Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
7°C
JUTRI
17°C
1°C
Oceni objavo

Ivan Šašelj: Zgodovina Marijine božje poti Zaplaz na Dolenjskem

“Slovenski svet ti si krasan, ti poln nebeške si lepote.” Za objavo v reviji Levstikova pot je pripravil Brane Praznik.
Pravijo, da se je ozrl bog pri stvarjenju sveta s posebno prijaznim očesom na kraje, kjer prebivamo Slovenci. Saj je res menda ni na svetu dežele, kjer bi Bog posejal toliko naravnih lepot in krasot, kakor v naši deželi, pa tako zanimivi Sloveniji. Ozrimo se na naše gorske vrhove in velikane na Gorenjskem! Pripovedujejo, da tudi v Švici in na Tirolskem ni lepših krajev. In pa naš Bled z jezerom in njegovim otokom! V resnici kinč1 (kras) nebeški! Kaj pa naša pokrajina gradov, Dolenjska, posebno v novomeški okolici in ob Krki, ki se imenuje po pravici “dolina gradov”! Toda vse te naravne lepote in krasote, s katerimi nas je Bog tako dobrohotno obdaril, pa prekosi dejstvo, da je na vsem svetu ni dežele in pokrajine, kar priznavajo posebno tujci, ki potujejo po naših krajih, kjer bi bilo toliko cerkva kakor ravno v naših krajih. Poglejte te griče, naše gore, pa tudi najvišje vrhove, kaj zapazite na njih? Cerkve. Poglej, Kum najvišjo goro na Dolenjskem! Naši predniki, stari Slovenci, so sezidali na njem celo dve cerkvi, sv. Jošta in sv. Neže. Pred več leti sem bral v nekem časopisu, kaj narede različni narodi najprej, ko se naselijo v kakem tujem kraju. Pa je bilo rečeno za Slovence, da postavijo najprej cerkev in potem šele se brigajo za druge stvari.

Res častno priznanje za naš narod, ki se drži že od nekdaj zlatega pravila: Z Bogom začni vsako delo! In kako lepe in veličastne so po večini naše cerkve! In posebno še božjepotne, katerih imamo tako lepo število po raznih krajih! In med vsemi božjepotnimi pa jih je posvečenih največ Nebeški Kraljici. Pa saj ni čudno, ker se imenujemo Slovenci “Marijin narod”. Najlepša in najbolj sloveča Marijina božja pot za vse Slovence pa je “Marija Pomagaj” na Brezjah, kamor se zatekajo vsi Slovenci in prirejajo romanja iz vseh krajev.

Pa kar je posebno za Gorenjce Brezje, to je za Dolenjce Zaplaz in zaplaška Mati božja. Zato bo gotovo primerno, če podam o tej zanimivi dolenjski božji poti nekaj zgodovinskih podatkov.

“Čudo je to!”

Kdaj se je začela zaplaška božja pot in kaj je bil povod, da so začeli verniki romati na božjo pot na Zaplazu, o tem ne vemo nič natančnega. Je pač tudi pri Zaplazu enako, kar je navadno pri božjih potih in romarskih cerkvah, posebno pri starejših, da se ne ve, kdaj in kako so se začele. Nekdanji čateški župnik Karol Hofer je bil poslal šmarješkemu župniku Janezu Volčiču zapis, ko je le-ta izdal pri Družbi sv. Mohorja prav obširno knjigo: “Življenje preblažene device in matere Marije in njenega ženina sv. Jožefa”. VIII. zvezek je bil izšel leta 1889, na njegovo prošnjo je bilo v njem poročilo o zaplaški božji poti, kolikor je bil po izvedel od ljudi in kolikor je bil posnel po uradnih spisih.

Ta poročila pripovedujejo, da je bil zaplaški grič svoj čas ves zaraščen z grmovjem. Na ta grič je hodil pobožen krščanski mož kolje sekat in plastje ali pušlje pripravljat za svoj vinograd. Nekega dne pa je našel v grmovju vrh griča majhen kip Matere božje z detetom Jezusom v roki. Vesel ga nesel domov in ga shranil v škrinji.

