Sama se v službo redno vozim zjutraj okoli pol sedmih in vedno bolj ugotavljam, da naših učencev v OŠ skupaj s starši žal nismo dovolj osvestili. Tako namreč kaže jutranja prometna situacija. Tisti, ki se vozite po tej poti, boste pritrdili, da je cesta npr. v Prepoljah pri postaji preko gostilne Ekart precej ozka. Na eni strani je ograja, na drugi podolgovata hiša, da o zelo ozkih bankinah ne govorim. Pešec, ki gre tod na postajo, se mora pomakniti kar na zelenico pri ograji, da ga ne zadene avto, ki se slučajno sreča s tistim, ki pripelje iz smeri Trniče. In če je ta pešec še brez kresničke ali odsevnih trakov, po možnosti oblečen v temna oblačila, je situacija toliko težja. Za voznike, seveda. Prav tako pa za pešce, ki se sami vede (Ali nevede?!) izpostavljajo večji nevarnosti, kot bi bilo potrebno.
Govorim predvsem o vas, spoštovani nekdanji učenci, ki se vozite z avtobusom v Maribor, v tem času pa vstopate na postajah v Prepoljah in tudi Trničah. Iz prve roke vam povem, da vas je na cesti zelo težko opaziti. Da boste varnejši vi in mirnejši mi, vozniki, si – lepo prosim – nabavite malo, drobno KRESNIČKO, ki naj bo vaša zvesta spremljevalka na poti proti avtobusni postaji. Čeprav majhna, podnevi neopazna, bo zjutraj ob prihodu močnih žarometov po potrebi zasijala v vsem svojem siju in opozorila, da prihajate naproti. Ste kdaj pomislili, da vam bo morda rešila življenje?
Vas, spoštovani starši, ki morda berete te vrstice, pa prosim, da jih posredujete tudi svojim mladostnikom. Iskrena hvala.
Daša JAKOL, učiteljica v POŠ Marjeta
