Na nekdanjem mejnem prehodu se nam je pridružil lokalni vodič, ki je ves čas našega druženja poskrbel, da nam ni bilo dolgčas. Možakar je prava zakladnica znanja, ki ga posreduje na njemu lasten, hudomušen način. Pričakal nas je z ogromnim šopkom sredozemskega rastlinja in povedal, da ga bo prejel nekdo, ki bo znal rešiti nalogo, ki jo bo zastavil med našim druženjem.
Naše prvo mesto ogleda je bila stalna razstava jaslic v Trstu. Jaslice so že stoletja nepogrešljiv spremljevalec božičnega časa in jih je tako ali drugače mogoče videti v družinskih domovih, v cerkvah, društvih pa tudi na javnih mestih. Nad razstavo smo bili prijetno presenečeni, saj je jaslic resnično vseh vrst, od tradicionalnih do bolj nenavadnih, kot so na primer jaslice v školjkah ali polžjih lupinah. No in tu je šopek tudi dobil novega lastnika. Hermina je našla jaslice, ki so bile skrite v školjki.
Nadaljevali smo z vožnjo po ozkih ulicah Trsta, vse do mogočne stavbe, ki ima zloveščo preteklost. Cilj naslednjega ogleda je bila namreč Rižarna, stavba, kjer so pred stotimi leti pričeli s predelavo riža, po kapitulaciji Italije pa so nemške okupacijske sile uporabile Rižarno kot jetniško taborišče za italijanske vojake, od oktobra 1943 pa je Rižarna postala koncentracijsko taborišče s krematorijsko pečjo. Ne da se opisati vseh tesnobnih občutkov, ko se ob ogledu sobe smrti in prostora majhnih celic zaveš, kaj vse je zmožen sprevržen človeški um. Leta 1965 so Rižarno razglasili za državni spomenik, danes pa je tu Mestni muzej Rižarna pri Sv. Soboti.
Ob nadaljevanju poti ob tržaški plaži so naše mračne misli zopet postajale jasne in vse bolj vesele. Bližal se nam je mogočni grad, ki ima krasno lokacijo nad tržaškim zalivom. Grad Miramare je bil še zadnji cilj naših ogledov. Ker nas je večina že bila na ogledu notranjosti gradu, smo se odločili, da sončen in topel dan izkoristimo za sprehod po grajskem parku, ki se razprostira na 22 hektarih. Grad je dal zgraditi nadvojvoda Maksimiljan Habsburški, mlajši brat cesarja Franca Jožefa, ki je s svojih potovanj prinesel veliko eksotičnega rastlinja, ki danes krasi park. Vsi, ki smo že kdaj prej obiskali ta kraj pa smo bili močno razočarani nad neurejenostjo parka. Menda je za tako stanje kriva bolezen, ki je napadla čudovite zasaditve s pušpanjem in pa pomanjkanja sredstev za urejanje parka, saj je država Italija občutno zmanjšala sredstva za kulturo.
Dan se je že krepko prevesil v drugo polovico in naše popotovanje se je obrnilo proti domu. Zaključili smo ga v istem gostišču kot na začetku naše poti. Ob dobri hrani in pijači je bila priložnost, da smo počasi strnili vtise in se bogatejši za še nekaj novih spoznanj podali na pot v domače okolje, kjer je pa tako najlepše.
Hvala organizatorjem izleta in nasvidenje na naslednjem.
Za Društvo upokojencev zapisala Inka Jazbinšek.
