Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za nedelja, 11.12.2016

delno oblačno
Popoldne se bo oblačnost od jugozahoda širila v osrednjo Slovenijo. V severnih in vzhodnih krajih bo še precej jasno. Čez dan bo ponekod zapihal zahodni veter. Najvišje dnevne temperature bodo od 5 do 11 stopinj C.
-5°C | 9°C
ponedeljek, 12.12.2016
-4°C | 11°C
torek, 13.12.2016
-3°C | 3°C
sreda, 14.12.2016
-4°C | 9°C
četrtek, 15.12.2016
-2°C | 6°C
Opozorila
Nedelja, 11.12.2016 ob 11h
Dodatnega opozorila ni.
-5°C
9°C
delno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Prostovoljstvo

Svetovni dan mladih 2013 v Riu de Janeiru


TURIZEM, PROSTOVOLJSTVO

| |
11.09.2013      16:06
A A

Svetovni dan mladih 2013 v Riu de Janeiru


Avgusta 2011 sem se udeležil Svetovnega dneva mladih v Madridu. To je bila zame zelo dobra izkušnja, ki me je precej obogatila, zato sem si želel odpotovati na naslednje srečanje v Rio de Janeiro leta 2013. Srečanje sem želel doživeti še na drugačen način, ga videti še z druge strani, zato sem se na uradni spletni strani srečanja prijavil kot prostovoljec. Iz Slovenije se nas je prijavilo pet, na koncu pa sva ostala le še dva, jaz in Anita. Čez nekaj mesecev sem dobil mail, da sem bil med več tisoč prijavljenimi izbran za prostovoljca in da naj pošljem zahtevane podatke in potrdila. Ker sem mislil, da sem iz Slovenije prijavljen samo jaz, sem imel nekaj pomislekov glede odhoda in sem nekako opustil idejo o odhodu v Riu in tako zamudil rok za oddajo potrdila, vendar mi je na pomoč priskočila Ana Tulipan iz SKAM-a (Skupnost katoliške mladine), ki je imela pooblastilo, da lahko potrdilo potrdi namesto škofa. Dobesedno čez noč sva uredila vse potrebno in uradno sem bil prostovoljec Svetovnega dneva mladih 2013 v Riu. Nato pa se je šele zares začela organizacija ostalih stvari. Kot študentu mi je bilo predvsem pomembno, da je celotno popotovanje cenovno čimbolj ugodno, zato sem redno spremljal cene letalskih kart, ki so bile relativno visoke. Nekaj tednov pred odhodom sem bil še precej na trnih, saj še nisem imel niti letalske karte niti prenočišča, vendar pa se je pred odhodom vse uredilo.


Deli:

