Prejšnji mesec sem si v Državni založbi v Trebnjem kupila čudovito slikanico z naslovom Deček in hiša trebanjske avtorice Maje Kastelic. Slikanica je brez besedila, a ni brez besed! Te nas skrite spremljajo na vsaki strani in namigujejo, razsvetljujejo, prav tako kot luč, ki se pokaže na koncu temne sobe.

To je slikanica najrazličnejših skrivnosti, ki smo jo z najmlajšimi otroki večkrat »prebrali«, ker smo vsakič lahko sledili čemu novemu. Najprej seveda detektivski zgodbi dečka, ki ga muc pred priprtimi vrati zvabi v tujo hišo. Tam začne slediti izgubljenim risbam, ki ga vodijo vedno višje iz pritličja na podstrešje, iz teme v svetlobo, iz noči v dan. Pripeljejo ga iz osamljenosti k človeškemu odnosu in končno k pravemu presenečenju in veliki nagradi – radoživi otroški igri, v kateri vedno sije sonce.    

Prav zadnja ilustracija je za bralca prava nagrada za dušo in paša za oči. Igriva svetloba – vse sence so za nami, sicer vrhunsko upodobljene, a so vendar le še povečevale naše hrepenenje po dokončni dnevni svetlobi in toplini odnosa.  

Maja, kako dolgo je nastajala zgodba?

Od skic pa do zadnjih detajlov je trajalo približno dve leti, intenzivno slikanje samih ilustracij pa dva meseca. Slikanica je sicer v meni dolgo zorela. Najprej sem naredila tri ilustracije, ki so bile potem nagrajene na 10. bienalu. Priznanje Hinka Smrekarja me je opogumilo, da sem pisala na Mladinsko knjigo in takoj naletela na ogromno spodbude in sodelovanja. Po mnogih sestankih in celotnem uredniškem procesu, v katerem sem se tudi ogromno naučila, smo se letos vsi zelo razveselili slikanice. Obenem sem takrat pisala tudi na uredništvo otroških revij Ciciban in Cicido, za kateri zdaj že dve leti ustvarjam mesečne prispevke. Tega sem vesela, saj je to obenem dobra vaja in tudi relativno stalen vir zaslužka.

Ali si ilustracijo študirala?

Študirala sem slikarstvo in teorijo vizualne kulture. Sem pa ilustracijo in ilustratorje vedno izjemno cenila. Dolgo časa se mi ni zdelo, da lahko tudi sebe že štejem mednje. Od lani, ko sem vpisana v razvid samozaposlenih MK kot slikarka in ilustratorka, pa je ta dilema vsaj formalno razrešena.

Kako se je razvijalo tvoje slikanje?

Vedno sem rada risala. Seveda že v osnovni šoli, kot vsi otroci. Zadnji dve leti gimnazije pa je ta strast prišla povsem v ospredje. Morda sem bila malo uporniška. Bila sem odlična, študirala bi lahko kar koli, ampak sem res vesela, da sem se odločila tako. Nisem želela biti preračunljiva, kajti menim, da pri tem ne smeš biti. Nekako sem čutila, da je to tisto, kar bom z veseljem počela celo življenje.

Kako doživljaš risanje?

Risanje je zame sicer delo, a tudi užitek, igra. Tudi otrokom, ko jih imam na likovnih delavnicah, hočem podati to. Zelo pomembno je ohraniti igrivost, saj ta pomeni eksperimentiranje in pot do novih spoznanj, novih rešitev. Ne gre samo za to, da bi bilo narisano zgolj »lepo«, in ni prav s takimi sodbami posegati v otroško percepcijo sveta in njihovo ustvarjalnost. Največji umetniki, kot npr. Picasso, so ogromno časa porabili za to, da so se v sebi ponovno dokopali do otroške izvirnosti, neposrednosti in suverenosti. Risanje je aktivna dejavnost, je razmišljanje, ki pušča sled, potovanje čez papirna prostranstva. Črta, ki jo otrok potegne po papirju, je zanj, kot da bi zarezal v vesolje. In vse se lahko zgodi. Papir vse prenese. In super je, da je tako.

Zanimiva se mi zdi ilustracija v slikanici, ko deček teče mimo razstave slik. Mnoge slike sem prepoznala. Najprej po vsebini, potem pa sem povezala njihove avtorje s tisto skrito besedo, ki se spet pojavi kar tako mimogrede, »velikani«.

Na tej strani sem upodobila dela slovenskih in tujih ilustratorjev, ki jih imam rada. Želela sem, da bi bila ta stena nekakšen hommage ilustraciji in ilustratorjem in izraz mojega prepričanja o pomembnosti te umetniške zvrsti.

V tvoji slikanici je polno knjig. Prebirala sem naslove knjig, ki so vsepovsod – na knjižnih policah, na mizah in na tleh.  

Knjige – te pa so zagotovo največja strast, ki me spremlja že od najzgodnejšega otroštva. Pogosto sem iz šole hodila po cesti z nosom v knjigi. Dobre knjige preprosto obožujem in zato se v ustvarjanju ilustracije za knjigo in še bolj pri ustvarjanju avtorskih slikanic počutim res izpolnjeno. No, tudi v kupovanju in zbiranju knjig. Knjige in risanje skupaj – kakšna sreča!

Kako se ti je porodil navdih za to zgodbo?  Najprej v glavi ali na papirju?

Najprej se seveda prikrade misel, ampak nič se ne zgodi brez risanja. Po navadi je tako, da takrat, »ko sem čisto noter«, ko zelo veliko rišem, nastanejo tudi ideje ali nove rešitve in obrati. Zelo pomembna je kilometrina in tudi jaz zmečem stran mnogo počečkanega ali poslikanega papirja, preden nastane kaj zadovoljivega. Kolikor poznam druge umetnike, so vsi precej kritični do svojega dela. Takšni smo, nikoli povsem zadovoljni. To je dobro, ker te sili k napredovanju, obenem pa zna biti precej »tečno«. Sicer pa cenim to obrtno komponento, potrebo po izurjenosti, ki je pri ilustraciji zelo očitna.

Kako uskladiš svoje delo z materinstvom?

Sem samozaposlena v kulturi. Ustvarjam doma ali v ateljeju, lepo vsak dan od pol osmih do pol štirih. Otroka sta takrat v vrtcu in šoli. Rutina je za umetnika zelo pomembna, ker da ustvarjalnosti nek okvir in te sili k nenehnemu delu.

Kaj načrtuješ za naprej?

Načrtujem novo avtorsko slikanico. Ampak to je malo v ozadju zaradi vsega drugega dela in tudi zato, ker takšno delo potrebuje svoj čas. Marca grem v Bologno, kjer so med drugimi razstavljene tudi moje ilustracije iz Dečka in hiše.

Draga Maja, želimo ti srečno in uspešno pot v Bologno, predvsem pa obilo užitka ob risanju in mnogo dobrih navdihov, ki jih boš delila z nami.

Zdenka Candellari