Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za ponedeljek, 12.12.2016

jasno
Ponoči bo precej jasno, na Primorskem bo postopno več nizke oblačnosti. Po nekaterih nižinah bo nastala megla. Najnižje jutranje temperature bodo od -6 do -1, ob morju in v višjih legah do 6 stopinj.
0°C | 13°C
torek, 13.12.2016
-4°C | 9°C
sreda, 14.12.2016
2°C | 9°C
četrtek, 15.12.2016
-1°C | 10°C
Opozorila
Sobota, 10.12.2016 ob 16h
Dodatnega opozorila ni.
0°C
13°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Šport

Valentinin rekord - na Plaz - in to tri tisoč ......


ŠPORT

| |
20.12.2013      10:09
A A

Valentinin rekord - na Plaz - in to tri tisoč 'botov'


Ker me za ta moj dosežek ni hotela priti snemat nobena športna TV (niti EuroSport ne), sem sklenila, da kar sama naredim nekaj za samohvalo. Zato: prijavljam svoj rekord. Ni hitrostni, je pa sestavljen iz številk. V desetih letih, od leta 2003 do 2013, sem opravila 3000 vzponov na Plaz in se prav toliko krat tudi vpisala v vpisno knjigo.


"Yes, zmagala sem!"
"Yes, zmagala sem!"
Deli:

Ko teh 3000 mojih pohodov na Plaz in nazaj pomnožim s 6,5 km, dobim 19.500 km, kar pomeni skoraj polovico obsega sveta. In če 3000 pomnožim s 420 m višine, kolikor imam do mojega Plaza, sem 1360 km bližje Marsovcem. In če še seštejem vsa čas, ki sem ga za to porabila, pridem do okoli 3700 ur dela. Jejžeš!
Začelo se je leta 2003, ko naju je na sprehodu okoli Vipave, ki smo jo z mularijo zares redno obkrožali, nekega dne ustavil možakar in vprašal ter pokazal s prstom proti eni grozno, strašansko visoki gori tik nad nami, če sva že kdaj bila gor? Ne!!! Kje pa, to je vendarle neobljuden gozd, človeška noga po mojem še nikoli ni stopila vanj! Tako jaz. On pa, kako je prekrasno, prelep razgled na celo Vipavsko dolino do Dolomitov na desni in morja na levi. In knjiga, kjer se vpišeš.
»Ma ja?« In še, da bi midva, ker vidi, da hodiva dosti okoli Vipave, zagotovo kondicijsko brez problema zmogla do vrha. »Mhm.«
Pa mi vseeno to ni dalo miru. In res se nekega dne odpraviva tja noter v gozd. Z namenom, da jo zaenkrat mahneva do nama še obvladljivega in poznanega Starega gradu, ki leži nad Vipavo, če pa nama bo slučajno šlo, greva naprej. Če se seveda že kje prej ne izgubiva. In res greva. In glede na to, da sem iz sebe že odvrgla nekaj deset kg z orbitrekom, sem bila prepričana, da meni kondicijsko to ne bo problem, mala malca, pač.
Še preden se hiše na hribu sploh končajo, sva oba vsa zaripla pihala in sopihala in se že po 150 metrih spraševala, le kam naju je uni možakar poslal?
»Ma, kaj si misli, uni, bi naju rad ubil? Wače, pokliči komunalce, tle bo mene pobralo, ni šans, da jast preživim to zadevo!«
Ne vem niti pod razno, zakaj sva vztrajala in hodila, beri - se vlekla - naprej, ko sva nekako po dveh urah le ugledala vrh sveta! Jupi!! Ni druge, to sva sigurno na najvišji gori, kar jih obstaja. Ma, kaj piše tam, na skrinjici? Plaz - 528 m? Kaj nismo en par km višje od Vipave, navpično višje, mislim?
»Ja, ja, mati, bo treba še mal polente popapcat.«
No, seveda se vpiševa v knjigo in razgled je bil res prelep, a sama sem se že zaklela, da na to goro pa nikoli več:»Ne, nisem jast nobenmu nič nardila, da bi morala zdaj zaradi enga razgleda trpeti muke kristusove. Ne, ne. Bom jast kar na mojem orbitreku v vztrajala.«
A moj možek se je odločil drugače. Šel je proti Plazu dva do tri krat na teden in jaz sem se jezila nanj. »Ma, Čufer, si nor ? Kaj hodiš tja gor tolko? Sam gejnaj! Če že moraš, je enkrat na 14 dni več kot dovolj. Se boš ferdirbal, izčrpal totalka!«
A on je vztrajal. In sem se mu sem pa tja tudi sama pridružila. In počasi, zares počasi, iz bota v bot, videla, da je na vrhu zares prekrasen pogled na dolino in da dobim še več. Da je v bistvu ves trud v momentu bogato poplačan. Da, ko prideš na vrh, nisi utrujen, ampak spočit.
In tako sem se tudi sama nalezla. Ko sem prišla do cilja, sem si zadala, da si bom vsakič rekla: »Yes! Zmagala sem!«
In počasi sem spoznala, da si v bistvu z vsakim ciljem odpočijem tako dušo kot telo in da sem šele, ko sem na vrhu, pripravljena storiti marsikaj, kar bi mi bilo prej težko. Seveda sem se vsakič vpisala v knjigo in ko na koncu leta vidiš, da nastane iz tega kar lepo število, se ti, tudi zato, hoče še kar več.
Tako sem postala z mojo vsakdanjo hojo na moj hrib prava odvisnica. Poudarjam hojo! Tečem zares le malo. Pod vrhom zadnjih 500 m, če se mi prav ljubi. In kdaj pa kdaj v dolino. Bi pa rada tekla. A mi ne dajo moje noge. Imam občutek, kot da so težke par ton (saj prav lahke pa tudi niso).
V vseh teh dobrih desetih letih je res marsikaj.
Res je, da mi kdaj ne gre in ne gre. Da se komajda vlečem proti cilju. In res je tudi, da kdaj pa kdaj kar letim gor. Še posebno, če sem jezna na bilo kaj. To kar šibne čas. Pravzaprav jaz šibnem.
In res je, da marsikatero rešitev vseh mogočih problemov dobim na poti, ki bi jo doma na kavču zagotovo tuhtala veliko več časa - če bi jo sploh stuhtala.
Res je tudi, da si zaradi tega lahko privoščim marsikak grižljaj (beri kup) njami hrane več, kot bi si ga sicer. Ker hrana je pa meni res dobra. Sicer se že par let izogibam mesu, a javno priznam, da se tudi prekršim. Posebno s pršutom iz nam znane kmetije. Res je tudi, da grem marsikdaj gor le zato, ker me moj spravi gor. Res je tudi obratno, da kdaj sama mojega izprosim, naj gre z mano.
Res je, da grem kdaj gor tudi dvakrat. Za kazen! Ker sem se zares preveč nažrla. In kazen tako postane en užitek več.
Res je, da imam čas, ker sem brezposelna. Res pa je tudi, da ko sem še delala, sem se šele ob 16.30 pozimi odpravila gor z lučko.
Res je, da je Vipava točno tako velik kraj, da ti tega skoraj nihče ne privošči (no, saj ni samo Vipava tak kraj). In ko slišim kdaj pa kdaj besede hudobije iz navadne foušarije, dobim zaradi tega še več gajsta. Torej grem naslednjič čisto na lahko gor.
Res je, da sem imela svojo mamo štiri dolga leta nepokretno na postelji. In sem jaz skrbela zanjo. In res je, da je bila ta čas, ko sem šla gor, sama. Res pa je tudi, da ne vem, če bi jaz sama zdržala vse te zares krute plati življenja, če gor ne bi šla. Mislim, da ne.
Res je, da se par krat na leto odpravim gor z največjo vrečo, da poberem vse smeti, ki se naberejo ob poti, ker jih odvržejo: kdo?
Res je tudi, da nisem še srečala medveda. Ga pa srečajo zagotovo tisti, ki grejo gor prvič (in zadnjič). Res pa je tudi, da ni nemogoče, da ga kdaj ne bom srečala.
Res je, da sem se v vseh teh letih rešila strahu pred kačami. V bistvu je res, da se kače mene ustrašijo in hitro zbežijo, ko me začutijo.
Res je, da pridejo posebno poleti, na vrsto tudi druge gore, malo višje od te. In da se skoraj vedno pridružim mojemu možu na gorskih tekmah, kjer grem po svoje do cilja. A velikokrat je najprej na vrsti Plaz. In šele potem gremo v druge hribe. Ali pa obratno, po tekmi še na Plaz.
In tako sem iz vseh teh resov danes prišla do svojega 3000 - ega vzpona in podpisa v planinsko knjigo.
In zdaj? Jutri grem spet na moj hrib. Po čudovit razgled, po zdravilo, kjer pred uporabo ni treba natančno prebirat navodil in se posvetovat z zdravnikom ali farmacevtom in po čisto pamet (vsaj mislim tako).
Hvala hčerkinemu prijatelju za lepo risbo, ki so jo, skupaj z opisanimi posameznimi letnimi vzponi natisnili na majice, ki mi bojo lep spomin.

Valentina Čufer





Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Vipava!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Latnik
Številka: 180
Izšla: 28.10.2016
Poglej Pdf
Prelistaj E-izdajo
Koledar dogodkov Preglej vse
December 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20
16.12.2016 | Družabni dogodki
Praznično dogajanje v Vipavi
11.12.2016 | Ostalo
Pohod po Lozicah: RAZISKOVANJE DOMAČEGA KRAJA
16.12.2016 | Družabni dogodki
Praznično dogajanje v Vipavi

Bodite prvi pri oddaji mnenja.