Drugi dan, ko je zopet delal ravno tam, najde zopet enako podobo. Tudi to shrani v škrinji. In tretji dan, ko zopet tam dela, se zgodi ravno isto, kakor prva dva dneva. Vesel, češ, zdaj imam pa kar tri enake lepe podobe Matere božje, gre domov, da bi primeril tretjo podobo s prvima dvema in videl, če so vse tri enake. Pa kako se začudi in prestraši, ko ne najde prvih dveh nikjer v škrinji, četudi vse preišče in prebrska po škrinji in po vsej hiši. Vpraša tudi domače, pa nikdo nič ne ve o podobah. Vse to se mu prav čudno zdi in premišljuje, kaj bi pomenilo. Potem pa zaznamuje zadnjo podobo s posebnim znamenjem in jo shrani v škrinji. In ko gre zopet sekat na grič, najde zopet na ravno istem prostoru, kakor prejšnje dni, kip Marijin. Ko pa zapazi na njem narejeno znamenje, spozna, da je prav tista podoba, katero je bil prej že trikrat zaprl v svojo skrinjo. Svet strah ga obide, da vzklikne: “Čudo je to!”

Nato postavi podobo na vzvišen kraj in napravi okoli nje šotor iz vej. In v ta šotor hodi odslej večkrat molit Mater božjo in njenega sina. Čez nekaj časa pa mu žena na porodu smrtno oboli. Mož jo zaobljubi k tej čudoviti podobi v šotoru in žena nemudoma ozdravi. Ta nenavadno prigodba z najdeno podobo Matere božje in hitro ozdravljenje na smrt obolelo žene se naglo razglasi po vsi okolici blizu in daleč. In ljudje so se začeli zatekati v ta revni šotor k čudodelni Materi božji in jo prositi pomoči v različnih potrebah.

Posebno pa je to novo božjo pot povzdignila čudna prigodba, katero je bil opisal dekan Peter2 Hicinger po ljudski pripovedki v mični pesmici in jo razglasil v “Danici” leta 1855. Pravljica pripoveduje, da je šla uboga mati z malim detetom v naročju na božjo pot na Kum. Tam je bilo silno veliko romarjev in so ji v gneči zadušili otroka. Uboga mati joka in plaka in nese svoje mrtvo dete domov, od tam pa naravnost na Zaplaz k Materi božji v šotoru. Tam položi mrtvo dete pred Marijino podobo in prav goreče moli in prosi Marijo – in dete oživi.

Naj navedem tu še drugo, tej podobno zgodbo, katero mi je povedala leta 1931. 75 let stara žena iz Martinje vasi pri Št. Lovrencu, ki jo je slišala v svoji mladosti. Neka žena je zadušila v spanju svoje dete. Ko se prebudi, se silno prestraši in se ne upa o tem povedati svojemu možu. Pa bil je naenkrat sklep storjen: Na Zaplaz ga nesem in Marija mi ga bo obudila. Zato prosi moža, naj jo spremi na Zaplaz. Mož pa se brani, češ, po kaj bi hodila gori! Ker pa žena le ne odneha, privoli, da gresta z otrokom na božjo pot na Zaplaz. Žena je otroka zavila in ga nesla. Možu se čudno zdi, da se otrok vso pot nič ne oglasi, pa ga žena pomiri, češ, spi. Ko prideta na Zaplaz, položi mati mrtvo dete na Marijin altarček in gre dvakrat po kolenih okoli altarčka3, pa se nič ne zgodi. Ko gre pa tretjič, tedaj se otrok oglasi, oživel je. Zdaj šele pove možu, kaj se je bilo zgodilo in zakaj sta šla na božjo pot na Zaplaz.

