pridejo k maši, ampak zato jih nimam za kristjane št. 2. Ljudje čutijo, da nisem tisti pridigar, ki rohni in išče napake. Saj govorim tudi o njih. Po prihodu iz Italije sem spoznal, da je v Sloveniji preveč moralističnega in očitajočega pridiganja. Ta zvrst očitanja je včasih potrebna, ne more pa biti glavna v pridigi. Glavna je razlaga evangelija.

 

Zelo dobro sodelujete z društvi, ki jih pri nas ni malo. Kako doživljate društveno življenje?

Izhajam iz gasilske in lovske družine, podlago za društveno življenje sem dobil že doma. Če si v društvu, je to del tvojega življenja. Bolj ko društva 'laufajo', boljše je za vse, to ustvarja zdravo družbeno in politično življenje na vasi. V društvih se ljudje različnih svetovnih nazorov družijo v enem interesu, društva imajo to vlogo, da ljudi povezujejo, in takega življenja smo lahko samo veseli. Frankolovo je majhen kraj z močnim društvenim življenjem, in ne da bi kaj dosti razmišljal, sem zgodbo društev začutil kot svojo. Kot župnija moramo z njimi sodelovati, jim iti na roko, kjer se da, včasih zanje zastaviti tudi svojo avtoriteto. Še nobenemu društvu nisem odklonil oznanila, ko vabijo na svoje dogodke in prireditve. Običajno ljudje, ki delajo v društvih, tudi drugače kraju nekaj dajo. Gredo v širši prostor, ponudijo svoje talente in za to niso nič plačani. V tem vidim globoko vrednoto, ki je zelo skladna z evangelijem. Zlasti v kriznem času se vidi, da družba, ki se začne v visoki politiki in v gospodarstvu razkrajati, zdrži v bazi, ker društva držijo skupaj ljudi, ki se znajo med seboj pogovarjati. Ne smemo spregledati, da ima tudi vera povezovalno vlogo in je zelo pomembna za zdravje ene demokracije.

 

Vaše delo je odmevno tudi izven občine. Vabijo vas na različne konce Slovenije in še onkraj njenih meja. Kot zelo zaželen pridigar, predavatelj in pisec znate pristopiti tudi k najbolj občutljivim temam verskega in družbeno-političnega življenja, drznete si govoriti celo o ranah Cerkve. Od kod črpate te močne misli, prodorne besede?

Že kot otrok sem rad premišljeval, analiziral, bral. V Italiji sem se vzgajal v zelo širokem, odprtem duhu. Tam sem spoznal, kaj je demokracija, brali smo več vrst časopisov in videli, kaj pišejo eni, kaj drugi. Tam sem tudi spoznal, kaj je notranji pluralizem v Cerkvi, ki ga v Sloveniji komaj čutimo, to se pri nas še skriva. Ljudje imamo različna mnenja, tudi o Cerkvi, mediji pa bi jih morali izzvati, da se o njih govori. To, da se v slovenskem katoliškem prostoru o enih stvareh ne sme govoriti ali pa se govori na neki pričakovan način, ni dobro in mi je vedno šlo na živce. Res so moja predavanja in članki včasih nekoliko provokativni, malo drugačni, a odprti. Seveda moraš imeti pri tem delu vedno malo avtocenzure, da ne izrekaš sodb, če ne poznaš dejstev, in paziš, da greš na dogodek ali na dejanje, ne pa na osebo. Izredno pomembno je, da dosti bereš, slediš novostim in si aktualen. Da vzameš v roke tudi kakšno klasično delo, ki ti vedno lahko kaj pove. Zdaj ko sem po dveh letih spet župnik, bo predavanj manj, kot jih je bilo prejšnje leto, ko sem bil prost teh obveznosti. Že nekaj časa pišem spletni dnevnik (blog), ki ga povzemajo tudi drugi portali, in tako sem redno prisoten v medijskem prostoru. Splet je zanimiv, ker ima v primerjavi s časopisi veliko večji odziv in možnost anonimnega komentiranja člankov. Zato sem večkrat tudi tarča kakšnih besednih napadov, ampak to prejmeš, ker so takšna pravila igre.

 

Od kod črpate energijo, da zmorete usklajevati toliko aktivnosti?

Župnija ni prevelika in mi dopušča več manevrskega prostora še za kaj drugega. Župnije nisem nikoli dojemal kot svojega bunkerja, kamor se skriješ pred drugimi stvarmi. Že kot mariborski študentski duhovnik sem bil avtomatično vezan na slovensko pastoralno sceno in na več obveznosti v Ljubljani. Ko sem prišel na Frankolovo, s tem nisem prenehal. Sem, hvala Bogu, zdrav. Je pa potrebna neka disciplina, da je urnik uravnovešen, da imaš telesno, duhovno in psihično vsega v pravi dozi. Zdi se mi, da bi se mi vse podrlo, če bi mi ena teh stvari zmanjkala, npr. če ne bi bilo duhovnega življenja ali mojih sprehodov v hribe, če ne bi bilo zdravega psihičnega stanja, odnosov z ljudmi, prijateljevanja. Vsega mora biti v pravem razmerju, tudi počitka. Težava je dopust, ker je duhovnikov vedno manj in je težko najti zamenjavo. Ni dobro, da ne greš na dopust, in v tem smislu mi je po teh letih intenzivnega dela sobotno leto, ki sem ga preživel v Madridu, zelo koristilo. Sicer je že škof Kramberger rekel, da ni noben greh, če ni maše takrat, ko je duhovnik na dopustu.

 

Nameravate v prihodnosti napisati kakšno knjigo?

Ena založba me k temu nagovarja. Imam že dobre nastavke in material, ampak bi potreboval še eno leto Madrida, da bi se študijsko okrepil pri določenih vprašanjih. Zlasti me zanima usoda in prihodnost krščanstva v Sloveniji in Evropi. Nameravam govoriti o stvareh, ki so aktualne, sveže in jih je treba povedati. Bom videl, potrebujem en umirjen kos časa, da »padem not«. Želim pisati v poljudnem slogu, ne v akademskem, da bi bila knjiga tudi po besedni liniji prijetna za branje.

 

Ste najmlajši zlati občinski nagrajenec. Kaj vam pomeni to žlahtno priznanje?

Zelo sem bil presenečen, ker tukaj živim šele dobro desetletje. Ko so mi razložili, zakaj, sem se zavedel, da je bilo to 10 udarnih let, ko se je v našem kraju res veliko spremenilo in sem bil nekakšen protagonist teh sprememb. Na to sem ponosen. Je zadoščenje predvsem zato, ker 8 let nisem bil na dopustu. Saj sem šel kam z mladimi, ampak nikoli brez odgovornosti zanje. S tega vidika je grb zadoščenje za precejšnje odrekanje, pa tudi zavezanost za naprej. Ker sem edini, še ne 50-letni nagrajenec, se bo treba v naslednjih letih še izkazati. V prihodnosti ne bo gradnje zidov, bolj bomo gradili medsebojne odnose, občestva, moralno in duhovno življenje. 

 

Sonja Jakop

 





Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Vojnik!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Ogledalo
Številka: 113
Izšla: 08.12.2016
Poglej Pdf

Bodite prvi pri oddaji mnenja.