Začelo se je povsem po naključju. Kot vse dobre stvari. »Vsi radi kurijo z butarimi. In ko te dela nekdo drug, na primer stara mama, je fino. Ko pa ni mogla več, sem tuhtal, kako bi to delo poenostavil. Tako da zametki mojega butaringa segajo že daleč nazaj,« se spominja Matjaž Preložnik z Nove Cerkve. In če ne bi bilo njegove mame, bi ostalo pri enem stroju za domačo uporabo in konec. »V Kmetijskem oglasniku je zagledala poziv, naj ljudje pokažejo svoje izume. Pa je poklicala gospoda iz tistega časopisa. Ta je bil takoj za. Celo prehitro. Poskušal sem prestaviti srečanje, saj je bil stroj grd, nepobravan. Pred objavo sem ga namreč želel vsaj pobarvati, pa si ni dal reči, ker se mu je tako mudilo z objavo. No, in na podlagi tistega članka se je našel prvi kupec.«

Najtežje od vsega je bilo postaviti ceno za stroj, ki bi ga strokovno lahko opisali kot hidravlična naprava za strojno izdelovanje butar iz vej. »Ugotovil sem, da za tako ceno meni ne ostane nič, zato sem začel razvijati nekaj enostavnejšega.« Ko je bil izum dopolnjen, je podal prvi oglas. »Spet se je našel nekdo. Ta je imel več pod palcem in je želel tudi, da stroj lepo izgleda. Kakšno leto sva si menda dopisovala, kakšen naj bo, preden sem se ga res lotil. Ampak na koncu je bil zelo zadovoljen, preko njega pa sem takrat dobil še kakšna dva kupca. Šele v tistem trenutku pa sem se začel zavedati, da lahko kdo drug začne kopirati moj stroj. Poklical sem Asi, organizacijo Aktivnih inovatorjev Slovenije, kjer so mi povedali, kako naj naredim patentno prijavo. No, na tak način so začele prihajati tudi plakete in nagrade na sejmih, ki pa ne trgajo žepov.«

Da je konec minulega leta njegov izum bil nagrajen tudi v južnokorejskem Seulu, je izvedel šele preko svetovnega spleta. »Pred tem sem tudi v Varšavi dobil menda tretje mesto za butaring. Vendar to so tekmovanja, ki jih prijavlja organizacija Asi. To ne pomeni, da sva bila jaz in moj izum v Varšavi ali Seulu. Ali da sem predstavljal, kako deluje. Na te sejme gredo predstavniki Asija in s pomočjo plakatov opišejo izum,« pojasni Preložnik, ki je bolj od teh priznanj, ki so mimogrede prišli tudi iz evropskih držav in držav nekdanje Jugoslavije, ponosen na svojo prvo plaketo, dobljeno na sejmu Agro Arca, in uvrstitev med petinpetdeseterico najboljših inovatorjev na šestem slovenskem forumu inovacij. »Še vedno pa je največ vredna reklama od ust do ust. Ali pa majhen kmetijski sejem v Komendi. Tam ljudje pridejo, vidijo stvar in se odločijo. Če se stvar ne prodaja, lahko dobiš ogromno nagrad, pa ti nič ne koristijo. Poznam nekoga, ki je zato, da je svoj izum lahko mednarodno zavaroval, vzel že tretji kredit, prodal pa ni še ničesar.«

Preložnik se je sicer medtem že poigraval z mislijo, da bi iz izuma naredil pravi posel, a si je zaradi danes prav nič rožnatih časov premislil in se raje oklenil redne službe. Je pa butaring izdelal v različnih velikostih, primernih za traktorski priklop ali ročno »pumpanje«. Tudi dolžino samih butar lahko prilagaja. Sistem praktično deluje tako, da veje zložiš v zaobljene palice, nato pa hidravlika zavoj vejevja stisne skupaj. Nato z motorno žago med režami vejevje razžagaš in povežeš skupaj. »Zaenkrat še ročno, imam pa že idejo, kako to narediti strojno. A že brez tega lahko z butaringom v eni uri narediš od 40 do 50 butar, svoje dni pa jih je ena ženska na dan naredila le okoli 20.«

Tudi z novimi idejami se »nesojeni« strojnik ali sedanji ekonomist že poigrava. »Naslednja inovacija je povezana z balami in načinom, kako lahko naenkrat pripelješ dve bali hkrati,« je še napovedal skromni, čeravno po nagradah sodeč svetovno znan vojniški inovator.

 Rozmari Petek