Toda revni šotor nad Marijino podobo se je kmalu podrl. Vendar pa so ljudje še vse eno zmirom hodili na isti kraj molit in se priporočat devici Mariji, četudi se ni več natanko vedelo, kje je bil stal prvotni šotor. Zdaj pa, tako pripoveduje pravljica dalje, jim je pokazala živina kraj, kje se je bila našla Marijina podoba. Ko se je bila namreč živina na paši pripasla do “svetega kraja”, je obstala, kolena pripognila in glave povesila proti tlom. Nato je naredil ključar čateške cerkve lesen križ in ga postavil na oni kraj, da so imeli ljudje vsaj nekoliko znamenja, kje si je izvolila Marija prostor, da jo tam verniki častijo. To se je godilo v tistih žalostnih časih, ko so hoteli zatreti po naših krajih vsa božja pota, to je bilo ob času cesarja Jožefa in za njim, ko se je vtikala posvetna vlada v vse cerkvene reči in je hotela gospodariti po cerkvah. Zato je hotela tudi zapreti ključarja, ki je postavil križ na Zaplazu, češ, da se podpira s tem samo praznoverje.

Kasneje pa so sezidali na istem prostoru malo kapelico in sicer, še pred letom 1808, katero pa je ukazala svetna gosposka podreti, česar pa ljudje niso hoteli storiti. Ko so pa postali Francozi gospodarji naši deželi, so pustili kapelico pri miru in sicer, kakor pravi uradno poročilo, ker so radi videli, da je ljudstvo verno. Ko so pa zapustili Francozi leta 1873 naše dežele, začelo se je pod Avstrijo zopet novo preganjanje. Ponovno je izšel ukaz, da se mora kapela porušiti. Pravljica pravi, da je bila kapela parkrat podrta, pa kmalu zopet postavljena, pa nihče ni vedel, kdaj in kako, kar tudi gosposka ni mogla nikdar dognati, kakor pravi uradno poročilo iz leta 1825. Pripoveduje se, da je uradnik deželne gosposke župniku ostro zažugal in s kaznimi zapretil, če bo podpiral to “praznovero”, kakor je imenoval čaščenje Marijino na Zaplazu.

Neki večer pa, ko se je ta vozil proti domu, je zapazil z velike ceste na zaplaškem griču čudno svetlobo. To ga je tako presunilo, da je nehal zatirati zaplaško božjo pot. Pa ne samo svetna gosposka, ki je bila jožefinskega duha, se je močno protivila zaplaški božji poti in jo zatirala. Prepovedoval in nje je bil nasproten ter sovražen, kakor pripoveduje pravljica dalje, celo tudi tedanji trebanjski dekan, ki je bil po rodu Italijan, in janzenističnega duha, kakor se razvidi iz njegovega postopanja. Tudi on je dal podreti eno zaplaških kapel – katere so bile tri, druga za drugo, kakor pripovedujejo pravljice – češ, mi imamo v Trebnjem Mater božjo v cerkvi, čemu hoditi na Zaplaz. Ko so kapelo porušili in je odpeljal nekdo vso njeno opravo v gnojnem košu, tedaj se je ozrl voznik nazaj, pa je videl, da stoji v košu bela žena. Prav to je opazil tudi še nekdo drugi, ki je šel v mraku s polja domu.

Kmalu potem pa je dekan obolel za smrt. Pa mu je očitala njegova služkinja: “Zakaj ste dali zaplaško kapelo porušiti! Dovolite, da se zopet pozida, pa boste gotovo ozdraveli!”

In res je poslušal dekan njen opomin in je dovolil, da so kapelo na novo pozidali, nakar je prav kmalu ozdravil in šel potem sam na Zaplaz, da se zahvali zaplaški Materi božji za zadobljeno zdravje.

Uslišana prošnja za gradnjo!

Toda verno ljudstvo si ni dalo vzeti velikega zaupanja na zaplaško Mater božjo in ga tudi vsa nasprotovanja, vse prepovedi, kakor tudi ne podiranje kapel niso oplašila, da ne bi zahajalo v vedno večjem številu na Zaplaz iskat pomoči in tolažbe. Zato je sklenil tedanji čateški župnik Matija Košak, da sezida na Zaplazu primerno cerkev, ki bi bila tudi zadosti prostorna za število romarjev. Pa je zopet naletel na nasprotovanja.

