Spoštovani g. župan, spoštovani nagrajenec za življenjsko delo, cenjeni ugledni gostje, spoštovane gospe, spoštovani gospodje,

ne  morem si kaj, da se na ta prav nič zimski večer, 4. februarja 2016, v Novi Cerkvi,  kjer je pred zdaj že skoraj 200 leti služboval kot kaplan, ne bi najprej spomnil na blaženega škofa Antona Martina Slomška, našega celjskega gimnazijca in Prešernovega sošolca v ljubljanskem liceju (1819–1821). Iz najzgodnejšega otroštva nosim v sebi spomin  na Slomškove pesmi, ki nam jih je tako rada pela naša ljuba mama; bilo nas je osem otrok, jaz pa sem tisti, ki se lahko pohvali s pravljično sedmico. Njena podoba, čeprav je že deset let ni več, še ni zbledela, njene in Slomškove pesmi pa še vedno  odmevajo v meni;  bolj ko sem star, bolj jih razumem in čutim kot svoje. Tudi tisto, ki mi nocoj ob praznovanju Prešernovega dneva, slovenskega kulturnega praznika, ves čas prihaja na misel:  »Preljubo veselje, oj, kje si doma? /…/ Te iščem po polju, kjer rož'ce cveto,/ po logu zelenem, kjer ptice pojo …« Saj jo poznate …

To je pesem o življenju, pesem o iskanju smisla. Pesem o minljivosti, ki ji po vseh božjih, človeških in fizikalnih zakonih – podobno kot težnosti – ni mogoče uiti: kar pada, pade; kar mineva, mine.  A je to tudi pesem o hrepenenju, ki premaguje otožnost neizogibnega in tolaži zavest s spoznanjem, da konca ni. Zavzeto išče veselje in najde ga v otroških srcih; tam na vaški ledini se »z njimi igra, jim kratek čas dela, pri njih je doma«. Tam med otroci, pove Slomšek, je naša prihodnost, tam je smisel življenja. Tam je večnost. Pa kakor koli jo že kdo razume.

Ta za koga morda malce nenavaden uvod sem naredil namerno. Zato, spoštovani, ker bi nas nocoj rad spomnil, da kultura ni nobena žalost, ampak vse prej kot to: čisto veselje je, plemenitost duha, dobrota srca, smisel življenja. Kaj je človek brez duha, kaj je človek brez srca? Kaj je človek, če v sebi in soljudeh ne zna prepoznati smisla, če ne zna začutiti žlahtnega veselja, ki nam ga že stoletja ponuja in daje kultura?

Dober prijatelj mi je pred leti svetoval, naj se po Goethejevem vzoru ne jezim, ampak naj se raje čudim. In tako se zadnja leta skoraj vsak dan čudim naši vrli politiki, čudim se moralnemu razkroju, čudim plačnemu sistemu, čudim gromozanski bančni luknji in nedotakljivim tajkunom,  čudim pristranskim sodiščem, čudim neotesancem v cestnem prometu, čudim FURS-u, ki z davčnimi blagajnami nadleguje vse povprek, tudi branjevke, ki na tržnico za ljubo preživetje prinesejo pet kil kislega zelja …

Že od nekdaj pa sem se čudil tudi proslavam ob Prešernovem dnevu, slovenskem kulturnem prazniku. Tiste osrednje v Cankarjevem domu so bile nemalokrat bolj podobne pogrebu ali pa komemoraciji: scenarij dolgočasen, režija čudaška, nastopajoči na smrt resni, nagrajenci tako ali drugače naši, vse skupaj pa nekako umetno, ponarejeno, neživljenjsko. In seveda peklensko drago. Vtis, ki ga je gledalec obveznega TV-prenosa ob tem dobil – če je seveda zdržal do konca – je logična posledica opisanega vzroka: ta Prešeren je pa res bil en zamorjen tip, ta kultura je pa res eno samo jamranje in večna žalost kot v tisti ljudski pesmi: »Sijaj, sijaj sončece, oj sonce rumeno! – Kako bom pa sijalo, sem vedno žalostno.«

