Logo MojaObčina.si
DANES
15°C
8°C
JUTRI
19°C
8°C
Oceni objavo

Pesmi Ide Semenič, z burjo prečesane do zadnjega diha

Lavričeva knjižnica je 6. maja 2013 v svojem lepem oddelku v Vipavi pripravila literarno srečanje s pesnico Ido Semenič. Lahko zapišem, da je knjižnica pokala po šivih: prostori omogočajo novo, kvalitetno obliko vipavskih druženj.

Prva, predstavljena v novi prostorih, je bila sicer Lelja Rehar Sancin, po očetu vipavska rojakinja, iz premalo znane Reharjeve družine (oče pisatelj, novinar, tudi avtor romana Argonavti, brat Vojan filmski, gledališki in literarni kritik, ki je s svojimi razmišljanji in idejami, pisanimi v srbščini, spremenil marsikakšen in marsikateri pogled na umetnost).

Vsi, ki smo bili na drugi predstavitvi v knjižnici, Ido Semenič dobro poznamo. Enim je bila sošolka in je še vedno njihova prijateljica, drugi so jo srečevali v vipavski ambulanti, kjer je delala skoraj celo delovno obdobje, najdlje z zdravnikom Bojanom Vidicem. Tretji zaradi njenih pesmi od začetka objavljanja na pesniškem spletnem portalu pesem.si. Vsi pa bomo njeno ubesedenost razbesedenosti sprejemali v dveh pesniških zbirkah: Kot da imaš srce (2010) in Leto podpiše knjigo spominov (2013).

Prav zares je začela pisati po upokojitvi: najprej je hotela prepisati v računalnik vse svoje prigodniške pesmi, a kritična bralka je zavrgla vse, kar je nastalo do prve podčrtanke na pesniškem portalu. Tako se je pesnica rodila 23. januarja 2008 s pesmijo Sovražim lovce  (Lovci na živali. / Lovci na glave, / lovci na zaklade, / lovci na krila, /  lovci na vse ...). Od takrat je na portalu objavila skoraj sedemsto pesmi, jih del zbrala v dveh zbirkah, mnoge poslala na natečaje, kjer je bila njena poezija zelo opažena (tretja nagrada Mladike, Rojanski Krpan za ljubezensko pesem, uspešno sodelovanje na pesniškem turnirju Vitez/vitezinja poezije, če naštejem le nekatere). Obe zbirki je izdal Zavod za razvijanje ustvarjalnost iz Velikih Lašč (na predstavitvi v Vipavi je bil tudi Gregor Grešak, skrbnik portala in eden od ustanoviteljev portala), izid prve je omogočila Občina Vipava, drugo prodaja prve, samo želim si, da bi prodaja druge rodila tretjo. Obe zbirki je uredila Aleksandra Kocmut in jima napisala spremno besedo.

Ida Semenič s svojimi pesmimi presega samo občasno pesnikovanje in je z nekaterimi od njih zasidrana visoko v vrhu slovenske sodobne poezije. Pravi, da ni ustvarjalka svobodnega verza, rada ima rimo, rada ima zapletene pesniške oblike (sestine, hitre pesmi, peterostišja), loti se tudi soneta, sega na Japonsko in mojstri obliko haikuja, ki s tremi verzi daje lažen vtis, da ga je enostavno napisati, piše tanke. Predvsem je mojstrica iskanja in najdenja pravih besed ter ustvarjalka ritma, ki nas potegne v pesem in njeno sporočilo.

V naslovu prispevka sem zapisala verz iz njene pesmi Duša primorska (Dvojno 5s): Z burjo / prečesana / do zadnjega diha, / v brazde Nanosa vklesana / s krvjo, // s trto / prepletena, / s Krasom uglašena, / z morjem poglobljena sega / v nebo. Prav ta pesem, ki opeva primorsko dušo, nas vodi k njenemu pesništvu: k neizmerni energiji burje, ki prečisti, ko zapiha, pokrajino in človeka v njej; narodova bolečina, vklesana v razbrazdano pobočje Nanosa, je tudi njena bolečina; besedno, to je metaforično, je prepletena s svojo pokrajino (doma je iz Orehovice); uglašena je s sanjsko pokrajino srečnega otroštva, Krasom, ki ga je spoznavala v počitnicah pri teti v zeleno krvavi kraški pokrajini, sprejemala globine morja in njegovega vonja, da danes, pesnica, sega v nebo.

Njena iskrenost boli (Do jutra, / ko boš spet / vsako črko, misel, stavek / obglavil / še pred spočetjem. In bom zopet / razbesedena.), a prav zaradi bolečine, izpovedane v pesmi Razbesedena in mnogih drugih, sprejemano njeno poezijo kot možno našo. Sprejemamo tudi njeno blago ironijo, ki jo spoznavamo od prve podčrtanke dalje do pesmi O ledenih možeh in polulani Zofki: Redko se zgodi, / da se ledeni možje / spreobrnejo. // Pogosteje pa / vse zofke tega sveta / zanje jočejo. Njena druga pesniška zbirka ima podnaslov "prigodnice s primorsko dušo". Tisto, dodajam, ki je z burjo prečesana do zadnjega diha. Prigodništvo je le navidezno.  Skozi zbirko gremo s pesnico od zime, zemeljskega, telesnega spanja v prebujenje sokov, v moč pomladnega življenja in čas razkošne rasti s pastmi potovanja skozi čas do jeseni, ko trezno pregledamo sadove svojega življenja in se, znova, v zimi, pripravljamo na rast. Prav ta povezanost z naravo, eno z njo, človek je samo del nje, velike stvarnice, pomeni naše romanje skozi življenje. Ni naključje, da se pesnica včasih, ko pošlje pesmi na kakšen natečaj, podpiše Romarka. Romanje je potovanje, a potovanje s ciljem in k cilju. Pesništvo Ide Semenič vodi k cilju, neizmerni moči v njej in v nas, da, ko pademo, vedno znova vstanemo. Njena poezija, tudi z otroško, posvečeno (trenutno) štirim vnukom, priča o dviganju, o pokončni hoji, vsem padcem navkljub.

 

ISL

Oglejte si tudi