Višji ukaz z dne 17. maja leta 1839 mu je celo zažugal, da na Čatežu ne bo svete birme, če ne odpravi vse nerodnosti in nespodobnosti, ki se uganjajo na Zaplazu. Tako se je torej nasprotovalo kraju, ki si ga je bila izvolila Marija, da bi prihajali k njej romarji v svojih stiskah in potrebah. Ko pa je prišel leta 1845 knezoškof Anton Alojzij Wolf na Čatež, da posveti župno cerkev in podeli zakrament sv. Birme tedaj se je sam prepričal, da se ne gode na Zaplazu nikake nepodobnosti in da ne kažejo ljudje nobenega praznoverstva, tedaj je spoznal cerkveni knez, kako slabo je bil poučen o Zaplazu in kako zlobna so bila vsa poročila, ki so imela namen zatreti v kali božjo pot na Zaplaz. In ko je kmalu nato prosil župnik Matija Košak, da bi smel sezidati tam večjo kapelo ali cerkev, je dobil dovoljenje.

Prejšnja kapela je bila zidana in imela zvonik pa brez zvona. Krita je bila s skodlami. Prostor v njej je bil velik kake 4 – 6 metrov. V malem altarčku je za šipo lesena, v svilno krilo oblečena podoba Matere božje z Jezuščkom v roki. Ta podoba je bila najbrž ponarejena po prvotni podobi katero je bil pobožni kmetič tolikokrat našel v grmovju. Kaj pa se je zgodilo prvim Marijinem kipom, se nič ne ve.

Ko je torej dobil župnik Matija Košak dovoljenje, se je hitro lotil dela. Postavil je od prve kapelo proti severovzhodu novo cerkvico, a brez zvonika. Imela pa je kor za pevce. Ko je bila leta 1848, dozidana, jo je poslikal slikar Kurz plemeniti Goldenstein v letih 1850 in 1851 na presen zid s slikami iz Marijinega življenja.

Cerkvica ni bila posebno prostorna. Leta 1855 pa jo je blagoslovil za časa župnika Jurija Kobeta trebanjski dekan Jože Rozman. Toda tudi ta cerkvica še ni imela miru. Ker je prihajalo vedno več romarjev na Zaplaz, cerkvica pa je bila za večje število romarjev pretesna, sklenil je župnik Jože Gregorič, da jo prezida, poveča in prenaredi. Dolgo je prenarejal, prezidoval in popravljal, pa se mu vse delo ni kaj posrečilo. Prenovljena cerkev je bila dolga 30 metrov, visoka do strehe pa 4 metre. Temelj je bil pa slab, k večjemu kakih 30 cm v zemljo zakopan. Imela je dva zvonika in sicer ob prezbiteriju. In ta cerkev je stala potem do leta 1906.

Sedanja podoba cerkve

Leta 1902 pa je pripeljala božja previdnost na Čatež za župnika sedanjega g. župnika Hinka Povšeta, moža izrednih zmožnosti in talentov, katerega prva skrb je bila, sezidati na Zaplazu cerkev, ki bo res dostojna za nebeško Kraljico, ki deli toliko dobrot in milosti na tem svetem kraju že čez sto let, ki naj bo pa tudi dosti prostorna za še večje množice romarjev. In res je sezidal prav lepo in prostorno svetišče na Zaplazu v čast božjo in Marijino. A na Čatežu poleg župnišča pa tudi še “prosvetni dom” s pomenljivim napisom: “Naš dom”, s katerima stavbama si je postavil neminljiv spomenik, ki bo pričal vsem prihodnjim rodovom, koliko premore tudi en sam človek, ki je vnet za čast božjo in Marijino in komur je na srcu tudi izobrazba naroda.

