Namesto dosedanjih knjig so udeleženci ob prijavi prejeli prvo številko revije Levstikova pot (www.revija-levstik.eu), ki vsebinsko temelji na strokovni predstavitvi zgodovine in dediščine na območju Levstikovih občin in tudi nekoliko širše, na drugi strani pa ima za cilj promocijo te dediščine, ki je glede na izpričan interes javnosti zelo zanimiva. Levstikova pot je tradicionalno namreč pojmovana, to izpričuje tudi delo Frana Levstika Popotovanje iz Litije do Čateža, kot kulturno-zgodovinska pot. Potopis kot literarna zvrst je v 19. stoletju pomenil možnost za okvirjenje drugih, ne ravno potopisnih sporočil. Na prvi pogled je potopisec sicer govoril o tem, kar naj bi med potjo videl, v resnici pa je bilo bistveno vse kaj drugega. Pri Levstiku npr. t.i. literarni program. Bil je prepričan, da je Dolenjska najbolj slovenska pokrajina, ker ne meji na prav noben neslovenski svet in tako ne more biti nikakor kulturno 'okužena'. Zato se mu je zdelo več kot primerno, da med potjo premisli najintimnejši in najzgoščenejši del slovenske kulture - jezik in literaturo.
Levstik je v svoj spis vključil svoj slovenski leterarni program, ki nam predstavlja zgodovinsko in motivacijsko dragocenost neprecenljive vrednosti. Tako uspe na Levstikovo pot vsako leto pritegniti na tisoče obiskovalcev, največ seveda na množično popotovanje v novembru. Vendar ne gre samo za pohodništvo – 'dodana vrednost' je v tem primeru tudi izkaz pripadnosti neki skupnosti in njeni kulturi. Njeni zgodovini, s tem pa tudi njeni sedanjosti in prihodnosti. Levstik je – v današnjem žargonu rečeno – neke vrste peticija, ki jo obiskovalci Levstikove poti podpisujejo s svojo hojo od Litije do Čateža.
Druga novost je Levstikov sadovnjak. Slovensko sadje predstavlja simbol prepoznavnosti države in odraz njenega odnosa do trajnostnega razvoja, s katerim se poskuša zagotoviti trajno in optimalno delovanje sadnih dreves, življenjskih združb rastlin in živali in njihovih življenjskih prostorov ter trajnostna raba in upravljanja s sadnimi drevesi. Sadje je v Sloveniji izrednega okoljskega, ekosistemskega, biotskega, kulturnega, zgodovinskega, asociativnega, krajinskega in zdravstvenega pomena, zato je varovanje tega bogastva razumljivo in nujno. Zato bodo v naslednjih letih ob Levstikovi poti zasadili več deset dreves starih sadnih sort.
Cilj Levstikovih projektov je jasen. Hoja kot oblika rekreacije ni samo brezglavo tekanje po naravi, temveč gre za inovativne načine ozaveščanja o pomenu ohranjanja kulturne in naravne dediščine in spodbujanja družbene odgovornosti do ohranjanja avtohtonega rastlinstva ter izobraževanje in prenos znanja na mlade generacije prek izobraževalnih vsebin.
Zaključimo z mislijo prof. dr. Matjaža Kmecla: »Kultura je zelo širok pojem; je vse tisto, kar zmoremo – preprosto in poenostavljeno rečeno – narediti mimo 'nature'. Zelo razširjeno in uporabljeno je tudi poimenovanje 'telesna kultura' za šport. V tem smislu je pohod od Litije do Čateža dejanje telesne kulture na eni in duhovne na drugi strani: pohodniki opravijo že s samo hojo telesnokulturno dejanje, v prav nobenem primeru pa že vse od začetne odločitve do zaključne kulturne prireditve ne obstanejo zunaj zgodovinske, duhovne, literarne, jezikovne kulture. Oboje gre sijajno skupaj, naj kdo pri svoji odločitvi na to pomisli ali pa tudi ne.«
