Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za torek, 06.12.2016

jasno
Popoldne bo pretežno jasno, le v Prekmurju bo še megla. Najvišje dnevne temperature bodo od 3 do 8, na Primorskem do 12 stopinj C.
-5°C | 6°C
sreda, 07.12.2016
-5°C | 6°C
četrtek, 08.12.2016
-5°C | 11°C
petek, 09.12.2016
-5°C | 13°C
sobota, 10.12.2016
-4°C | 12°C
Opozorila
Torek, 6.12.2016 ob 13h
Dodatnega opozorila ni.
-5°C
6°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

JANEZ PINTER: »Ur, ki jih namenjam ......


INTERVJU

| |
26.03.2013      14:58
A A

JANEZ PINTER: »Ur, ki jih namenjam prostočasnim dejavnostim, nikoli ne štejem.«


Lastnik enega od dveh srebrnih grbov Občine Vojnik, podeljenih v letu 2012, je postal Janez Pinter s Frankolovega, ki ga je »prislužil« s 40-letnim udejstvovanjem na številnih področjih prostovoljne družbene in politične angažiranosti, večinoma v domačem kraju. Njegovo dosedanjo življenjsko pot pa je ob vseh službenih in družinskih obveznostih zaznamovalo predvsem petje in z njim povezane aktivnosti, v zadnjih 3 desetletjih pa tudi čebelarjenje.


Janez Pinter, dobitnik srebrnega grba Občine Vojnik 2012
Janez Pinter, dobitnik srebrnega grba Občine Vojnik 2012
Deli:

Posluh za petje je človeku dan, razvijati ga je pa užitek

»Odkar pomnim, sem rad prepeval. Izhajam iz velike družine, bilo nas je 13 otrok in skoraj vsi smo imeli posluh. Ni bilo redko, ko sem si kot otrok besedilo sproti izmišljeval le zato, da je bila pesem daljša, pa tudi melodije so bile včasih čisto moja kreacija, saj kot kratkohlačnik z domišljijo nisem imel težav. Organizirano sem najprej začel peti v mladinskem zboru v frankolovski osnovni šoli. Zbor je takrat vodil izvrsten pedagog in učitelj Karl Šmajs, ki je bil znan po svoji strokovnosti in strogosti, vendar je na otroke deloval kot nekakšen magnet. Ob tančici strahospoštovanja smo ga imeli vsi zelo radi. Njegove ure pouka smo vedno začenjali s pesmijo, peti pa sva vedno začenjala Marica Jakop (po domače Zoranova Marica) in jaz, ki sva bila poleg tega zadolžena tudi za izbor pesmi. Ker se niso smele ponavljati iz ure v uro, sva imela v majhnem zvezčiču seznam pesmi. To je bila za naju takrat odgovorna, a hkrati prijetna naloga. Bistva, ki ga je v tem videl in udejanjal g. Šmajs, da je treba talent razvijati že v otroštvu, pa sem se zavedel šele v odraslih letih.«

 

Na oder dobesedno pritekli in odnesli 1. mesto

»V posebnem spominu mi je iz tistih časov ostal nastop šolskega zbora na mladinskem pevskem festivalu na Dobrni. Do Višnje vasi smo pešačili, od tam dalje pa naj bi nas peljal avtobus. Čakali smo in čakali, avtobusa pa od nikoder. Zborovodja Šmajs je pohitel peš v Vojnik do najbližjega telefona in po njegovi urgenci se je pripeljal po nas tovornjak, menda vojaški. Posedli smo se na klopi na kesonu, in čeprav ni imel cerade, je bil za nas pravi luksus. Na Dobrni nas je odložil precej daleč od prizorišča, kjer so pred našim prihodom odpeli že vsi zbori. Čakali so samo še nas, dodobra prepoteni smo dobesedno pritekli na oder, odpeli program in z njega odnesli 1. mesto. Tudi domov smo se vračali podobno kot smo prišli, le čakati nam ni bilo treba.«

 

Če neko delo opravljaš z veseljem, nobena naloga ni pretežka

»Na pobudo nekaterih krajanov smo leta 1973 ustanovili Moški zbor Antona Bezenška Frankolovo in prav letos, natančneje 20. aprila, bomo praznovali 40-letnico našega delovanja. Jedro zbora smo predstavljali prav tisti fantje in možje, ki smo se že v osnovni šoli kalili pod taktirko Karla Šmajsa. Prvi nastop smo imeli v že zdavnaj 'rajnki' Osnovni šoli Črešnjice. Od 22 pevcev nas danes v njem prepeva le še pet, od teh smo štirje zboru zvesti brez prekinitve. Ker je zbor živa celica družbe, smo v 4 desetletjih doživeli marsikaj, na srečo je bilo več vzponov kot padcev. Prav pri slednjih, ko je že zborovodja obupaval nad nami, in ker mi za obstoj zborovskega petja ni bilo vseeno, sem med drugimi tudi sam čutil odgovornost, da smo strnili moči, se medsebojno vzpodbujali, večkrat prevzeli vlogo pogajalcev. Tako je zbor obstal tudi v najbolj kritičnih obdobjih. Ker so na delovanje zbora vezane številne druge aktivnosti, sem prevzemal tudi te – od predsedovanja zboru do raznih organizacijskih in operativnih nalog v izvršnem odboru istoimenskega društva. Ves čas urejam notni material, ki se ga je do sedaj nabralo ogromno. Da je zbirka urejena, moraš stalno bdeti nad njo. Ker je bila že moja poklicna pot vezana na »papirovje«, jo v nekoliko prijetnejši obliki opravljam tudi pri zboru. Sicer pa spoštujem načelo - če neko delo opravljaš z veseljem in zavedanjem, da je tudi družbeno koristno, to sploh ni težko. Zato se že resnično veselim letošnjega 20. aprila, ko bomo na oder stopili s tako visokim jubilejem, in verjamem, da ga bomo tudi dostojno obeležili. In zato vas vse, ki vam je naše prepevanje blizu, vabim k skupnemu praznovanju.«

