Srečanje s starimi starši smo zelo uspešno izvedli že v oktobru, ko smo jih v okviru projekta Simbioza gibanja povabili k uri športa v našo telovadnico. Skupaj smo telovadili in se razgibali, srečanje pa nadaljevali v učilnici, kjer smo jim zaigrali in zapeli. Vsem nam je bilo lepo in razšli smo se v želji, da se spomladi znova srečamo. Tako smo delovno soboto izkoristili, da se ponovno srečamo, tokrat tudi skupaj s starši učencev.
V še nekoliko hladnem jutru smo se zbrali na parkirišču pri kampu Tura na Gradišču pri Vipavi. Z večino učencev so bili starši ali stari starši ali pa kar oboji in le redki so na športni dan prišli sami. Učiteljici sva pozdravili vse, ki so se odzvali našemu vabilu in dali navodila za pohod. Dogovorili smo se, da bodo tokrat vsi učenci, ne glede na starost, da je cilj športnega dneva pohod, gibanje v naravi in pa seveda klepet, druženje in medsebojno spoznavanje. V strnjeni in dolgi koloni, saj nas je bilo kar enainsedemdeset, smo se podali na planinsko pot proti Plazu. Hoja navkreber nas je kmalu ogrela, odložili smo vetrovke in v prijetnem klepetu in spoznavanju nadaljevali pot. Z razglednih točk smo občudovali našo prelepo Vipavsko dolino, ki je bila že obsijana z jutranjim soncem. Med potjo smo opazovali naravo ter prepoznavali in občudovali znanilke pomladi, o katerih smo se učili v šoli. Učencem ni zmanjkalo vprašanj in opazili so marsikaj zanimivega, kar bi mi, odrasli spregledali. Prijetno razpoloženi smo prispeli na Plaz. Po kratkem oddihu, med katerim smo se podprli s hrano in pijačo, smo se na vrhu vpisali v knjigo obiskovalcev. Učenci so si za spomin pritisnili žig na roke in seveda smo se vsi skupaj tudi fotografirali. Toda nismo se vdali. Prav vsi smo pot nadaljevali še do kapelice na Lipah. Bolj ali manj utrujeni smo prišli na jaso. Najmlajši so imeli še veliko moči, zato so se še igrali in plezali na skale. Seveda smo se tudi tu vpisali v knjigo obiskovalcev in se razveselili še enega žiga.
Po krajšem odmoru smo se zadovoljni nad lastnimi uspehi vračali v dolino. Po prihodu na parkirišče smo ugotovili, da smo prav vsi zmagovalci in si skupaj za čestitko vzkliknili glasni hura. Razšli smo se polni lepih vtisov v želji, da bi taka srečanja še ponovili, saj vsi živimo vse preveč hitro, drug mimo drugega in ne najdemo časa za druženje in pogovore.
Učiteljici: Savica Trošt in Nadja Kompara
