V začetku julija pa je minilo že 16 let, kar je upokojena. Zadnjih pet let delovne dobe je delala kot tajnica v Centru za usposabljanje invalidnih otrok 'Janka Premrla Vojka' v Vipavi. V tej ustanovi sem jo leta 1992 tudi prvič srečal in spoznal. Zaradi poškodb po prometni nesreči ter potrebne tuje nege in pomoči sem bil nameščen v zavodsko oskrbo. Že na samem začetku sva navezala zelo dobre in prijateljske stike, ki še danes trajajo. Njeno napoved, da se bo upokojila in odšla, smo delavci in gojenci težko sprejeli, saj smo se nanjo zelo navezali. Ob slovesu so nekateri gojenci celo jokali. Tudi njej je bilo hudo. V tolažbo nam je obljubila, da nas bo še vedno obiskovala, saj jo na delo v centru vežejo zelo lepi spomini. To svojo obljubo še vedno drži in nas obiskuje v Varstveno delovnem centru, kamor smo se zaradi starosti preselili. Veseli smo vsakega njenega srečanja in iskrenega nasmeha, ki nam ga nameni. Nikoli tudi ne pozabi na drobne pozornosti. Čeprav bi si želeli, da bi bili njeni obiski bolj pogosti, jo razumemo, saj ima še veliko družinskih in drugih obveznosti.
Ta naša prostovoljka pa je v letošnjem juniju praznovala že svojo 70-letnico življenja. Kot večkrat doslej nas je tudi ob tem svojem življenjskem jubileju prijetno presenetila. Odločila se je za skromno praznovanje, le v krogu svojih najožjih sorodnikov in nekaj prijateljev. V vabilu na srečanje jih je prosila, da si ne delajo skrbi in stroškov za darila. Če želijo, pa lahko svoj prispevek namenijo v dobrodelne namene. Enako je storila tudi že ob praznovanju svojega 60. rojstnega dne. Prav zaradi njenega dolgoletnega humanitarnega dela, mislim, da je prav, da se ji v imenu vseh, ki smo bili deležni njenih pozornosti ali drugih oblik pomoči, iskreno zahvalim. Predvsem pa bi izpostavil njeno pobudo in uspešno izvedeno humanitarno akcijo za reševanje mojega in Tomaževega stanovanjskega problema. Prav po njeni zaslugi, in s pomočjo prispevkov ljudi odprtih rok, se mi je uresničila dolgoletna želja, da živim v lastnem stanovanju.
Zato gospe Veri ob njenem osebnem prazniku v svojem imenu in imenu vseh, ki so bili deležni njene pomoči, želim vse najboljše, predvsem pa zdravja in dobrega počutja, da bi lahko še vrsto let osrečevala ljudi s svojimi dobrimi deli.
Prav tako pa se ob tej priložnosti javno zahvaljujem tudi vsem, ki ste mi v vseh teh dvajsetih letih stali ob strani in mi na kakršenkoli način pomagali in omogočili, da lahko samostojno in ustvarjalno živim.
Janko Černigoj
