Logo MojaObčina.si
DANES
13°C
7°C
JUTRI
19°C
6°C
Oceni objavo

Iz šole naravnost med upokojence

Učiteljski, pa tudi zasebni par Marjan in Marija (Minka) Čretnik iz Črešnjic je večino svojega poklicnega življenja udejanjal v vlogi učiteljev razrednega pouka na Osnovni šoli Frankolovo. Oba sta letos za sabo zasluženo zaprla šolska vrata in se upokojila. Še vedno bosta skozi njih vstopala z veseljem, vendar neobvezno.
Kljub temu, da vaju pozna veliko ljudi, zlasti Frankolovčanov in Črešnjičanov, je najbolje, da se nam predstavita.

Marjan: Rojen sem bil v Višnji vasi. Osnovnošolske klopi sem drgnil v Vojniku, šolanje pa sem vse do diplome nadaljeval v Celju. Tukaj so v letu, ko sem bil maturant, odprli podružnico mariborske Pedagoške akademije, zato se mi za čas študija ni bilo treba nikamor seliti. V šolo sem hodil polnih 54 let, iz nje pa direktno v penzijo (smeh). Takšno srečo imamo le tisti, ki smo v mladih letih v šolah znanje nabirali, kasneje pa ga v teh hramih učenosti podajali naprej mlajšim rodovom.

Marija: Izhajam iz Šentvida pri Grobelnem, z Marjanom sva se srečala na celjski Pedagoški gimnaziji, on je bil študent, jaz srednješolka. Ko sva si ustvarila družino, sva iskala skupno stanovanje, pa tudi službeno sva želela biti bližje. Stvari so se res obrnile nama v prid in sva »pristala« v takrat šolski hiši v Črešnjicah, ki je kasneje z odkupom postala dom 4-članski družini. Oba otroka sta odraščala v Črešnjicah, hči Lučka je družinsko gnezdo že zapustila, sin Marko živi doma. Našo širšo družino zaenkrat dopolnjujeta dva vnučka, prava mala nadebudneža. 

 

Danes je stalno službo vedno težje dobiti, tudi učitelji pri tem niso nobena izjema. Kako pa je bilo v času vajinih začetkov in kje sta nabirala svoje prve izkušnje?

Marjan: Prve korake službovanja sem naredil že kot absolvent. Takratni ravnatelj OŠ Vojnik Miro Klančnik me je snubil, da bi poučeval v podružnični šoli v Socki. Ponudbo sem zgrabil z odprtimi rokami in graščina v Socki (v njej je bila šola) je postala moja prva delovna lokacija. Dodeljen mi je bil 4. razred. Po treh letih se je pojavila potreba na matični šoli v Vojniku in so me premestili tja, prav tako v 4. razred, kjer sem ostal tudi tri leta. Nenadoma je bilo potrebno na OŠ Frankolovo, mislim, da je bilo konec septembra, nadomestiti učiteljico Sandro Marzidovšek. Ravnatelja obeh šol sta našla rešitev v meni in tako sem prišel na Frankolovo, zopet v 4. razred. Očitno mi je bil usojen, šele s prehodom v devetletko sem tudi jaz »napredoval« v petega.

Marija: Ker je bilo takrat precejšnje pomanjkanje učiteljev, sem začela poučevati, še preden sem diplomirala. Prve izkušnje sem pridobivala v Osnovni šoli Sveti Štefan (bivši Vinski vrh). To je bila manjša šola, sicer osemletka, zato smo morali biti učitelji »univerzalci«. Takoj je bil predme postavljen velik izziv, ker sem dobila kombinirani pouk v 2. in 3. razredu. Poleg tega sem nadomeščala še porodniško na predmetni stopnji, kjer sem poučevala slovenščino in zgodovino. Tako sem dopoldne nadomeščala, popoldan pa sem učila svoja dva razreda. V šoli sem bila cele dneve in ker še nisem imela družine, se to ni smatralo za nič posebnega. Naslednje leto sem poučevala 5. razred, zopet naslednje sem dobila osmega. Poučevala sem dobesedno vse predmete, tudi fiziko in kemijo - ojoj, kako sem se ju sama učila, da sem potem lahko razlagala učencem. Leta 1978 sem dobila službo in - kot rečeno - tudi stanovanje v Črešnjicah. Tudi na tej šoli smo imeli kombiniran pouk, praviloma dvojni, občasno celo trojni. V Črešnjicah sem ostala vse do zaprtja šole leta 1988. Sledila so leta službovanja na Dobrni in v Novi Cerkvi; na teh šolah sem uživala s prvošolčki. Zadnjih 15 let sem poučevala 3. razred na frankolovski šoli, z uvedbo devetletke pa sem enkrat dobila prvošolčke in z njimi ostala do 3. razreda.

Marjan: Tudi jaz sem izkusil kombinacijo v Črešnjicah, kjer sem par mesecev nadomeščal ženo na porodniški.

 

Marjan, vsa leta ste bili izključno v 4. razredu. Se vam je to zdelo kdaj monotono, utrujajoče?