3. julija leta 1902 prispel je g. župnik na Čatež in se je nemudoma lotil dela za novo cerkev na Zaplazu, da postavi čimpreje Mariji spodobno svetišče. Začeli so precej lomiti in pripravljati kamen in drugo gradivo. In ko je bilo v štirih letih vse pripravljeno, začeli so kresno nedeljo leta 1906 podirati staro cerkev. Temeljni zid prezbiterija stare cerkve je ostal, samo zvišali so prezbiterij in ga obokali. Vse drugo so pa porušili. Načrt za novo cerkev je napravil Rudolf Treo, stavbenik v Ljubljani, po navodilih stavbnega nadsvetnika Vašiča. Dolga je 31,5 m, širina ladje 11,5 m, v kapelah pa po 18 m. Prvo leto so dozidali cerkev do vrha, drugo leto 1907 pa so jo pokrili.

Popolnoma dovršena pa je bila šele v letih 1925 in 1926, ko sta bila dozidana tudi oba zvonika, v katerih pa ne visi še noben zvon, katerih dozdaj še ni bilo mogoče naročiti vsled pomanjkanja denarja po svetovni vojski in denarni krizi in stiski v zadnjih letih. Prostora ima cerkev za kakih 2000 ljudi. Veliki altar iz stare cerkve s čudodelno podobo Matere božje so postavili v stransko kapelo, natanko tako, kakor je bil prej. V veliki altar pa so postavili novo Marijino podobo z božjim detetom, obdano z angeli. Načrt za veliki altar je naredil g. Franc Avsec, nekdanji župnik v Št. Jurju pod Kumom in sicer po šentjurskem. Kip Marijin in angelov okoli nje pa je tirolsko delo iz Grodena. Leta 1912 je dobila cerkev nove klopi. Posvetil pa jo je knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič 14. oktobra leta 1917.

In kaj je z Marijino podobo? Cerkev ima dve stari Marijini podobi. Ono iz lesa izrezano na starem altarju na tabernaklju, ki je bila nekdaj v mali kapeli, kakor je zgoraj omenjeno, in sicer v svilo oblečena, ki so jo prvotno častili. To so pa kasneje predelali, ji vzeli svileno obleko, jo prebarvali in pozlatili, kar bi sicer ne bi bili smeli storiti, marveč bi jo bili morali pustiti, kakršna je bila prvotno. Drugo podobo Marijino in sicer sliko, pa je naslikal na platno slikar Goldenstein in je zdaj na stranskem altarju Matere božje na evangelijski strani. Ljudje obe časti posebno pa prvo, prvotno.

Zaplaška božja pot je znana že čez sto let. Pa ne samo Dolenjcem, ampak tudi drugim Slovencem, kakor tudi Belokranjcem, Kočevarjem in Štajercem, ki hodijo že od nekdaj k zaplaški Materi božji iskat pomoči. Nekdaj pa so hodili sem tudi Korošci, Goričani in Tržačani. Od spomladi do jeseni pa prihajajo ob nedeljah in praznikih tu sem kaj radi tu Ljubljančani in sicer z vlakom do Št. Lovrenca ali Velike Loke, potem pa peš. Zadnja leta pa se vozijo večkrat tudi z auti, ali autobusi, posebno odkar je cesta od Velike Loke do Čateža tako lepo urejena in gladka in je nekdanji grdi čateški klanec odpravljen.

Kdo bi mogel sešteti samo imena veliko tisoč samo podpisanih različnih zaplaških romarjev, ki so podpisani v štirih prav debelih in obsežnih “spominskih knjigah”, ki segajo nazaj do leta 1882, ki se priporočajo Mariji v različnih dušnih in telesnih potrebah, ali pa se zahvaljujejo za prejete milosti in uslišanja! Med drugimi so bili tudi že grofi in knezi. Nekateri romarji se zahvaljujejo tudi v pesmicah, celo v nemških. Tako je nekdo zložil in leta 1889 tri strani dolgo nemško pesem v čast zaplaški Mariji pomočnici.4

In kolikokrat prihajajo nekateri na Zaplaz! Tako je zapisala Marija Stepan iz Suhorja nad Metliko 14. avg. leta 1888: 40tič sem ta sv. kraj obiskala, in Marija Gršič od ravnotam: Jaz pa 30tič5. Leta 1931 pa je povedal neki Štajerec iz Rajhenburga, da je bil ravno 50tič na Zaplazu v zahvalo zaplaški Mariji, ki ga je ozdravila v mladosti, ko je bil v vojaških letih, in je bil na tem, da popolnoma oslepi.