Tako sem se v četrtek, 4. julija 2013, popolnoma brez skrbi odpravil na 26–dnevno pot ˝čez lužo˝ z velikim nahrbtnikom zadaj in manjšim spredaj. Iz letališča Brnik sem letel v Frankfurt, let je trajal približno eno uro, nato pa sem v Frankfurtu presedel in letel naslednjih 12 ur do Ria de Janeira. Na letališče v Rio sem prispel okoli 5:30 zjutraj po njihovem času, torej 5 ur pred našim časom, kjer so me že čakali brazilski gostitelji, kot smo se dogovorili preko interneta. Pričakali so me duhovnik, pri katerem sem kasneje stanoval, organizatorica SDM dogodkov v njihovi župniji in njun prijatelj. Prvi vtis je bil zelo dober, že takoj pri prvem snidenju so me namreč vsi objeli in mi z nasmehom izrekli dobrodošlico, nato pa so mi ponudili pomoč pri nošenju prtljage do avta. Njihova neizmerna odprtost me je presenetila in v trenutku popolnoma prevzela, saj je nisem bil vajen, pri nas se namreč pri pozdravu zgolj rokujemo, objemanje pa je dokaj neobičajno. Iz letališča smo se vozili do kraja Itaboraí, ki je 60 kilometrov oddaljen od samega mesta Rio, kjer je njihova župnija Nossa Senhora de Fátima. Kmalu sem ugotovil, da so v župniji le redki posamezniki, ki govorijo angleško, sam pa pred odhodom nisem znal povedati niti besedice v portugalščini, ki je uradni jezik Brazilije. Pri komuniciranju sem bil torej prepuščen lastni iznajdljivosti, to pa je dalo mojemu popotovanju tudi posebno doživetje, polno smeha. Kasneje sem spoznal, da znanje jezika ni pogoj za komunikacijo, le-ta je veliko več kot le izmenjava praznih besed! Najprej so me na poti do župnišča peljali v semenišče, kjer poučuje moj gostitelj Padre Cosme, tam sem spoznal njegove študente, bogoslovce in z nekaterimi izmed njih sem kasneje razvil zelo dober prijateljski odnos. V župnišču so me polni navdušenja pričakali še drugi duhovnik, Padre Angelo, kuharica Rosane in tajnica Tatiana. Že takoj ob prihodu sem ugotovil, da se zelo radi šalijo, predvsem Padre Cosme, saj si vsepovprek nadevajo vzdevke, kot na primer ˝Cabeçao˝, kar pomeni velika glava. Prav toplo so me sprejeli, mi postregli z zajtrkom in mi dodelili sobo s tremi ležišči. Prve besede, ki mi jih je ob vstopu v hišo namenil Padre Cosme, so bile: ˝Minha casa é tua casa!˝, kar pomeni: ˝Moja hiša je tvoja hiša.˝ Morda se sprva sliši malce klišejsko, vendar so poskrbeli, da sem se v teh desetih dneh mojega bivanja pod njihovo streho res počutil kot doma. Prvi dan je bil zame zelo naporen, saj je imel 29 ur in ne le 24, kot se rad pošalim. Že prvi dan so mi mladi iz župnije razkazali mesto Itaboraí, mi omogočili, da sem poskusil veliko tipičnih brazilskih jedi, sadežev, sladkarij… Zvečer pa je skupina mladih organizirala zabavo, na katero sem bil povabljen tudi jaz in oba dva duhovnika. To je bila čudovita priložnost za spoznavanje in pogovor ob sladkanju z brazilskimi dobrotami, prepevali smo brazilske pesmi ter plesali tipična brazilska plesa sambo in forró. Kar me je zelo navdihovalo in sem v času bivanja v župniji še posebno rad obiskoval, pa so bile njihove svete maše, ki so drugačne od naših, bolj energične, doživete. Še posebej navdihujoča je bila zame prva maša, ki sem se je udeležil v župniji. Poleg nabito polne cerkve tako mladih kot tudi starejših faranov in šestih bogoslovcev iz župnije, ki so sodelovali pri maši, me je povsem presunila energija, ki so jo izžarevali. Poseben čar je doživeti pridigi in bučnemu aplavzu po njej ter iskrenim molitvam dala glasba, ki so jo izvajali mladi na koru. Ob zvokih bobnov, kitare, bas kitare, tolkal in vokala so se marsikomu pri maši utrnile solze. Tudi vse kasnejše maše so bile prečudovite, vendar sem od vseh najbolj bogato doživel prvo. Drugi dan, v soboto, me je Padre Angelo povabil, da grem z njim v sosednji kraj, kjer bo imel mašo v manjši kapeli. Kar mi je bilo poleg vsesplošne sproščenosti pri maši še posebno tuje, je bilo to, da so mašo začeli s 15 minutno zamudo, pa se prav nihče ni obremenjeval s tem. ˝Tranquilo ˝ oziroma po slovensko ˝v miru.