Marjan: Nikakor ne. Res sem vedno hodil v 4. razred, a smo z učenci domovali v prav vseh učilnicah, odvisno od števila otrok v posameznem letu. Ko smo iz dvoizmenskega pouka prešli na enoizmenskega, smo zaradi prostorske stiske nekaj let (do dograditve šole) imeli pouk tudi v stari šoli. Sicer pa je delo z otroki vedno pestro, razgibano, in kljub natančnemu urniku in določenim pravilom se vsak dan izriše v svojih niansah.

Marija: Nič ne de, če se snov iz leta v leto ponavlja, ker se menjajo učenci. Vsako leto je kombinacija otrok drugačna, zato tudi utrip v učilnici ni nikoli isti. Otroci so živa snov, ki jo »obdelujemo«, pri njih ni univerzalnega recepta. Pri tej starosti otrok moraš v sebi vedno prebujati ustvarjalnost in domišljijo in si ne moreš dopustiti, da bi »zaspal«. Predvsem pa, če vstopaš v razred z veseljem in zavedanjem, da otroku nekaj daš za življenje, za monotonost zmanjka prostora.

 

Je dejstvo, da sta bila dolga leta člana istega delovnega kolektiva, prednost ali slabost? Sta službo »nosila« tudi domov ali sta jo popoldne dala »na OFF«? 

Marija: Prednost, zlasti v tem, da sva lahko doma v miru predebatirala kakšne službene zadeve, skupaj kreirala nove ideje, našla marsikatero rešitev za težave. Narava našega dela je namreč takšna, da s prehodom iz šolskega v domače okolje službe ne moreš enostavno izklopiti. Domov prinašaš tako zadovoljstvo kot skrbi, tudi načrte za jutri v veliki meri snuješ doma.

Marjan: Se je zgodilo, da sva tudi ponoči, ko se je kateremu od naju vsiljevala misel na šolo in zato ni bilo spanca, premlevala kakšno reč, ker sva jo oba dobro poznala. Prednost sem videl tudi v tem, da so bili Minkini učenci v bistvu moji predhodniki in sem že dobro vedel, kakšna generacija me čaka v naslednjem letu. Pravzaprav mi je žena delo lajšala že s tem, ker je s svojimi prijemi znala otrokom vcepljati delovne navade. Sam sem to le nadgrajeval z doslednostjo, menim pa, da do otrok nisem bil preveč zahteven. 

 

Mnogokrat slišimo, da so otroci naši najboljši učitelji. Se strinjata s trditvijo?

Marjan: Gledano skozi oči učitelja, ne v celoti. Je pa res, da nas otroci s svojo odgovornostjo, pozitivizmom, tekmovalnim duhom in še z marsičim v pozitivnem smislu mnogokrat presenetijo. Zlasti se to vidi pri razrednih urah in interesnih dejavnostih, ko je več možnosti, da otroci izrazijo sebe, bodisi skozi pogovor, aktivnost, igro. Učitelji smo prevečkrat kot roboti in zaradi izpolnitve učnega načrta preveč hitimo, potem pa ti otroci dajo vedeti, kdaj je dovolj, kje se je potrebno ustaviti.

Marija: Zgled učitelja mora biti na prvem mestu. Učitelji mnogokrat nezavedajoč se, svoja čutenja prenašamo na otroke, kar ti »živi senzorji« hitro začutijo, njihov odziv pa je za nas povratna informacija. Gledano s tehnološkega vidika pa otroški dojemljivosti odrasli kljub sprotnim izobraževanjem ne moremo slediti. Žal otroci elektronske dobe premočno vstopajo v virtualni svet in tako izgubljajo stik z realnostjo ter preslabo razvijajo čustveno inteligenco. Še vedno sem namreč mnenja, da noben računalniški robot ne more nadomestiti človeka, njegovih čustev, dejanj in zgleda.

 

Delo učiteljev je mnogo več kot le izpolnjevanje obveznega učnega načrta. Zagotovo sta na katere od projektov, ki so vama bili zaupani, tudi upravičeno ponosna. Lahko katerega izpostavita?

Marija: Tega je bilo veliko. Vodenje interesnih dejavnosti, pa zimske in letne šole v naravi, prirejanje raznih proslav in podobno, to spada v delovne obveznosti učiteljev. Na manjših šolah kot je naša na Frankolovem, pa te marsikaj enostavno doleti, npr. funkcije v kolektivu, svetu zavoda, sindikatu…Sicer ne želim ničesar izpostavljati, mogoče le tole; v Črešnjicah, to je bila 4-letna šola, sem kljub kombiniranemu pouku vpeljala poučevanje na treh težavnostnih stopnjah, pač glede na sposobnosti oz. predznanje otrok in tako je večina črešnjiških otrok šla na predmetno stopnjo z dobrim predznanjem. Temu bi danes rekli nivojski pouk, jaz pa sem ga vpeljala že veliko prej.