Romanja

Navadni romarji hodijo na Zaplaz skoraj vse leto, nekateri tudi pozimi. Iz sosednjih župnij Št. Lovrenca, Št. Vida, Trebnjega in od drugod pa hodijo navadno ob nedeljah in praznikih popoldan, da potožijo zaplaški Materi božji svoje potrebe in bridkosti in prosijo pomoči. Posebno radi hodijo na Zaplaz tudi fantje, ki so potrjeni k vojakom, predno odidejo z doma, ženini in neveste pred poroko, drugi, da si izprosijo poklic, in različni bolniki. Pa ne zastonj, kakor uči skušnja. Na stenah okoli altarja s čudodelno Marijino podobo visi do 200 različnih zahval, slik in drugo v zahvalo zaplaški Mariji za uslišane molitve, za zadobljeno zdravje, za pravi poklic itd. Naj navedem tu nekaj izgledov, kako je zaplaška Marija uslišavala tiste, ki so se zatekali k njej zaupno. Že Janez Volčič navaja v svoji zgoraj omenjeni knjigi par izgledov.

– Leta 1875, tako piše, je prišla na Zaplaz silno užaljena gospa. Njeni mož ni maral prav nič več za njo. Minilo je po več tednov, da ni spregovoril z njo nobene prijazne besede. Kar je mogel, je osorno rohnel proti njej. Gospa je prišla na Zaplaz, kjer je ostala dva dni in prav goreče molila. Vsa potolažena se vrne domu. In glej čudo! Mož jo sprejme prav prijazno in jo ljubi poslej zopet, kakor takrat, ko sta stopila v zakon.

– Že postarani gospod pa je pisal: “Že kot dijak sem slišal večkrat prav iz gosposkih ust: Ne vem, kako je to. Vsaj povsodi lahko Boga molimo, vendar ne poznam kraja, kjer bi se tako lahko, pobožno in ginjeno molilo, kakor na Zaplazu. Iz svojih mladih let vem, da sem bil vselej srečen pri javnih šolskih izpitih, kadar sem se priporočal ali zaobljubil zaplaški Materi božji. Da, prav verno sem mislil, da šolskega leta ne bom dobro dovršil, če ne grem o šolskih počitnicah vsaj enkrat na Zaplaz.”

– Med drugimi zahvalami je na steni tudi slika grofice Barbove iz leta 1866, ki jo je sama naslikala in na kateri se zahvaljuje Mariji Pomočnici za izprošeno zdravje otroka.

– V drugi zahvali zaplaški Materi božji pa piše neki Anton Kocjan: “Dne 5. mal. travna leta 1898 me je rešila Marija na Westfalskem na čudovit način gotove smrti, da nisem padel v 90 metrov globok rov. Na en sam vzdihljaj k Mariji zaplaški sem ujel z levo roko v vrv in sem tako obvisel na njej in bil rešen.

– Domačinka Uršula Kamin iz Gornje vasi, čateške župnije, pa je zapisala v spominski knjigi tole: “Jaz sem se bila trikrat močno prestrašila. Ta strah je bil nepopisno velik in sem ležala vsled njega na bolniški postelji 10 let. Nisem mogla nič hoditi in ne sedeti in zdravniška zdravila mi niso nič pomagala. Leta 1900, 2. majnika pa so me pripeljali na Zaplaz. V cerkev so me nesli in tudi iz cerkve k cerkveniku. 5. dan maja so me nesli spet v cerkev, kjer sem bila pri sv. maši in prejela med njo sveto obhajilo. Po sv. maši pa sem že hodila po cerkvi opirajoč se na svojo hčerko in svojega sina. Osmi dan pa sem šla že sama v cerkev z eno berglo v roki. 12. maja 1900 pa sem šla že sama na svoj dom.