˝ V tem duhu so torej ljudje mirno klepetali in se smejali čakajoč na začetek maše, pri nas pa je ogenj v strehi, če se le-ta začne zgolj kakšno minuto čez uro. Za Brazilce je na splošno značilno, da ne dirjajo iz dneva v dan, tako kot mi, se jim ne mudi tako kot nam, da bi čim prej opravili svoje delo, pri tem pa nam je malo mar za učinkovitost. Ravno to je ena izmed stvari, ki sem se je naučil od Brazilcev – potrpežljivost. Ob zaključku maše me je duhovnik presenetil, povabil me je namreč pred oltar in me predstavil vsem zbranim v kapeli. Zgolj za to, da sem se pojavil pred njimi in jih pozdravil v njihovem jeziku, sem požel bučen aplavz. Po maši so mi ljudje množično izrekali dobrodošlico oziroma po njihovo ˝Bem-vindo˝. Istega dne proti večeru so me povabili k maši v župnijski cerkvi, v kateri se pri sobotnih večernih mašah in nedeljskih mašah zbere okoli 600 ljudi. Po maši sem bil ves presenečen ponovno poklican pred oltar, z nekaj portugalskimi stavki, ki sem se jih uspel naučiti v dveh dneh, sem nagovoril zbrane, ki so mi od navdušenja stoje zaploskali. Po maši je ponovno sledil val dobrodošlic in objemov, množično so se mi predstavljali ljudje, ki se jih žal ob naslednjem snidenju sploh nisem več spomnil. Poleg tega se je želelo veliko ljudi fotografirati z mano, kar pa mi je bilo sprva zelo nenavadno, saj nisem vedel, kaj je na meni tako imenitnega. Kasneje mi je fant po imenu Evandro razložil, da tukaj ljudje niso vajeni tujcev in sem za večino ljudi prvi tujec, ki so ga spoznali. Sam je namreč profesor angleščine, pa se še v življenju ni pogovarjal s tujcem. V takšnem duhu je teklo vseh deset dni mojega bivanja v tej župniji. Pet dni po mojem prihodu je v župnijo prišla še druga slovenska prostovoljka Anita, ki mi je delala družbo in skrbela za to, da me portugalščina ni popolnoma prevzela. Sicer pa so mi čez dan družbo delali mladi iz župnije, še posebej bogoslovci, s katerimi sem se zelo dobro razumel in smo do časa mojega odhoda iz župnije spletli precej močne prijateljske vezi. Prijaznost Brazilcev, predvsem pa mojih gostiteljev in mladih iz župnije se je kazala na vsakem koraku, vozili so me po ogledih znamenitosti, skoraj vsak večer so mi pripravili zabavo, vsakič pri drugi družini ter me vabili na kosila. Nenazadnje sem nepozabnih deset dni v župnišču preživel povsem zastonj, za kar sem zelo hvaležen duhovnikoma Pe. Cosmeju in Pe. Angelu! Poleg vsega kar sta mi nudila, sta mi zadnji dan bivanja pod njuno streho omogočila tudi ogled znamenitega kipa Kristusa Odrešenika, ki z gore Corcovado objema ves Rio de Janeiro. Zelo zabavno je bilo, ko smo lahko šli mimo vseh čakalnih vrst, saj imajo duhovniki prost vstop, s sabo pa lahko vzamejo tudi po enega spremljevalca. Tako sva z Anito doživela čudovito izkušnjo pred slovesom. V dnevih, ko sva se z Anito poslavljala, pa so ravno začeli v župnijo prihajati romarji, za katere so v prihodnjem tednu pripravili aktivnosti ob ˝Tednu po župnijah˝. Med drugim je v župnijo prispela tudi slovenska romarka Irena in trije argentinski Slovenci. Z mladimi iz župnije sem se zelo dobro razumel in postali smo resnično prijatelji. S težkim srcem sem se poslovil od njih oziroma od vseh domačinov, predvsem pa oni od mene, mnogi so mi namreč rekli, da sem drugačen od ostalih romarjev, ne zato, ker sem v njihovo župnijo prišel prvi, pred ostalimi romarji, temveč zaradi pozitivne energije, ki sem jim jo prinesel.