 

Zaradi pevskih vaj sem dostikrat službene obveznosti preložil na nočni čas

»Prepevanje, pa najsi bo v moškem ali cerkvenem zboru ali v Sekstetu Lindek, me napolnjuje z energijo in me sprošča, kljub temu da vsaka ljubiteljska dejavnost sčasoma preraste v obveznost. Kot pevec čutim močno pripadnost vsaki od teh skupin in se zavedam, da brez resnega dela ni uspeha. Vaj praviloma zaradi službenih obveznosti nisem nikoli opuščal, nasprotno, zaradi njih sem moral dostikrat sedeti za pisalno mizo še pozno v noč. Zdaj ko sem upokojen, so takšni napori preteklost, petje pa bom gojil naprej, če mi bo le glas še dobro služil.«

 

Prostega časa imam več, pa mi ga kljub vsemu zmanjka

"Poklicno sem vsa službena leta delal v trgovinski branži, torej med ljudmi, na terenu, in ta dinamika me še vedno spremlja. 'Zaposlitev' imam toliko, da dolgočasja ne poznam. Ljubiteljskih aktivnosti ne opuščam, prej obratno. Npr. pred dobrima dvema letoma smo ustanovili vokalni Sekstet Lindek in do danes imamo za seboj številne nastope, posneli smo samostojno oddajo na Radiu Slovenija, izdali zgoščenko. Za ohranjanje telesne kondicije pa se občasno ukvarjam s kmečkim »fitnesom« na bregoviti kmetiji moje pokojne sestre v Lindeku, kjer sem z izjemo prvih otroških let preživel svojo mladost vse do poroke. Namreč, ko se je sestra poročila v Lindek, me je z dovoljenjem staršev začasno vzela s seboj v novi dom, ker še svojih otrok ni imela. Potem sem kar ostal član njene družine, čeprav se je pri hiši rodilo pet otrok. To je bil moj dom, še danes ga tako doživljam, četudi na njem zdaj gospodari mlajša generacija. Rad se vračam tja, pomagam pri kakšnem delu, pa tudi čebelnjak sem postavil v neposredni bližini domačije, zato je vez še močnejša."

 

Ure v čebelnjaku tečejo kot minute

»Res je, tako čas doživljam, ko mi okoli ušes brenči na tisoče neutrudnih delavk. Že kot otrok sem pri dedku Juriju Gorenšku občudoval čebele, vendar dolgo ni bilo možnosti, da bi jih imel sam. Še preden pa so čebele začele nositi med v moj čebelnjak, sem jaz nabiral znanje o njih. V sebi sem gojil željo, da bi se za čebelarjenje navdušil kateri od treh otrok, pa žal niso imeli interesa. Zdaj upanje stavim na katerega od 5 vnukov, ki z neverjetnim zanimanjem poslušajo moja »predavanja« o teh živalicah, predvsem pa uživamo, ko točimo med in se zraven sladkamo. Če se zgodi, da ne morejo biti pri točenju zraven, prihranim nekaj satov, da pridejo, saj vsakič znova nestrpno čakajo, ko pritečejo prvi curki iz bobna. V naši družini med redno uživamo vsi, in verjamem, da tudi zaradi njegove koristnosti manj bremenimo zdravstveno blagajno. Da bi le tako ostalo!"

 

Skrb za obstoj čebel je pravzaprav skrb za ohranjanje ravnovesja v naravi

"Ljudje čedalje bolj spoznavamo pomen čebeljih produktov in vsako leto je povpraševanje po njih večje. Tega ozaveščanja sem zelo vesel, kot tudi dejstva, da se veča število čebelarjev, zlasti čedalje več mladih se spogleduje s tem področjem. Tovrstna vzgoja se v zadnjih letih v obliki interesnih dejavnosti prenaša v osnovnošolske klopi. V Čebelarskem društvu Vojnik smo ponosni na učni čebelnjak na Frankolovem, pridobitev, ki bo s pomočjo čebelarjev - mentorjev tukajšnjim osnovnošolcem približala čebelarjenje v živo. Na drugi strani pa so žal čebele ogrožene zaradi številnih bolezni in še vedno zaradi njim premalo naklonjene kmetijske politike. Tudi zato znanje in izkušnje, ki sem jih pridobil v čebeljem svetu, z veseljem podelim z vsakim, ki se zanj zanima. Menim, da sem na takšen način navdušil že nekaj novih čebelarjev. Sam imam trenutno 13 čebeljih družin, za prihodnje pa načrtujem njihovo število nekoliko povečati.«

 

Naš tokratni sogovornik je za vse opisano in še veliko nenapisanega bil poplačan z nagrado srebrnega sijaja. »Nisem je pričakoval, bil sem je pa iskreno vesel. To je potrditev, da sem delal dobro, in zaveza za naprej. Kljub temu je moje delo le majhen prispevek k polnejšemu življenju širše skupnosti in domačega kraja,« doda s skromnostjo. Res je vsaka stvar sestavljena iz najmanjših delcev tega sveta – atomov. Teh, ki jih je pridal Janez, pa je vse prej kot malo.

 

                                                                                                                    Sonja Jakop





0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Vojnik!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Ogledalo
Številka: 112
Izšla: 22.09.2016
Poglej Pdf

Bodite prvi pri oddaji mnenja.