– Zopet v drugi zahvali piše Anton Bregar, vojak 17. pešpolka: “Kot vojak sem bil 1904, dne 15. avgusta v strmih planinah. Trgal sem planinke – pri tem zaidem daleč, da ne morem ne naprej, ne nazaj. Kamor se oprimem, vse se mi utrga. Bil sem v smrtnem strahu, da zdaj zdrsnem v brezno, od koder bo nikdar vzeto moje smrt truplo. V tej gotovi nevarnosti obljubim Mariji Materi božji Zaplaški: Reši me, o Marija, iz teh pečin in javno se hočem zahvaliti! Dokaz tvoje pomoči pa naj bodo te planinke v tablici na Zaplazu. Komaj storim to obljubo, pa poskusim še enkrat in je šlo. Marija Zaplaška bodi tisočkrat zahvaljena.

– Neka redovna sestra iz nekega kranjskega samostana mi je sporočila pred šestimi leti, da je nesla njena mati iz Žužemberka — toraj več ur daleč od Zaplaza — vsakega otročička kmalu po porodu na Zaplaz, da ga je priporočila zaplaški Mariji v varstvo za vse življenje. Znamenje, koliko zaupanja do zaplaške Matere božje imajo posebno matere pri vzgoji svojih otrok.

Cerkveni shodi na Zaplazu so:

Tretjo nedeljo po Veliki noči na praznik varstva sv. Jožefa; na Veliko mašo 15. avg., v petek po Veliki maši, ko je največji shod, in roženvensko nedeljo.

Na največji shod v letu to je v petek po Veliki maši, pride navadno po več tisoč Romarjev. Dalnji, posebno iz Štajerskega, Brežic, Krškega, Kostanjevice, Št. Jerneja in od drugod prihajajo navadno skupno v procesijah. Popoldan opravijo navadno vsi romarji sv. izpoved v župni cerkvi na Čatežu, kjer je več izpovednikov.

Ob 6. pa gre potem procesija na Zaplaz, kjer je potem pridiga z litanijami. V soboto zjutraj je ob 6. pridiga in peta sv. maša in še več tihih sv. maš in skupno sv. obhajilo romarjev, nakar se razidejo. Večina jih gre v Mokronog, kjer je ta dan – na Jernejevo soboto, največji semenj v Mokronogu, na Žalostni gori pa največji shod pri žalostni Materi božji.

Pa ne samo o cerkvenih shodiščih, prihajajo romarji radi in večkrat tudi v večjem številu in množicah, pa tudi v procesijah na Zaplaz, posebno v različnih skupnih stiskah in potrebah, na primer v času suše, in to celo iz oddaljenih krajev, kakor iz Žužemberka, Št. Jurja pod Kumom in drugod, kakor je bilo to v letih 1908, 1917, 1921.

Naj navedem tu še nekaj različnih shodov, prireditev, slovesnosti in obiskov na Zaplazu v zadnjih letih:

– 1913 je bil tu katoliški shod za može.

– 1914 je bil evharističen shod.

– 1921 orlovski tabor.

– 1922 shod bivših vojakov.

– 1924 shod tretjerednikov.

– 12. maja l. 1918 je bila nova maša cerkovnikovega sina g. Jožefa Škoda, in 17. jul. leta 1932 njegovega brata g. Naceta Škoda.

– 8. jul. l. 1933 pa je obhajal pisec tega spisa na Zaplazu svojo zlato mašo, 50 letnico svojega posvečenja.

– 31. jul. 1935 je prišlo na Zaplaz iz Device Marije v Polju pri Ljubljani 270 oseb, med njimi tudi dva kaplana, učiteljstvo, nekaj dijakov, drugi pa otroci Marijinega vrtca.