Pravim, čudil sem se in vedno znova sem si rekel: ljubi Slovenci, pa kaj smo to res mi, je to res Prešeren, je to naša kultura? Mi smo pa ja veseli ljudje – in tudi Prešeren je kljub vsem silnim problemom, ki jih je imel, znal biti tak; družaben, zabaven človek je bil. Mi se pa ja znamo družiti, prijateljevati, si pomagati, peti, plesati, jesti, piti. Mi smo pa ja prijazni, gostoljubni, delovni ljudje. Mi Slovenci, narod na sončni strani Alp. Skozi svojo tisočletno zgodovino smo doživljali mrke in poraze, tepli so nas, iztrebljali, zanikali in poniževali, a smo trdoživi, kot smo, vedno vstali iz mraka in pepela. In obstali do današnjih dni.

Nič novega ne bom povedal, če rečem: zaradi kulture smo obstali, zaradi kulture smo preživeli. Ohranili smo svoj jezik, ohranili svojo identiteto, svoj prostor pod soncem.  Če bi samo jamrali in se jokali, ne bi obstali, tako pa smo znali tudi vriskati in se smejati. Znali smo uživati v življenju.  A znali  smo tudi zavihati rokave in treščiti po mizi, ko je bilo treba. Tudi sredi mračnih časov, kot je bil Metternichov absolutizem, smo znali videti svetlobo, lepoto, smisel in prihodnost. S Prešernom smo verjeli vanjo in v slovenski himni danes s ponosom pojemo o internacionalizmu in humanizmu, o svobodi in prijateljstvu: »Žive naj vsi narodi,/ ki hrepene dočakat' dan,/da koder sonce hodi,/ prepir iz sveta bo pregnan,/da rojak/ prost bo vsak,/ ne vrag, le sosed bo mejak!«

Datum Prešernove smrti smo že leta 1945 uradno določili za slovenski kulturni praznik. Marsikdo se je v 70-ih letih, ki so pretekla od takrat, že vprašal, zakaj neki 8. februar, dan Prešernove smrti, ne pa 3. december, dan njegovega rojstva. Del odgovora je seveda v tem, da je Prešeren šele po smrti tistega davnega 8. 2. 1849 v Kranju postal to, za kar ga imamo danes  – za največjega slovenskega pesnika, nedvomnega genija in sinonim za slovensko kulturo. Za časa življenja pa mu ni bilo prav nič z rožicami postlano; kot svobodomiseln človek je bil preganjan, kot pesnik nerazumljen in podcenjen; ni slučajno kot moto k svoji Glosi zapisal grenko spoznanje: »Slep je, kdor se s petjem ukvarja,/ Kranjec moj mu osle kaže;/ pevcu vedno sreča laže,/ on živi, umrjè brez d' narja.« Dolga leta smo Slovenci ta za našo samobitnost, samozavest in narodni ponos tako pomemben praznik razumeli narobe: kot mrakoben, neveseli spomin na Prešernovo smrt.

Dolga leta smo, kot sem prej hudomušno poskušal povedati, Prešernov dan praznovali, kot ga dejansko ne bi smeli: kot dan žalosti, ne pa veselja, kot obletnico smrti, ne pa kot praznik življenja. Ob 200-letnici Prešernovega rojstva, leta 2000, pa smo se končno le zdrznili in zamislili. Začeli smo spreminjati svoj odnos do 8. februarja,  začeli pa poudarjati tudi 3. december, Prešernov rojstni dan. Poimenovali smo ga »ta veseli dan kulture« in na ta dan ljudem na široko odprli vrata v vse kulturne ustanove. Končno smo začeli  razumevati, v čem je bistvo kulture.

Na tem mestu seveda lahko navedem definicijo, kaj beseda kultura pomeni, a raje kot to povem, kako jo razumem jaz. Kultura je imanentna lastnost človeške družbe; od živih bitij jo – tako kot besedni jezik – poznamo samo ljudje. Iz ljudi prihaja in k ljudem se vrača. Iz ljudi se rojeva in ljudem je namenjena.