 

Po desetih čudovitih dneh v mestu Itaboraí, sem 15. julija poln prijetnih doživetij prispel v novo župnijo São Domingos de Gusmão, ki se nahaja v predelu samega mesta Rio, imenovanem Tijuca. Zadolžen sem bil za pomoč pri organizaciji slovenskih katehez, ki so se kasneje odvijale v tej župniji. Poleg mene je v župnijo prispela tudi prostovoljka Sanja iz Zagreba, ki je študirala slovenščino in so jo tudi zaradi tega uvrstili za pomoč pri Slovenskih katehezah. Informacije o nastanitvi v času prostovoljnega dela in natančnih zadolžitvah sva s Sanjo sicer prejela šele tri dni pred začetkom le-tega, prav tako pa so bili v župniji o najinem prihodu obveščeni šele nekaj dni pred mojim prihodom. Spretno so mi uspeli poiskati družino gostiteljico pri kateri sem bival in poskrbeli za topel sprejem. Družina je bila zelo gostoljubna, že prvi dan so me peljali v restavracijo, saj sta oče in mama beležila 30. obletnico poroke, o njihovi gostoljubnosti pa priča predvsem to, da so poleg mene en teden kasneje pod streho sprejeli še šest slovenskih romarjev. Strašansko gostoljubje pa je izkazala tudi Sanjina družina gostiteljica, ki je bila kasneje pripravljena odpreti vrata še skupini petnajstih deklet iz Slovenije. Prvi teden v novi župniji je bil namenjen izobraževanju prostovoljcev, pri družini sem torej le prenočil, čez dan pa sem bil v mestu. Naslednji dan sva s Sanjo v katedrali ˝Catedral Metropolitana de São Sebastião˝ v centru Ria prevzela romarski paket, ki ga je bilo potrebno plačati že pred odhodom v Rio. Vseboval je kartico za prevoz, hrano, potrebne priročnike in majice za prostovoljce. Popoldne smo imeli v isti katedrali skupno mašo za vse prostovoljce, kjer se je zbralo veliko mladih in sem že dobival občutek veličastnosti, ki sem ga kasneje doživljal med glavnimi dogodki srečanja. V naslednjih dneh so potekali treningi prostovoljcev, ki so bili po mojem mnenju in mnenju mnogih drugih precejšnja izguba časa, saj je bilo vse povedano že zapisano v priročnikih, ki smo jih prejeli v paketu za prostovoljce. Sem pa s toliko večjim veseljem preostali čas izkoristil za ogled mesta in večjih znamenitosti kot so Sladkorni stožec, stopnišče v Lapi ipd., pri tem pa so mi družbo delale prostovoljke Anita, Sanja in še dve prostovoljki s Hrvaške. Veselo smo koristili kartice za prevoz, ki so nam omogočale 8 voženj na dan, osebno pa sem še rajši koristil kartico za hrano, s katero smo lahko plačevali hrano v restavracijah. Brazilci so me v šali pogosto označevali kot tistega, ki veliko jé, saj sem zelo rad poskušal njihove dobrote. Poleg tega pa je bilo plačevanje s to kartico zelo ugodno in sem lahko nenazadnje tudi plačeval obroke brazilskim prostovoljcem, ki so imeli na kartici bistveno manj razpoložljivega denarja. Ko so se treningi končali, sem začel pomagati v župniji, kar je bila tudi moja naloga. Začeli smo s sprejemom romarjev iz različnih držav: Irak, Palestina, Rusija, Belorusija, Italija… Potrebno je bilo poskrbeti za prijeten, topel sprejem in jih razporediti po družinah gostiteljicah. Sliši se enostavno, vendar pa je bilo to delo precej naporno. Na nekatere skupine romarjev smo namreč čakali pozno v noč. Ena izmed skupin prostovoljcev je imela to nesrečo, da so bili primorani čakati do treh ponoči, prespati v župnišču in z delom pričeti naslednje jutro ob šestih zjutraj, ko je prišla naslednja skupina.

 

V župnijo je prišlo 35 slovenskih romarjev, med njimi so bili tudi trije argentinski Slovenci. V zadnjem tednu mojega bivanja v Riu, v tednu svetovnega dneva mladih, so bile od srede, 24.7. do petka, 26.7. po župnijah kateheze v različnih jezikih. V župniji São Domingos de Gusmão, kjer sem bil nastanjen in kjer sem tudi opravljal svoje prostovoljno delo, so potekale kateheze v Slovenskem jeziku, ki jih je vodil pomožni ljubljanski škof dr. Anton Jamnik, pomagal pa mu je novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Kateheze so bile prav posebno doživetje. Sprva se je zdelo, da ne bo nič posebnega, saj je bilo slovenskih romarjev zelo malo. Na koncu se je izkazalo, da je ravno majhnost skupine naredila kateheze še lepše in pripomogla k temu, da smo se med sabo še bolj povezali. Kateheze so vključevale prepevanje ob kitari, govore in pričevanja dr. Jamnika in se zaključile s sveto mašo. Potekale so torej v zelo sproščenem vzdušju, nad njimi pa so bili nadvse navdušeni tudi Brazilci, kljub temu, da niso kaj prida razumeli. Najbolj so bili navdušeni nad našim petjem. Bili so tako ganjeni, da se je mnogim, tako dekletom kot tudi fantom, utrnila marsikatera solza. Predvsem jim je bila všeč pesem ˝Res velik si Bog˝. Mladi prostovoljci iz župnije, s katerimi sem preživel večino časa, so me večkrat prosili, naj jim jo zapojem in vedno znova so bili očarani. Na eni izmed katehez se nam je pridružil tudi pater Marcelo, frančiškan, ki sicer živi v Braziliji, ima pa prednike iz Slovenije, natančneje iz Postojne. Z velikim navdušenjem sva se pogovarjala, pretežno v angleščini, malo pa tudi v slovenščini. Rojen je bil namreč v Braziliji, kanček slovenskega jezika pa se je uspel naučiti od svojega dedka.