Marjan: Ponosen? Na otroški pevski zbor, ki sem ga vodil polnih 35 let. V zboru je prepevalo povprečno 30 do 40 otrok. Naučili smo se veliko domačih ljudskih in umetnih pesmi, pesmi domačih in tujih skladateljev. V celotnem službovanju je tako v otroškem zboru prepevalo preko 1000 pevcev. Večkrat je bilo tudi naporno, toda če nekaj delaš z veseljem, ni težko. Da je bilo delo lažje, sem se leta 1980 vključil v moški pevski zbor na Frankolovem in se obenem v njem izobraževal, in zanimivo, tudi ideje sem marsikdaj dobival prav tam.

                                                                                                        

Vsak učitelj bi lahko po zaključenem službovanju spisal knjigo raznoraznih dogodivščin. Se spominjata katere, ki bi zaradi časovne odmaknjenosti že zdavnaj šla v pozabo, pa vendarle ostaja, ker poboža dušo, morda predrami, zavrti čas nazaj?

Marjan: Bilo jih je ogromno in težko se je opredeliti. Npr. v času bivše Jugoslavije smo snemali oddajo »Veseli tobogan«, v njej je prepeval tudi moj zborček. Otroci so zapeli krasno in ko jih je povezovalec oddaje vprašal: »Kdo vas je to naučil?«, so vsi enoglasno in veselo zakričali: »Tovariš Marjan!«. To iskreno navdušenje me je takrat zelo ganilo in ga podoživim še vedno, ko pomislim nanj.

Marija: Iz daljne preteklosti? V šoli v Črešnjicah sem čakala vodjo pohoda 'Po poteh 14. divizije', pa nisem vedela, kdo pride. Vstopil je visok, mlad moški in vzkliknil: »O, moja učiteljica!« Od presenečenja sem obstala kot pribita. Moj učenec, kateri? Pa že odrasel? Nisem ga prepoznala, dokler ni razkril, da je eden mojih prvih učencev iz Svetega Štefana.

 

Bi ponovno izbrala učiteljski poklic?

Marija: Absolutno. To je poslanstvo, zanj moraš biti rojen, tako tudi jaz čutim. Čeprav sem imela možnost delati v drugi branži, nisem nikoli niti pomislila, da bi šolo zamenjala npr. za pisarno. Administracija me ubija, tudi učitelji je imamo žal mnogo preveč.

Marjan: Svoje delo sem vedno rad opravljal ne glede, kakšni so bili otroci. To je izziv, da poskušaš otroku v pozitivnem smislu povedati, kaj je prav in kaj ne. Nikoli mu ne smeš zameriti, če razmišlja drugače kot ti. Se pa v tako dolgi dobi notranje iztrošiš. Moja zadnja generacija učencev je bila res izvrstna in sem vesel, da sem lahko z njimi zaključil.

 

Kaj bi v šolskem sistemu spremenila, če bi lahko?

Marija: Otroke bi poslala leto kasneje v šolo. Obseg učnih načrtov naj bi vsaj delno oblikovali učitelji, ker sposobnosti otrok na določeni stopnji bolj poznajo, kot (naj ne zveni žaljivo) teoretični strokovnjaki, ki jih dejansko pišejo. Učiteljem bi dala več pooblastil, saj v času permisivne vzgoje že preveč izgubljamo avtoriteto in spoštovanje. Tudi glede sodelovanja staršev gredo zadeve včasih malo predaleč. Da ne bo pomote, nujno je njihovo sodelovanje s šolo in obratno, otroku naj nudijo vso potrebno podporo, mu stojijo ob strani in ga vzpodbujajo v njegovih prizadevanjih, v stroko pa naj bi se vključevali le v smislu pregovora: »Le čevlje sodi naj kopitar.«

 

Se »službotožje« že oglaša?

Marija: Malo že, čeprav sva po stažu še mlada upokojenca. Ker sva bila del homogenega, prijetnega in družabnega kolektiva, jih pogrešava, zlasti pa včasih manjka otroški živ-žav. Je pa res, da si po toliko letih že malo »lačen« miru. 

 

Oba sta polno zaposlena, tako z delom kot s hobiji, občasno poskrbita tudi za vnuke. Živita v zavedanju, da mora vsak krajan tudi kraju nekaj dati. Marjan je že dolga leta aktiven po pevski plati, Marija nadaljuje svoje poslanstvo v Špesovem domu v Vojniku. Uro do dve na teden, ne za denar, temveč volontersko, opravlja delo knjižničarke in skupini oskrbovancev bere krajše zgodbice. Sicer pa se zakonca Čretnik rekreirata tudi na manjši njivi in vrtu, ki ju imata v Lembergu, na eko način pridelata večino vrtnin in zelenjave za vso družino. Sta ljubitelja narave, tudi gob, Marjan pridno ribari. Naj jima tudi zdravje dobro in dolgo služi!

 

Dve uri zanimivega klepeta sta vsem prehitro minili, Marjan je odhitel na pevske vaje v stilu »Nimam več časa«, midve pa sva zaključili z ugotovitvijo, da ju učiteljski poklic kljub vsem odgovornostim ohranja mladostna, včasih tudi otročja.  

                                                                      

                                                                                                                                  Sonja Jakop

Oglejte si tudi