Ne moremo biti kar vsi po vrsti umetniki, slikarji, pesniki, plesalci, glasbeniki, za to je potreben talent. Talenti v kulturi in umetnosti pa – enako kot denimo v športu ali znanosti – niso prav na gosto posejani. Vsakdo pač ne more biti Prešeren, Cankar ali – če hočete – Avsenik ali Slak, tudi ne Tina Maze ali Nikola Tesla, vsi brez izjeme pa smo lahko in moramo biti ljudje. Ljudje v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Kajti kultura je, ponavljam, plemenitost duha in dobrota srca. Dober človek je  po naravni logiki kulturen človek, in obratno: kulturen človek je v osnovi dober človek. 

Kultura se nam včasih zdi visok in oddaljen pojem, pa to sploh ni. Kultura je del vsakega od nas: kultura je, kako pozdravimo, kako vozimo, kako jemo, kako pijemo, kako razmišljamo, govorimo, pišemo. Kako živimo, kako se oblačimo, kako ne zamujamo, ne krademo, ne goljufamo. Kultura je, kako nikomur ne želimo nič slabega, kako celó sosedu privoščimo nov avto … Ja, vse to je kultura.

Prej sem se obregnil ob napačno razumevanje kulture in njenega osrednjega praznika. Zdaj pa moram glasno povedati še, da mi je premik, ki se je zgodil v zadnjih letih, premik iz nekdanjih žalobnih, komemoracijskih proslav v vesele, kot je ta nocojšnja v Novi Cerkvi, neskončno všeč. To je pravi pogled na Prešerna, to je pravo razumevanje kulture. Kot Slomšek v svoji pesmi išče veselje do življenja, tako ga moramo mi iskati in najti v kulturi. V sebi. Kajti kultura smo ljudje.

Nocoj je bilo in še bo na tem odru veliko dobrih ljudi, mnogo talentov in med njimi veliko otrok. Nič ne bi moglo bolj kot to potrditi visokega mnenja, ki ga imam o občini Vojnik. Kot Celjan in ravnatelj 208-letne I. gimnazije v Celju, a tudi kot čisto navaden človek, kar navsezadnje sem, lahko rečem: odlična občina ste, v marsičem vzorna. Na kulturi gradite, na ustvarjalnosti, na mladih ljudeh. Močno sodelovalno kulturo premorete in na res visokem kulturnem nivoju znate praznovati in se veseliti uspehov svojih ljudi. Človek bi skoraj rekel, da niste pravi Slovenci … Pa ste. Ko bi le bili vsi taki, kot ste vi! Bili bi srečnejši kot narod in država. Manj razdeljeni, manj skregani. In končno bi razumeli, kar nam v drugi kitici svoje dobrohotne napitnice želi povedati Prešeren, ko pravi: »Komu najpred veselo/ zdravljico, bratje, č' mo zapet'?/ Bog našo nam deželo, /Bog živi ves slovenski svet,/ brate vse,/ kar nas je/ sinov sloveče matere!«

Slovenci smo. Ne pústimo se strankarsko spreti. Ne pústimo se premagati pohlepu brezobzirnega kapitala. Ne pozabimo, da smo najprej Slovenci in šele nato Evropejci. Ne pozabimo, da smo najprej ljudje in šele na to kleparji, zdravniki, kmetje, učitelji – kar koli je že kdo. Najprej smo ljudje in tudi na koncu nismo nič več kot to. Bodimo enotni. Bodimo ponosni na svoj jezik, na svojo kulturo, na svojo državo, Republiko Slovenijo. 

Slovenski kulturni praznik, Prešernov dan, je praznik dobrih ljudi, praznik veselja, praznik življenja. Spomin na preteklost je in vera v prihodnost. Verújmo. Zaupajmo. V ustvarjalnosti je ključ, v ljubezni do sebe in svojih, v otroških srcih, kjer je veselje doma.

Anton Šepetavc