 

Sicer pa je bilo moje delo na katehezah precej nedoločeno. Delal sem tisto, kar so mi rekli prostovoljci iz župnije. Predvsem sem je bilo moje delo posredovanje med prostovoljci iz župnije in slovenskimi romarji. Nisem bil v pomoč pri prevajanju in komunikaciji, kajti portugalsko žal ne govorim in si z mano niso mogli pretirano pomagati, po drugi strani pa tudi ni bilo potrebe, na voljo sem jim bil bolj, da so me lahko karkoli vprašali, mi karkoli povedali ali naročili, jaz pa sem posredoval naprej. Skratka skupaj z domačini smo poskušali poskrbeti, da so se slovenski romarji v času bivanja v župniji počutili čim bolje. S prostovoljci iz župnije sem praktično v tem tednu preživel največ časa in med nami so se spletle tudi zelo močne prijateljske vezi. Skupaj smo hodili na dogodke s papežem, pomagali smo pri varovanju območja, kjer je papež prečkal mesto, na zaključni maši pa smo bili spremstvo vsak svojemu delivcu svetega obhajila. Skupaj smo se udeležili glavnih dogodkov SDM-ja s papežem na plaži Copacabana, sprejema papeža v četrtek, 25. julija, Križevega pota v petek, v soboto vigilije in v nedeljo, 28.7., slovesne svete maše. Vsak dogodek je bil posebno doživetje na svoj način. Križev pot je bil zelo umetnostno obarvan, od postaje do postaje so mladi nosili križ ob spremljavi čudovite žive glasbe in plesa, postaje pa so popestrili dramski vložki. Najbolj se me je dotaknil sobotni dogodek, vigilija, ki mi je pustila močan pečat. Na plaži Copacabana se je zbralo 3,7 milijone mladih iz različnih držav in različnih kontinentov, drug drugemu popolnoma različni, vendar z enakim namenom zbrani v Riu. Občutki, ki sem jih doživljal ob skupni molitvi in adoraciji v tišini z milijoni mladimi, so fantastični in jih je nemogoče opisati z besedami. Skupna energija, ki je preplavila celo Copacabano nas je dodatno okrepila in papežev nagovor nam je dal zagon, da ponesemo to energijo in misel v naše domove, kot se glasi geslo srečanja: ˝Pojdite in naredite vse narode za moje učence.˝ Po končani vigiliji smo v spalnih vrečah prespali na plaži in se naslednje jutro udeležili svete maše. Ta dan, nedelja, 28. julija, je bil zame prav poseben dan. Svoj 20. rojstni dan sem namreč preživel skupaj s 3,7 milijoni mladimi zbranimi skupaj pri maši s papežem Frančiškom. Nepozabno doživetje! Naslednje presenečenje, ki sem ga ta dan doživel, pa je sledilo zvečer, pred slovesom oziroma odhodom iz Ria de Janeira. Mladi iz župnije, moji novi prijatelji, so mi pripravili zabavo za rojstni dan, mi prinesli torto in mi zapeli za rojstni dan v slovenščini, za slednje sumim, da je zaslužena Sanja. Poln lepih spominov in prijetnih občutkov sem se s težkim srcem vračal na letalo, vendar sem se po skoraj mesecu dni, natančneje 26. dneh, resnično veselil vrnitve domov, v Slovenijo.

 

Nisem uspel pogledati vseh znamenitosti, predvsem mi je žal, da mi je zmanjkalo časa za ogled Nacionalnega Parka Tijuca, ki so mi ga mnogi predstavili kot najlepšo znamenitost v Riu poleg kipa Kristusa Odrešenika. No, pa imam še en razlog več, da se še vrnem v Rio! Dotaknila pa se me je misel, ki jo je izrekel škof na katehezah: ˝Ljudje odidejo, kamni pa ostanejo.˝ Sedaj vem, da tisto, kar me bo v prihodnosti še vleklo nazaj v Rio, niso znamenitosti, ki jih nisem uspel pogledati ali so me zelo navdušile, temveč ljudje, Brazilci z njihovo toplino in na široko odprtimi srci, kot to ponazarja kip Kristusa Odrešenika, ki z gore Corcovado odpira roke nad celim Riom de Janeirom.

 

Žiga Lukman





0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Tabor!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Koledar dogodkov Preglej vse
December 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20
11.12.2016
Danes ni dogodkov.
20.12.2016 | Šole in vrtci
Pravljična urica s poustvarjanjem

Bodite prvi pri oddaji mnenja.