– 11. avg. 1935 pripeljala se je na dveh autobusih dekliška Marijina družba iz Šenčurja pri Kranju. Bilo jih je okrog 60.

– 12. avg. 1935 pa je prišla iz Velikih Lašč fantovska Marijina družba. Bilo jih je 55.

– 25. avg. 1935 prispela je dekliška Marijina družba. iz Šmarjete na štirih vozeh.

– 13. okt. 1935 priredilo je ljubljansko “Pevsko društvo Ljubljana” izlet na Zaplaz. Prišlo je z vlakom 80 pevcev in še nekaj drugih oseb.

– 6. jun. 1936 je prišla iz Ljubljane orglarska šola s 17 učenci.

– Maja in junija l. 1937 je bilo na Zaplazu veliko izletnikov različnih šol, bratovščin in društev iz raznih krajev.

– 8. sept. na Malo mašo 1937 so imele na Zaplazu vse Marijine družbe trebanjske dekanije Marijanski kongres.

Pa kdo bi mogel našteti in zapisati vse različne shode, prireditve, izlete in obiske na Zaplazu v zadnjih letih, ko se prireja vsako leto toliko izletov Marijinih družb s svojimi duhovniki, različnih bratovščin in posebno še šolskih izletov od blizu in daleč!

Leta 1929 nje bilo nič manj kakor 25 različnih skupin, ki so se zbrale na Zaplazu. Pa tudi sv. maš je vsako leto obilno na Zaplazu, bilo jih je že po 200 – 300 na leto, ker pridejo tu sem maševat različni duhovniki. Sam pisec tega spisa jih je opravil v 15 letih 216, a samo lani 25, če tudi ne spada Zaplaz pod tukajšnjo župnijo, ampak pod čateško, kar nam vse spričuje, koliko zaupanja ima naše ljudstvo do zaplaške Matere božje.

_____________________

1 SSKJ: kíč -a m (i) danes nav. slabš. okrasni predmet brez umetniške vrednosti

2 Šašelj pogosto uporablja za imena okrajšave. Na osnovi preverjanja imen smo vstavili polna imena in priimke.

3 Šašel uporablja fonetičen zapis: altarček

4 Po letu 1936 so začeli obnavljati cesto Velika Loka – Čatež, ki je bila prej speljana neposredno ob Malološkem gradu, sila ovinkasta in strma. Po rekonstrukciji ceste so na njej prirejali celo motoristične dirke.

5 Vlak je po dolini Temenice – od Ljubljane do Novega mesta, začel voziti leta 1894.

********************************

Ivan Šašelj

Ivan Šašelj  (1859, Mokronog, † 1944, Šentlovrenc) je bil več kot dve desetletji kot upokojeni župnik, pomočnik tedanjemu župniku v Šentlovrencu in je pogosto hodil tudi v Čatež, bodisi maševat ali zbirati etnografske in druge podatke. Veliko je pisal v tedanje nabožne časopise, pa tudi drugam, kjer so za njegove članke namenili kakšen dinar ali darilo za cerkvene potrebe.

Tako je dopisoval tudi v Amerikanskega Slovenca. V tem časopisu je leta 1938 v treh nadaljevanjih opisal več stoletne pripovedi o božjepotnem Zaplazu (v njegovi biografiji: Amerikanski Slovenec 28, 29, 30 apr. št. 83, 84, 85: Zgodovina Marijine božje poti na Zaplazu na Dolenjskem), ki je še danes zelo obiskan in na nek način sestavni del Levstikove poti od Litije do Čateža. Zapis je objavljen v večjem delu tako kot je bil objavljen (nekoliko arhaično) v Amerikanskem Slovencu. V svoji bibliografiji pa je Šašelj zapisal, da je Zgodovino Marijine božje poti na Zaplaz na Dolenjskem izdal tudi v drobni brošuri, ki so jo prodajali obiskovalcem Zaplaza, vendar nam jo doslej še ni uspelo najti.

Oglejte si tudi