Nadaljnje razmišljanje bom posvetila branju. Učenci naj bi ob koncu četrtega razreda znali tekoče brati, seveda tudi razumeti večji del prebranega besedila, primernega starostni stopnji. Žal učitelji opažamo, da temu ni tako. Vsako leto se pojavljajo večje vrzeli v znanju branja. Tu govorim o osnovni bralni tehniki, ki žal ni osvojena v toliki meri, da bi se učenec lahko z branjem začel uspešno samostojno učiti.

Branje ni domena samo pouka slovenščine, temveč je tehnika dela pri vseh predmetih. Učenec, ki ima težave z branjem, je praviloma manj uspešen. Nižji uspeh ima tudi ali predvsem pri pisnih nalogah, kjer je potrebno navodila prebrati samostojno.

S sodelavci se veliko pogovarjamo o problemu, ki je nastal v zadnjem času, in ga skušamo reševati na različne načine. Učiteljice v prvi triadi otroke spodbujajo npr. z bralnimi hišicami, kjer dajo nalogo za otrokovo branje doma tudi staršem. Otrok naj bi bral dnevno (tudi med vikendom) nekaj minut, starši naj bi ga ob tem poslušali, ga spodbujali in mu pomagali. Dr. Sonja Pečjak iz Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki nam je v OŠ Starše letos predavala o bralnih strategijah, je poudarila pomen rednega branja za urjenje bralne tehnike, ki naj traja dnevno najmanj šest minut. Takšno branje naj neprekinjeno (kontinuirano) traja 10 do 20 tednov!

Predavateljica pravi, da je branje psihomotorična spretnost, ki jo morajo otroci razviti do stopnje avtomatizacije, to je do tekočega branja (v učnem načrtu je to cilj četrtega razreda). Spretnost branja bodo otroci lažje pridobili, če bodo pri delu sproščeni (torej brez strahu ali različnih drugih napetosti). Na začetku otroci za branje porabijo veliko miselne energije, ki je obratno sorazmerna spretnosti branja. Več kot bo otrok bral, manj energije bo sčasoma porabil za bralno tehniko. Tisti otroci, ki branja ne uspejo avtomatizirati do konca prvega triletja ali vsaj do konca 4. razreda, porabijo veliko miselne energije samo za tehniko branja tudi v višjih razredih, ko bi jo sicer morali usmeriti v razumevanje prebranega in za osvajanje različnih bralnih strategij. Strategije otrokom pravočasno predstavimo tudi učitelji (določeni učenci poti do učenja preko besedila uspešno najdejo tudi sami). Ob tem se porajajo vprašanja: Kako naj otroku, ki nima osvojene bralne tehnike, pri učenju pomagajo bralne strategije?! Kako naj spoznava poti do čim kvalitetnejšega učenja, če se še komaj ubada z zlogi ali posameznimi besedami?! Kako naj razume vsebino celotne učne snovi (ki je tudi v četrtem razredu ni malo), če slabo razume vsebino določenih besed ali posamičnih povedi?!

Vaja dela mojstra, je rek, ki tukaj gotovo velja enako pomembno kot pri pridobivanju kakršnih koli ročnih spretnosti (ali pri matematiki pri osvajanju poštevanke). V letošnjem četrtem razredu sem zaznala še večji odstotek otrok, ki jih ni imelo bralne tehnike dovolj osvojene. Na začetku šolskega leta je več učencev bralo še zelo počasi, si besede izmišljalo, jih zlogovalo, poudarke so našli na popolnoma novih mestih, se za vsako besedo še ustavili … (branje na ravni konca prvega ali začetka drugega razreda). S takšnim branjem niti slučajno ni možno razumeti cele povedi ali dela besedila!

Z učenci in starši sem se o problemu veliko pogovarjala in poskušala pomagati. V šoli sem večkrat preverjala in ugotavljala napredek otrok. Z vsakim sem se pomenila o trenutnem stanju osvojene spretnosti branja in dodala, na kaj naj bo doma pozoren, ko bo bral sam ali skupaj s starši. Branje smo tudi snemali in ga tako lažje analizirali. Otroci so svoj napredek beležili in vrednotili. Lastno branje in branje sošolcev so tudi sami zelo kritično ocenili. Informacijo o branju in napredku sva skupaj z otrokom dala tudi staršem na govorilni uri. Ko sem pri pouku in dopolnilnem pouku preverjala in svetovala pogosteje, je bil pri večini učencev sčasoma le viden napredek in bili smo zadovoljni. Toda … Ko nekaj časa nisem pogosteje preverjala (med tritedensko prisotnostjo študentke na praksi), je pri večini učencev uspeh padel, saj takrat tudi doma niso kontinuirano brali (so priznali učenci). Seveda pa so vsi obljubili, da bodo, so tudi prikimavali, ko sem rekla, kako pomembno je tekoče branje …

Določeni starši so priznali, da kljub dobrim navodilom učiteljic v prejšnjih letih z otrokom niso dovolj delali. K vsemu je pripomoglo tudi opisno ocenjevanje, ki ga ti otroci in starši niso vzeli resno. Zgovorne so besede ene od mam četrtošolca, ki je dejala: »No, letos bo pa šlo zares, ko so ocene!« »Ocene so že v prvem razredu,« sem dodala, »le vi jih niste želeli videti, ker vam je tako bolj ustrezalo.« »Res je, malo smo si podaljšali vrtec …,« je sledilo iz ust iste mame. Toda žal to ni osamljen primer.

Otroci in starši pa kljub temu v četrtem razredu pričakujejo zelo visoke številčne ocene, pogojene z veliko znanja. Po toči pa je prepozno zvoniti! Težko je namreč v nekaj mesecih nadoknaditi, kar se ni naredilo v nekaj letih. Seveda je tudi res, da so starši danes morda bolj obremenjeni, kot so bili naši starši (ko so mame doma gospodinjile). Več časa so odsotni in ko pridejo domov, je treba še marsikaj postoriti … Otrok pa ima računalnik in ob njem v miru počne, kar se mu zahoče, na televiziji so morda ravno takrat še kakšne zanimive nadaljevanke, ki kar pritegnejo, in že je večer, ko je treba spat. Le kdo bo takrat mislil še na branje?!

Zvečer pred spanjem so starši mlajših učencev tudi v sodobnem času lahko otrokom vzgled in jim zato naj kaj preberejo. Lahko pa berejo tudi otroci in starši poslušajo. Lahko otrok prebere tri povedi, pet povedi starši. Lahko si izmislijo različne igre, povezane z branjem … Branje tako ne bo samo branje, naelektreno z negativnimi čustvi, ampak bo po večkratnih poskusih postalo prijetno druženje mame in/ali očeta in otroka. Postalo bo vsakodnevna rutina oz. potreba in ne – kot velikokrat slišimo – nujno zlo, ki smo si ga menda izmislili učitelji … V četrtem razredu pa bo branje prijetno, kot je prijetna le še pravljica, in to bližnjo prihodnost si lahko vsi le ponosno želimo.

Vir: zapiski predavanja dr. Sonje Pečjak: Razvijanje bralnih učnih strategij v osnovni šoli, 11. 2. 2012

Daša Jakol, prof. RP, OŠ Starše - POŠ Marjeta